(Samo)iniciative (samo)zaposlenih: Boštjan Simon

Foto: Arhiv Boštjana Simona

Boštjan Simon je domači jazzovski saksofonist mlajše generacije, zabeležen na več kot dvajsetih albumih. Sicer diplomirani filozof je glasbeno šolanje zakoličil na konservatoriju v Amsterdamu pred približno desetimi leti, od tedaj pa uspešno nastopa po domačih in tujih prizoriščih. Poznamo ga po projektih ali zasedbah, kot so There Be Monsters, Velkro, Litošt, Trus!, Orkester brez meja, ter kot pedagoga in umetniškega so-vodjo Mednarodnega srečanja saksofonistov Sax Go v Novi Gorici. Njegov najnovejši in najaktivnejši projekt je duo Etceteral z bobnarjem Marekom Fakučem, kjer se oba glasbenika spogledujeta tudi z elektroniko, projekt pa je dobil naziv afrofuturistični krautrock. Z omenjenim duom, s katerim sta se pred karanteno vrnila z mednarodne turneje, je bil zelo produktiven tudi med samo izolacijo. O prihajajočem albumu, pomoči samozaposlenim, poslušanju muzike in glasbenim obetom v prihodnosti se je razpisal v pričujočem intervjuju.

Katerim javnim dogodkom si se moral kot avtor in izvajalec odpovedati zaradi ukrepov v zvezi s korona virusom?

V mesecu marcu, aprilu in maju mi je odpadlo 16 koncertov z različnimi zasedbami. Moj kvintet There Be Monsters je imel planirane tri koncerte, igrati bi moral tudi s kvintetom Milana Stanisavljevića, kvartetom Quartzite, big bandom RTV Slovenija, big bandom Krško in z zasedbo Koromač.

Če se zgoraj navezujem na to, česar nisi mogel udejanjiti, kaj si pa denimo lahko počel, čemu si se lahko posvečal v izolaciji?

To nenavadno obilje časa sva z Marekom Fakučem porabila za snemanje albuma Etceteral. S februarsko turnejo po Evropi sva se za las izmuznila zaprtju mej in domov prinesla kvalitetne posnetke vsakega koncerta. Ti so nama služili kot iztočnica za zvok, ki je bil posnet tekom dobrega tedna in bo izdan na prihajajoči plošči. Nasploh je ta blaženi mir karantene unikatna priložnost za ustvarjanje, če le ohraniš nek sproščen in vztrajen delovni ritem.

Album je torej že posnet? Imata tudi že predvideno časovnico za njegovo izdajo?

Že posnet in v fazi masteriziranja. Jasne časovnice so, tako kot marsikaj drugega v teh časih, gladko splavale po vodi. Vseeno pa si okvirno želiva, da bi do izdaje prišlo enkrat do poznega poletja, ker oktobra načrtujeva obsežnejšo turnejo.

Imaš z Marekom ali s kakšno drugo zasedbo predviden kakšen live stream? Slednji so v zadnjem času zelo popularni. Kako gledaš na live stream kot obliko za koncertiranje ‘na daljavo’?

Zaenkrat z Etceteral načrtujemo streaming koncert v okviru ljubljanskega jazz festivala 20. 6. Seveda je taka oblika koncertov izhod v sili in nikakor nov način, ki naj bi v prihodnosti prevladoval. Zvok dojemam kot živo energijo, ki bledi ob vsakem vmesniku, zato pri takih streamingih dobim vedno občutek, da te pripeljejo žejnega čez vodo. Približno tako je, kot če bi lizal sladoled čez šipo. Če se že po sili razmer predajam takemu glasbenemu voajerizmu, imam raje, da se koncert vnaprej posname in nato predvaja urejen posnetek z boljšo kvaliteto zvoka. Zelo me je jezilo, da so se take vrste koncerti kakorkoli pojmovali kot neka resna alternativa, zlasti v luči nesorazmernosti ukrepov na tem področju omejevanja gibanja in združevanja, ki smo jim bili priča.

Med ‘pozitivnimi’ ukrepi, ki jih je vlada sprejela, je bila tudi sicer precej omejujoča pomoč samozaposlenim. Kolikor vem, si do nje upravičen. Si zaprosil zanjo? Kako uporaben se ti zdi ta temeljni mesečni dohodek?

Res je, zaprosil sem za pomoč samozaposlenim in to k sreči tudi dobil. S samo idejo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) sem se srečal že med študijem filozofije, prof. socialne filozofije dr. Pribac je podal več prepričljivih argumentov zanjo. Moj pomislek izključno ekonomske narave je bil že takrat samo ta, da je v primeru uvedbe UTD več denarja v obtoku, zato pride neizogibno do inflacije, ki potem zniža kupno moč tega temeljnega dohodka in izniči njegov smoter. V času, v katerem se nahajamo, pa se soočamo z drugim problemom, z grožnjo močne deflacije, zato tukaj UTD deluje kot neke vrste izravnalni aparat, ki ohranjuje cene na istem mestu. Preprosto povedano, UTD je trenutno edini vzvod, ki lahko reši ekonomijo pred propadom. Gledano na dolgi rok, upoštevajoč avtomatizacijo in globalizacijo, je to tudi edina rešitev kapitalizma potrošniške družbe. Vprašanje je samo, koliko od nas si tega res želi in ali znamo živeti drugače.

Zanimiv je antagonizem med finančno nevzdržno “ukazno ekonomijo” (nekateri menijo, da so take vrste stimulusi na dolgi rok finančno nevzdržni) in ekološko nevzdržnostjo globalnega neoliberalnega kapitalizma. Ta dilema se bo morala razrešiti s predrugačenjem paradigme napredka in potrošnje, ker ob trenutni izkušnji vidimo, da naravni kolaps neizogibno pomeni tudi družbeni propad, finančni kolaps pa nasprotno vodi v prebujenje narave.

Foto: Arhiv Boštjana Simona

Koliko si pa povezan s tujimi glasbeniki? Na začetku si omenil tudi mednarodno zasedbo There Be Monsters …

Mirko Cisilino in Luigi Vitale poročata o drugačnih birokratskih zapletih na italijanski strani. Tudi pri njih je ta kriza odlična priložnost za okoriščanje posameznikov blizu vzvodov oblasti. Je pa zanimivo to, da so Italijani še pred nami dovolili izvedbo manjših koncertov, čeprav je bila pri njih epidemija bolj obsežna.

V času karantene, ki se je očitno iztekel, si bil torej precej produktiven, veliko si igral in snemal v svojem sproščenem in vztrajnem delovnem ritmu, me pa zanima, ali si ta čas izkoristil tudi za bolj pogosto poslušanje muzike? Če da, ali je šlo za podobno muziko, kot jo tudi sam ustvarjaš, ali neke druge zvrsti?

Že na začetku karantene me je presenetila nenadna smrt nizozemske umetnice Sanne Van Hek, s katero sem prijateljeval med svojim bivanjem v Amsterdamu. Imela je poseben pristop k trobenti in enega najbolj toplih zvokov tega inštrumenta. Kasneje me je šokirala z izjavo, da je trobento opustila in se popolnoma predala ustvarjanju elektronske glasbe. Njen elektronski opus me navdušuje z neposrednostjo in jasnostjo idej. Te so ne-olišpane, brutalno preproste, skeletne, brez nepotrebnih efektov. Ne vem, kakšna zvrst glasbe bi to lahko bila, morda se niti ona ni preveč ukvarjala s predalčkanjem. Že lani sem jo povabil v Slovenijo, pa se potem organizacijsko ni izšlo, tako da mi za spomin nanjo ne preostane drugega, kot da obiščem njen soundcloud profil in se čudim njenim idejam.

Poleg poslušanja eksperimentalne elektronske glasbe sem nekaj časa posvetil tudi opusu nedavno preminulega saksofonista Leeja Konitza. On je močno zaznamoval moje igranje. Imel je neverjeten občutek za melodijo pri improviziranju. Lee Koniz Live at The Half Note iz leta 1959 je ena izmed mojih najljubših jazzovskih plošč.

Si se uspel ukvarjati tudi kaj več s svojim projektom Appulso, ki si ga predstavil lani na Sajeti? Če je to še vedno aktualno seveda …

Trenutna konfiguracija je modularni sistem sintetizatorjev in efektov, ki jih peljem skozi analogno mešalno mizo. Vsake toliko časa posnamem kakšno idejo, ampak se večinoma ukvarjam s tem, kako bom to izvajal v živo. Občutek neposrednosti pri upravljanju z analognimi sintetizatorji in tisti mesnati zvok, ki ga lahko izvabiš iz njih, vsakič znova popolnoma utišajo občutek efemernosti, “nedonošenosti” ali diletantstva takega početja. Ko bom imel nekje okoli dve uri zanimivega materiala, povezanega v smiselno celoto, bom začel tudi nastopati.

Glede na to, da je bil razglašen konec epidemije v Sloveniji in da se javne prireditve (v omejenem številu seveda) lahko ponovno izvajajo, kaj je na spisku tvojih dejavnosti ali kakšni so plani za prihodnje mesece?

Upam, da bomo kolektivno dovolj odgovorni, da se ne bo zgodil drugi val epidemije in bodo tudi manjši festivali, kot so Sajeta v Tolminu in JEFF v Kopru, lahko izpeljali svoj program. Z Etceteral naj bi nastopili na obeh, pa tudi na vrtu Gala Hale 16. julija. Trenutno se posvečam izdaji naše LP plošče in organizaciji koncertov jeseni, kar me bo ne glede na potek epidemije okupiralo še nekaj časa.

Glasba oziroma ne toliko glasba kot pa njeni izvajalci in vsi vpleteni so se znašli pred težko situacijo in njenimi posledicami (socialnimi, finančnimi itd.). Imaš  za konec še kakšno misel ali željo v zvezi z glasbenim udejstvovanjem ali pa povezovanjem in spodbujanjem?

S tem v zvezi se spomnim posebne anekdote še iz časa mojega študija filozofije. V Menzo pri koritu so na brucovanje filozofov povabili profesorje in jim zastavljali razna vprašanja, priliki, uri in vzdušju primerna. Nekdo je vprašal zelo konkretno vprašanje: Na kakšno delo lahko kot diplomirani filozofi računamo po končanem študiju? Že samo vprašanje je bilo izžvižgano kot banalno in seveda uri neprimerno.

Profesor dr. Kalan je nanj odgovoril konstruktivno, z iskanjem rešitev za nezaposljive filozofe v spremembi zakonodaje, da recimo sociologi ne bi več smeli predavati filozofije na gimnazijah itd. Profesor dr. Kobe pa je nanj odgovoril na popolnoma drugačen način, rekel je nekako takole: Kdor se o tem sprašuje, očitno ni izbral pravega študija.

Poskušal bom odgovoriti v obeh slogih. V teh časih je veliko govora o povezovanju, medsebojni pomoči in raznih stimulusih, medtem ko je internet do obisti poln zoom nastopov in iniciativ. Moj konstruktivni predlog v tej smeri je, da bi morali vsi slovenski festivali do konca leta izjemoma zaradi epidemije gostiti samo domače izvajalce. S tem bi se izognili vsem birokratskim težavam gostovanja tujcev in njihovega potovanja, hkrati pa bi podprli slovensko glasbeno sceno, ki je ostala brez kruha. Imeli bi seveda manj dohodka zaradi manjšega števila obiskovalcev, ampak obenem sploh ne bi imeli stroškov s tujimi izvajalci, ki ponavadi vzamejo levji delež sredstev.

Če se to ne zgodi, pa lahko ustvarjalci vzamemo to priložnost kot neke vrste sobotno leto, da stopimo z vlaka neprestane produkcije novih in vedno manj relevantnih vsebin, ki konkurirajo z inflacijo vseh preostalih podobnih vsebin na globalni ravni. V tem aktu prisilnega umika se lahko posvetimo refleksiji in oceni svojega dela in pridemo do pomembnih, morda tudi bolečih zaključkov, ki pa nam bodo služili v prihodnosti. To, da so za poklic glasbenika ali ustvarjalca vedno težki časi, ne glede na količino denarja v obtoku, je že stara puhlica. Kdor torej razmišlja o boljših časih, se morda ni odločil za pravi poklic. Pavšalno gledano je ekonomska in politična kriza v preteklosti vedno rodila avtentično in dobro glasbo, obdobje obilja pa všečno recikliranje preteklih kanonov.

Foto: Arhiv Boštjana Simona

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *