(Samo)iniciative (samo)zaposlenih: Irena Z. Tomažin

Foto: Arhiv Irene Z. Tomažin

Leta 1997 »smo se že v drugo odločili, čeprav skromno, podpreti gledališko alternativno ustvarjanje neinstitucionalnih gledališč in njihovih akterjev, ki so na nek način prepuščeni sami sebi in svoji iznajdljivosti«. Med akterji, ki so se s plesno besedo in govorečim korakom vrgli na glavo v prazen bazen festivala Gledos v Kranju je bila tudi tedaj še bežigrajska gimnazijka Irena Tomažin. V sarkastičnem izdelku izpod Alp z naslovom Au, senik! avtorske skupine IHT in režiserja Tomaža Štrucla sem jo prvič gledala peti in poslušala plesati. Ob njen glas in njeno telo sem nato še večkrat produktivno trčila: Kaprica, (S)pozaba kaprice, Telo glasu, Mes(t)o glasu, Ventilator in številni koncerti.

In leta 2020 je neinstitucionalna sodobna umetnost še vedno potisnjena na rob, kar nikakor ne gre enačiti s hojo po robu, umetniki pa presežek za državo, ki ga je treba sčistiti. In medtem, ko odmev Golice ni nič tišji, Irena še bolj temeljito, brezkompromisno drzno in premišljeno raziskuje ples glasu in glas telesa.

Najin zadnji klepet, ki se je zgoščal ob vikendih, se je zavlekel na malo več kot en mesec. 24. marca sem jo takole nagovorila:

Živeli, Irena!

Rada bi si s tabo dopisovala, da lahko razvijava klepet. A si za?

Vse dobro Špela

Špela draga,

že ene trikrat sem začela pisati in sem vsakič zbrisala … ahhh, pisanje – že to da poskušam biti “knjižna” se mi zdi, da sem odtujena od sebe … Pa tudi, težko se artikuliram v nečem, kar mi jemlje sapo … No, z malo vztrajnosti … in premagovanjem odpora – ko naj bi se sedaj vse preneslo na on-line, se jaz s še večjo vnemo odklapljam. Ne morem več brati vseh vojnih napovedi … in napovedi o fizičnih distancah in solidarnosti preko zaslonov.

Berem “ta stare”, ki pravijo:  “… ja, ja … če hočeš spremeniti svet, moraš najprej sebe” … – no, za začetek vsakodnevna vaja, kako biti bolj znosna doma.

Je tudi res, da smo verjetno introvertirani ljudje, kar se sedanje situacije tiče, malo na boljšem – vsaj jaz zaenkrat ne čutim še nobene tesnobe, ker se manj družim … bolj me pa stiska ob napovedih, da se bom morala družiti v prihodnosti več za ekranom. No, pa tako ali tako nisem sama – vrtci bodo zaprti vedno dlje v neko prihodnost … hvala bogu, Ronja še ni v šoli – biti mama in učiteljica si sedaj ne bi želela biti. Lepo je biti skupaj.

Karantena traja komaj dva tedna, meni se pa že ne da več iz pižame preobleči – hvala bogu za sprehode na bližnjem Šumberku, vsak štor že poznamo. Alessio je “zaprt” v Berlinu – kot astmatik ga že od nekdaj ni prepričal sprehod po mestu. Imela sva srečo glede izvedbe najine delavnice v Berlinu – dva tedna smo imeli delavnico ravno v času, ko je nek virus zašel iz “drugega” sveta in strašil po “našem” – kot nek slab znanstveno fantastičen film. Se je bom spomnila kot zadnjo delavnico pred korono? Ko smo bili blizu, čisto preblizu, peli, dihali, švicali skupaj, wauuu, kar dotikali smo se, pa objemali, kar smrkali in kihali na razdalji enega metra … Nekako nam je uspelo ohraniti noge na zemlji in glave še ne prestrašene. Zadnje par dni smo pa le morali drug drugemu pomagati, kako najti nov let v Italijo ali pa Slovenijo, in bus na Nizozemsko in vlak na Poljsko … in se sprijazniti, da je svet kar naenkrat spet tako majhen oziroma nedosegljiv.

Nekje enajst ali dvanajst let mi je bilo, ko smo imeli taborniki svetovno srečanje na Nizozemskem, par deset tisoč nas je bilo – smo dobili eno šalčko (ne vem, če ravno vsi), na kateri je pisalo “Future is now” (še vedno jo imam). Pa se zdi, da se je svet spremenil v enem mesecu za celo desetletje …

Mami nam je poslala iz starih zaves nekaj mask za v trgovino. Pa plastične rokavice. Za masko me noben ne more videti, da zardevam, ko se sama sebi (zaenkrat) zdim še precej smešna. Pogleda te malo ljudi v oči – kot da nas je vse sram, da smo, da smo zunaj. Čez par mesecev bomo pa brali, da se vsake toliko časa nekomu “strga” in se dere na ves glas “nisem bolan, nisem bolna!” in objema mimoidoče, se jih dotika vse počez in se ne pusti iztrgati varnostnikom za varovanje distance …

Špela, tole zaenkrat. Saj je lahko čist samo za naju – namesto kafeta v Španskih borcih 🙂

Tudi jaz imam mešane občutke, ko si nadenem masko. Nekako sem se prepričala, da je tako prav … Šalčka z Nizozemske me je spomnila na moja osnovnošolska leta, ko smo v razredu stali v vrsti, da bi nam učiteljica z isto žličko v usta nosila ribje olje. Ja, vitamin D. Ali si bomo sploh še kdaj upali piti iz iste steklenice in jesti solato s prijatelji iz skupne sklede? Si za zdaj še bolj v vsakdanjih opravkih in jemlješ postanek le kot premor od dela ali se že kaj oglaša gon po ustvarjanju in nastopanju?

Ja, zadnje par dni me že konkretneje dreza vprašanje, kdaj bom šla lahko spet v studio oziroma v nek prostor, kjer lahko nenadzorovano odprem glas in telo. In kdaj bom lahko spet skupaj v prostoru z ljudmi, ki počnejo podobno in smo lahko drug drugemu ušesa, oči in nekakšne priče in soustvarjalci skupnega …

Včeraj smo se z babico in dedkom srečali za par minut na parkirišču – precej, precej čudno je bilo to spoštovanje fizične distance. Saj razumem, ampak telo mi je pa vseeno nekam čudno odreagiralo, v slutnji zapečatene discipline v ne-bližini.

Česa te je bolj strah: da bi zbolela ali morda določenih posledic, stranskih učinkov ali najrazličnejših izgovorov za omejitev pandemije?

Ma, ni me toliko strah, da bi zbolela – to je verjetno le trenutni privilegij, povezan z mojo starostjo, čeprav ni garant, da se kaj ne zaplete pri katerikoli starosti. Zdi se mi, da bomo tako ali drugače vsi morali preboleti tale virus… to jesen, naslednjo pomlad … in tako naprej. Me je pa strah vsega tega, kar prihaja na plano zaradi virusa – kar mogoče ni slabo, da se tako očitno vidi, kaj je v bistvu res nepotrebno – govorica, kot da gre za vojno, ko gre v bistvu za zdravljenje: ne razumem večernega preletavanja helikopterja, ne razumem hujskanja proti beguncem in kaj naj bi oni bili krivi glede virusa … in tako dalje v nedogled ne razumem precej odločitev, ki nimajo nobenega smisla. In boli pač to, da je virus izgovor za celo vrsto zlonamernih in dobičkonosnih odločitev, ki v drugačnih razmerah ne bi preživele …

Čestitam, raziskava v okviru projekta Ventilator, ki jo razvijata z berlinsko umetnico Jule Flierl, se je uvrstila na Parl. Seveda upam, da ga bomo jeseni lahko izpeljali. Koliko projektov je padlo v vodo, kateri so se prekinili in so na čakanju? Ali je kaj mogoče razvijati v izolaciji in na distanco?

ooo, HURA! Sem res vesela! Jaaa, takšne novice prav polepšajo dan! Se zdi, da je prihodnost še možna v okvirih, v katerih bi jo radi videli – to je, da vse načrtovano delo le ne pade v vodo! Ja, držim pesti, da bomo lahko izpeljali Parl jeseni!

Evo, meni se je projekt Pripovedovalski variete prestavil na oktober. Poučevanje vseh letnikov na plesni Akademiji AlmaMater je v zraku – načeloma je prestavljeno na maj oziroma je še v zraku, kako se bo praktično poučevanje sploh lahko realiziralo v tem semestru. V juniju načrtujeva z Allessiom zopet organizirati delavnico v okviru programa The world is sound na jugu Italije, ampak ne zgleda ravno obetavno. Junija bi morali z Jule voditi delavnico na ImpulsTanzu, pa se tudi ne ve, če bo sploh možno izpeljati celoten festival. In tu je še nekaj koncertov, ampak bomo videli – upam, da se na začetku junija in julija stvari tako umirijo, da jih lahko izpeljemo …

Z Jule nadaljujeva na daljavo. Ampak seveda bolj na teoretski ravni in skozi nizanje idej ter razvijanje koncepta. Čudno je delati s telesom in glasom preko računalniškega zaslona – trenutno, ko pomislim na to, dobim precejšen odpor v trebuhu in cmok v grlu – nekako me ovije v molk in nemost. Ne morem stlačiti in čutiti telesa in zvoka skozi računalnik. Prostor ni čas. Četudi lahko nekoga gledam in poslušam preko računalnika, nisem v istem prostoru in tega prostora ne vidim in ne slišim …

Ali meniš, da je popolna karantena prehuda »kazen« in bi se ustvarjalno delo, vsaj priprave manjše skupine oseb lahko nemoteno odvijale? Ali je to zdaj prevelik pezo za ustvarjalca?

… mislim, da je popolna karantena prehuda za vsakogar. Je pa res, da ustvarjalno delo pomeni različno za različne ljudi – nekateri raje in bolje delajo sami in v “osami”, ampak kljub temu to ne pomeni, da jim karantena ustreza – ko je enkrat delo narejeno in tudi v vmesnem času, potrebuje poslušalce, gledalce ali pa priče, ljudi s katerimi komunicira …

Ja, mislim, da bi v tej situaciji manjše skupine ljudi lahko zopet začele z delom. Prilagodile bi delo varnosti za zaščito starejših in ranljivejših skupin, ampak to se vse da!

Bolj pa se mi kolca po klubih, napolnjenih, da po šivih poka, vsi nagužvani in uglašeni z glasbo in dobrimi vibracijami. Fantaziram tudi o velikih množicah, v katerih se posamezniki ne zdijo drug drugemu hodeča nevarnost in bolezen in kjer skupno ni kužno …

Foto: Arhiv Irene Z. Tomažin

Ker vmes skoraj deset dni ni bilo ne duha ne sluha s tvoje strani, sem se že ustrašila. To, da bi zbolela, se mi ni zdelo realno, bolj me je zaskrbelo, da si morda psihično izčrpana od vsega. Potem sem si pa rekla: Treba je biti potrpežljiv, saj pritisk z vseh smeri raste na potenco. Imaš tudi ti podobne občutke? Ali si samo potrebovala čas, da si nekako zorganiziraš dnevno rutino?

… mah, nekako nekje vmes me je kar sesulo – neka vsiljena prestrašena vizija, da gre svet v franže in da bomo kot hrčki v svojih kletkah na svojih koleščkih tekali tja v en in isti dan … ali pa je to bil le nek uvid, da pravzaprav ravno to ves čas že počnemo …

Saj krize so načeloma fajn – spucajo nepotrebno in odprejo nov prostor. No, vse novice in napihovanje cifer skozi besednjak vojskovanja mi res niso kazale nobenega smisla v procesu, kjer naj bi se v bistvu pač oboleli zdravili. Tako da ja – potrpežljivost in ne popustiti impulzu konstantnega reagiranja in odzivanja in pritisku podajanja mnenja – za cel kup stvari nimam mnenja, ne vem, “kaj in kako” bo, in kar je zdaj ostalo, je neka preprosta konkretna dejanskost – ne biti splaniran in projiciran v prihodnost, ampak biti tukaj in zdaj sam s seboj in z ljudmi, ki so s teboj v karanteni doma. A je to postalo res tako težko?

Kar se dnevne rutine tiče, mi jo pa trenutno bolj dirigira ta “mejceno” 🙂

Kaj meniš o (ne)enakosti, v katerem so se znašli samozaposleni v kulturi – ki večinoma delajo projektno – zaradi neživljenjskih pogojev za pridobitev mesečnega temeljnega dohodka?

Ta (ne)enakost je že vedno prisotna – zdajšnja situacija jo samo toliko jasneje in bridkeje izpostavlja. V bistvu je nerazumljiva ta ozkoglednost, ki ne pristaja na drugačne vrste dela, na delo, ki poteka v drugačnih dinamikah, v drugih časovnih krogih, kot so projekti. Projektno dela veliko ljudi tudi v drugih panogah, toda le kultura je za državo tisti nebodigatreba, razen ko se politiki pridejo pokazat na državne prireditve. Kultura ni osamljen otok – je povezana z izobraževanjem, torej šolstvom in še marsičem (turizmom, gospodarstvom … Ja, z vsem tem!). Šolstvo se je naprtilo na že tako obremenjeno “družinsko” življenje, naj se torej reši za domačimi vrati, za katerimi starši trenutno poleg starševstva in svojega dela – če ga, upajmo, še imajo – še poučujejo. Izobraževanje s kulturo vred naj počaka, saj ni tako pomembno – to nam kaže trenutno reševanje situacije. Se zavedam, da večina učiteljev sedaj trdo dela, da ustrezno prilagodi svoje praktično delo s pošiljanjem nalog prek spleta učencem, študentom, da bi zadostila kriterijem in birokratskim potrebam sistema, ki ni nikoli deloval v taki situaciji – ker je še ni bilo … Ne gre torej toliko za izobraževanje kot za panično ohranjanje sistema, ki je obstajal pred mesecem in pol. In nekako upamo, da še bo. No pa dajmo, upajmo.

Namesto da bi zaščitili starejše in ranljivejše skupine ter opolnomočili zdravstvo do zadnjega kadra in opreme, da v prihodnje ne skolapsira, nekulturno na ta račun hromimo ostale panoge, ki so prav tako bistvene – njihov rezultat ne bo realiziran naslednji mesec, ampak v naslednjih letih, ko se bo pojavila nova generacija – ali pa tudi ne.

Katera umetniška dela imajo po tvojem večjo moč od aktualnega virusa in bi jih ponudila kot “obvezni” predmet recepcije na domu?

Vsa umetniška dela, panoge, smeri, procesi … imajo večjo moč kot pa aktualni strah pred tem, da pač moramo marsikaj spremeniti v načinu življenja, ki ga imamo za samoumevnega.

Med umetniškimi deli ne bi izbirala, ker se izbira v bistvu dogaja … – ja, v nekem notranjem klicu posameznika, posameznice, kar njega/njo po neki notranji nuji nagovarja – rečeno v jeziku, ki ga lažje razumemo – kar posameznika/co zanima … Zame ta notranji interes ni izbira, je neka nuja, ki ji sledim – nuja po izrekanju in po biti slišana. Nekateri govorijo skozi pisanje, drugi slikanje, tretji programiranje novih glasbenih programov, nekateri skozi ples in tako naprej v “še ne znano”… Torej nujno je obilno soočanje, uživanje/užitje, izobraževanje v vseh možnih umetniških, kulturnih smereh ter širjenje obzorij …

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *