Bojan Krhlanko z dobršno mero kreativnosti naseljuje raznovrstne glasbene kontekste. Sama ga spoznavam iz odprtih form, ki zahtevajo in omogočajo najvišjo stopnjo samo-iniciative. Slišala sem že od nekaterih posvečenih hudomušno metonimijo zanj: ritem mašina. Pa ne z negativno konotacijo oglatega špilanja. Bojan si drzne zarezati, nepričakovano menjati, drastično prelomiti, radikalno preklapljati. Njegovo izvajanje je vselej performativno, ne samo znotraj uprizoritvenega ustroja, ampak tudi v situaciji »običajnega« impro koncerta. Krhka, a vseobsegajoča utelešenost.
Čim sede za bobne, neskončno uživa. Vsaj videz nas prepričuje o samolastnem ugodju. In ja, enkraten doživljaj poslušanja se dogodi, ko ga gledamo muzicirati. Bojan Krhlanko poslušalca-gledalca popivna. Njegov pristop bobne preobrazi obenem v otroško igrišče in znanstveni laboratorij. Ko ga lastne domislice presenetijo, je neizmerno vzhičen. Stranski učinki so izzivi, nove ničte točke, zapredki.
V začetku letošnjega leta in verjetno še prej si bil tako zelo dejaven, da si zadnji januarski dan celo prespal in pozabil priti na koncert v sklopu serijalke Confine aperto. Na roko nam je šel letošnji koncept, da izdamo šele na dogodku, kdo pravzaprav so nastopajoči. Ker torej ni bilo blamaže, se organizatorji nismo kaj pretirano vznemirjali, pa tudi nobene zamere ni bilo. Improvizacija pač. Smo se pa kmalu spet srečali, na nekem drugem ciklu v Španskih borcih teden dni pred vsesplošno prepovedjo javnih dogodkov. Umetniki ste z Neformo 80 ironično napovedali prihajajočo grožnjo. Kasneje se je izkazalo, da je to bil hkrati tudi zadnji živi dogodek našega zavoda. Morda tudi zadnji tvoj nastop? Kako si v prvem hipu občutil prepoved, kot šok, nekakšen prerez, prelom? Ali le kot zaslužen počitek?
Ja, res je, zaspal sem na koncert. 🙂
Kot opravičilo temu lahko povem, da sem imel v zadnjih mesecih pred prepovedjo javnih dogodkov res ekstremno natrpan urnik. Če omenim nekaj koncertov in projektov, pri katerih sem bil udeležen: s skupino Laibach smo igrali v Izraelu, Beogradu, Avstraliji, Hong Kongu; pripravili smo tudi berlinsko premiero muzikla – Wir Sind Das Volk; na državni proslavi sem prvič nastopil z RTV Big Bandom; imel sem nekaj koncertov s kvintetom Boštjana Simona; med drugimi tudi koncert v Budimpešti; odigral sem solo performans v Ropotarnici; v Cankarjevem domu pa smo s skupino Brest predstavili novo ploščo. Vmes, ves ta čas, sem se pripravljal tudi na izdajo svoje nove plošče Circle Of Pax. Zadnjič pred prepovedjo javnih dogodkih pa sem na odru stal v Španskih borcih. Za tem bi z zasedbo Brest moral nastopiti še v Mariboru, vendar so prav tistega dne prepovedali koncerte z nad 100 obiskovalci. Ta prepoved se je najprej zdela zelo neškodljiva, saj smo vsi mislili, da gre za kratkotrajen ukrep in da bomo kmalu lahko spet skupaj stali na odrih. Sedaj se je izkazalo, da gre za globalno katastrofo in da bodo naša življenja odslej za vedno spremenjena.
Trenutno sem na zasluženem počitku oziroma bolje rečeno bolniški. Težko opišem stres, ki ga prinaša tak način življenja. Še vedno se borim s tem, kako naj se znajdem v novih ekstremnih razmerah. Seveda je to zame šok, podobno kot tudi za druge, ki živijo takšna hitra življenja.
Bolniški?
Ja. Kot rečeno, način življenja je terjal svoj dolg. Ker sem bil ves čas izpostavljen glasnemu zvoku in ker ni bilo časa za počitek, se mi je razvil močen tinitus, zraven imam pa še druge neprijetnosti v zvezi z mojimi ušesi. Na žalost je pri teh težavah podobno kot pri Covidu-19, zdravniki si še vedno niso čisto na jasnem, kako tinitus in sindrom eustahijeve cevi ustrezno zdraviti. Sicer sem vseeno optimističen in verjamem, da se bom pozdravil. 🙂
Ali imaš bolniško tudi uradno potrjeno? Sprašujem zato, ker za samozaposlene v kulturi bolniška ni tako samoumevna?
Ne, uradno nimam bolniške. Težko bi jo tudi dokazal, saj so te težave zdravnikom nevidne.
Si vsaj med tistimi “srečneži” vladne loterije, ki lahko “obogatijo” za 350+700+700 €?
Čakam še računovodkinjo, da preveri vse pogoje. Mislim, da sem upravičen, ampak nič več ne verjamem. 😀
Pravkar sem na spletu zasledila, da Laibach prestavlja pomladanske koncert v oktober. A verjameš, da bo to izvedljivo glede na črnoglede napovedi za v prihodnje? Meniš, da si bo občinstvo v jeseni že želelo spet brezskrbno drenjati na množičnih dogodkih? Ali kako si zamišljaš živo koncertno stvarnost v bližnji bodočnosti?
Sam sem precej pesimističen glede koncertnih dogodkov v prihodnosti. Če je odpoved javnih dogodkov bil eden izmed prvih ukrepov zoper pandemijo, bo verjetno tudi zadnja stvar, ki bo ostala na seznamu prečrtanih. Ko se bodo stvari spet umirile, si ljudje zaradi finančne krize najverjetneje ne bodo mogli privoščiti množičnega obiskovanja koncertov. Vsaka država se je reševanja krize lotila na svoj način. Škoda, da nismo znali h globalnemu problemu pristopiti kot skupnost.
Mislim, da nam oktobrska turneja, če bo sploh možna, lahko povzroči še velike težave. Sicer pa nihče ne ve, kaj bo prinesla ta negotova prihodnost. Dosti stvari je odvisnih od politike.
Ko že omenjaš politiko, težko se je znebiti občutka, da naš aktualni politični vrh izkorišča pandemijo za prevzem popolnega nadzora v vseh sferah družbe. Obenem je pa nerodnost, s katero to počnejo iz kiksa v kiks čedalje bolj očitna. Danes je celo moji 20-letni, po moji oceni a-politični. hčeri že prekipelo … Ali meniš, da ima lahko oblastna netaktnost zadovoljevanja lastnih apetitov tudi pozitivne posledice? Na primer da bi ljudje spoznali, da resnična svoboda in človekove pravice niso tako samoumevne?
Zanimivo vprašanje … Mislim, da bodo tisti, ki so naši vladi naklonjeni, še naprej ostali naklonjeni. Zato ne verjamem, da bi med njimi sploh obstajala potreba po takšnem preizpraševanju. Desni bodo ostali desni. Za ostale bi si pa močno želel, da odnesejo iz tega kaj pozitivnega. Če damo politiko na stran, mislim, da je novo situacija enkratna priložnost, da se vsi kaj naučimo. Se umirimo, umaknemo prehitremu življenju in zazremo vase. Vsaj jaz delam na tem. Želim si, da bi po koncu vsega tega cirkusa postal še “močnejši” in da bi se to odrazilo na mojem delu.
Veliko ustvarjalcev je svoje preživljanje (samo)izolacije spreobrnilo v umetniški projekt. Kako se ti konkretno soočaš z odrejenim položajem? Je zate kot glasbenika lahko tako stanje inspirativno in na kakšen način?
Kot že rečeno sem na “bolniški pavzi”. Bobnov nisem igral od zadnje Neforme. Sem doma in čas preživljam z družino. Sicer sem poln idej, vendar je zaradi trenutnega stanja dosti idej na žalost neizvedljivih. V mislih imam točno določene glasbenike, s katerimi bi si želel sodelovati v živo. Ker nisem ravno pristaš izdelkov, ki trenutno nastajajo na družbenih omrežjih, razmišljam o drugih alternativah, o načinih, kako bi še ustvarjali glasbo v prihodnosti. Ravno tako sem skeptičen do 5G tehnologije, ki prihaja na naše tržišče, čeprav naj bi v nastali situaciji omogočila, da bi glasbeniki lahko muzicirali med sabo v “real time-u”. Če bomo še naprej ostali izolirani, se bo “živa” glasba morala v nekakšni kompromisni verziji preseliti na internet. Način dela solo umetnikov je ostal enak in se ni kaj dosti spremenil, vendar smo glasbeniki, ki smo odvisni od žive interakcije, najbolj prikrajšani.
Kljub vsemu vidim veliko možnosti, ki se zaradi danih omejitev lahko razvijejo v nekaj povsem novega. Če sprejmemo nekaj kompromisov, se lahko odpre čisto nov svet kreiranja.
Kaj pomeni za bobnarja predolga bolniška neaktivnost? Že nekajkrat sem opazila, da bobnarji bobnajo tudi po zraku, v prazno z golimi rokami ali s palčkami, z nogami pa spremljajo ritem.
Nikoli še nisem imel tako dolge pavze. Ponavadi že po nekaj neaktivnih dnevih malo uplahnejo določene mišice, po daljšem časovnem obdobju pa začne pešati tudi koordinacija. Načeloma pa je moj motorični spomin kar globoko zasidran, tako da ga lahko z vajo relativno hitro prikličem nazaj. Če bobnov ni v bližini, bobnarji za vajo uporabljamo nekakšno gumo, ki ima približno enak odboj kot pravi boben. Včasih pa je malo distance do glasbe lahko tudi zelo dobrodošlo.
Kako pa z družino preživljate dneve? Si predstavljam, da je biti z majhnimi otroki po cele dneve, ko se ne moreš preprosto kadarkoli odmakniti, kar naporno …
Če je lepo vreme, največ časa preživimo na prostem, pred hišo, v gozdu. Igramo nogomet, razne družabne igre, se rolamo … S 5-letno hčerko rada ustvarjava. Včeraj sva naredila maketo šivalnega stroja, pred dnevi čisto pravi daljnogled, veliko riševa, se igrava s plastelinom …
Imam veliko časa, da se posvečam sebi, zato se lahko zahvalim prečudoviti partnerici in njenim staršem, ki mi dajejo ta osebni prostor. Sicer pa že pogrešam koncerte in po-koncertna prijateljska druženja.
Si glede druženja s prijatelji optimističen? Če v množici navzkrižnih informacij, hitrih sprememb navodil in omejitev zdaj, po enem mesecu z distance pogledaš na tako rekoč svetovni spektakel z rahlimi nacionalnimi priredbami, kaj najbolj bode tvoje oči?
Ne vem, koliko časa bo moralo preteči, ampak verjamem, da se bodo na koncu stvari uredile.
Vem, da bo takrat naš svet zelo spremenjen. Predvsem mislim na našo zasebnost, ki jo že sedaj nezavedno prodajamo po zelo nizki ceni. Ravno pripravljam kratek video izdelek na temo zasebnosti, ki ga bo spremljala kompozicija mojega tria z naslovom Privacy Policy. (https://www.youtube.com/watch?v=E-q9L7Hs7vs)
Sicer me pa najbolj moti nekonsistentnost okoli ukrepov, veliko je nesmislov in laži.
Malo po tej prvi napovedi tvojega najnovejšega umetniškega projekta sem zapazila na omrežju javno povabilo k sodelovanju in kmalu na to že tvojo zahvalo. Kot kaže, je bil poziv zelo uspešen. Tovrstna solidarnost, ki odseva bližino distance, navdaja z optimizmom. Čeprav smo narazen, smo skupaj.
Za pikico na i pa: na katero umetniško delo ti vzbujajo asociacijo aktualne razmere in zakaj?
Se strinjam. V bistvu je poleg očitnega – kritike Googla in ostalih – šlo tudi za nekakšen socialni eksperiment. Ljudje, ki so se v tistem trenutku izpostavili, so se nevede znašli v mojem video spotu. Prav to počnejo množične korporacije, ki zbirajo naše podatke in jih prodajajo naprej, ne da bi bili mi o tem obveščeni. Tako se s privolitvijo nevede odrečeš svoji intimnosti. Za trenutek je bila tudi moja zasebnost na razpolago javnosti. Hvala še enkrat vsem, ki so nevede sodelovali.
Če bi izpostavil kakšno umetniško delo, ki asociira na trenutne razmere, bi izbrskal še eno svoje delo, z naslovom Happy New Year 2020! (https://www.youtube.com/watch?v=Hdw8aKDyRk8)
Na prvi posluh gre za tipičen tehno komad, vendar je ritmična osnova precej bolj kompleksna, saj sem uporabil kvintole (20 enakomernih not v 4/4 taktu).
Sicer pa slika govori svoje.
Omenil bi lahko še nešteto filmov, ki so že zdavnaj napovedovali trenutno stanje. Verjetno jih je pa preveč, da bi jih sploh začel naštevati.
