Bobnar in elektrofonik Jaka Berger je eden najbolj tvornih (so)ustvarjalcev domače glasbene scene, glasbenik, ki v svojem delu nenehno raziskuje in členi ter spreminja lasten izraz. Vpenja se v številne ustvarjalne tokove, od jazza, free jazza, svobodne improvizacije, elektronske in elektroakustične glasbe, noisea, do eksperimentalnega hiphopa, duba, punk rocka in še dlje. Obenem je radijec, tehnik, špiker, (občasno) novinar, organizator in iniciator koncertov, dogodkov, festivalov, klubski izvedbenik in še kaj. Njegova založba Zvočni prepihi je med najbolj dejavnimi in zanimivimi založbami domačega glasbenega podtalja. Obenem je prisoten tudi v mednarodni glasbeni krajini z izdajami na znanih mednarodnih založbah (denimo FMR in Splasc(h) Records) in s sodelovanji z mednarodnimi glasbeniki in glasbenicami. Karantena je tako zarezala v skorajda vse pore njegovega udejstvovanja, kljub temu pa je v času izolacije izdal kar tri nova dela: dve plošči, posvečeni perečemu sodobnemu odnosu do narave in njenega izkoriščanja (Fall of The Invisible Tree in Plastic Whales), ter zelo osebno elektroakustično delo Doma Sedim In Jokam – Bolečina za svet, boben, povratno zanko in srcozlom.
Vsem delom lahko prisluhnete ali jih kupite tukaj.
Pogovor se je razpenjal od začetne faze karantene pa vse do njenih aktualnih dni.
Živjo Jaka, kako si kaj v izolaciji? Kje te je aktualna viroza ustavila, kaj je prekinila in na katera nova ustvarjalna pota te morebiti pelje?
Predvsem je zelo mirno, vpeljujem nove rutine v obstoječe aktivnosti, seveda pa so vse dejavnosti povezane s prihodki ukinjene, tako da ne koncertiram in tudi delo v klubih stoji. Kam nas vse to pelje pa bomo videli kmalu. Zaenkrat se ukvarjam z novimi albumi in posvečam veliko časa vaji inštrumentov in preizkušanju novih pristopov do muziciranja in produkcije ter stiku z naravo, ki je končno dobila nazaj svoj prostor.
Marsikateremu ustvarjalcu_ki umetniku_ci je pričujoče stanje onemogočilo delo, ukinilo ali prestavilo že nastajajoče projekte, zamaknilo in v negotovo prihodnost prestavilo številne druge. Kakšno je to stanje pri tebi in kako se kosaš z negotovostjo, v katero smo pahnjeni?
Odpadla mi je promocijska turneja ob izidu prvenca Bootleg Unit tria za britansko založbo FMR records z Juretom Boršičem in Colinom Petitom. Posledično tudi snemanje nove plošče, saj bi srečanje izkoristili tudi za snemanje novega materiala in potencialno izdajo v prihodnji sezoni. Organizirano sem imel studijsko snemanje novega projekta iz polja svobodnega jazza. Dvojni trio z domačimi in tujimi glasbeniki je tako prestavljen v negotovo prihodnost. Projekt sem tudi prijavil na razpis MK, na katerega nisem, tako kot vsi ostali akterji v kulturi, dobil odgovora. Omenjene projekte bom dokončal, ko bo to možno, do takrat pa delam na stvareh, ki jih lahko realiziram v danih razmerah. Darla Smoking je odpovedala nastope, a je nekaj nastopov že dobilo nadomestne datume in tudi nekaj ponudb je prišlo v nabiralnik v zadnjih dneh.
Je ta situacija morda tudi čas za nekakšno refleksijo lastnega početja, ustvarjanja kot tudi širše refleksije lastne umeščenosti v sceno, v polje umetnosti-kulture, prekarnosti lastnega življenja in za razmislek sodobne družbe nasploh, v ožjem in širšem smislu?
Situacijo vidim zelo preprosto, svet je razglašen in potrebuje novo uglasitev. Kot glasbenik in aktivist spremljam razglaševanje že več desetletji in me trenutno stanje ne preseneča. Po celem planetu smo priča katastrofam, ki se nas žal niso dotaknile, ker spremljanje le teh preko ekranov ustvari primerno distanco in nas ne gane. V teh trenutkih, ko imamo problem pred lastnim pragom, pa se ljudje raje posvečajo ustvarjanju razlik in distanc kot združevanju in medsebojni pomoči, kar je res žalostno. Če se želimo kot družba ponovno uglasiti v nekaj kar naj bi prineslo harmonijo v naš skupni obstoj, se moramo najprej popolnoma razglasiti, da bomo lahko našli novo frekvenco bivanja. Tudi, ko želiš uglasiti kitaro, iščeš ton strune. Če se izgubiš in ga ne najdeš, ponavadi to struno razglasiš ter potem lažje spet najdeš njeno intonacijo. Mislim, da se trenutno s svetom dogaja ravno to, tako smo izgubljeni, da se je potrebno najprej razglasiti, preden se ponovno uglasimo. Detune and prosper!
Številni si v prekarni situaciji že tako težko privoščimo zboleti, ne samo za koronavirusom … Kako to dejstvo vpliva na tvoj vsakdan? Te skrbi zase in za ostale, ki so v istem zosu?
Bolniška? Ne poznam te besede (smeh). Tudi besede, kot so redni dohodek, finančna varnost, dolgoročno planiranje, kreditna sposobnost itd. so zame popolna neznanka. Živim v trenutku in delujem po najboljših zmožnostih. Kljub temu lahko rečem, da me vesolje redko pusti na cedilu, kar potrebujem, mi pride na pot, in sem s tem zadovoljen dokler lahko delam, kar me veseli. To ne pomeni, da vsakdanjik ni poln preizkušenj in izzivov in da si v življenju ne bi želel več stabilnosti. Potrebna je močna volja, da vztrajaš v takšnih razmerah, in sem vesel, da sem del ustvarjalne družbe, ki s svojo kreativno energijo in držo vztraja in ustvarja vedno novo glasbo, predstave, literaturo, filme, razstave, instalacije in medžanrske stvaritve. Poleg vseh ustvarjalcev mi upanje v boljši jutri vliva tudi vsak posamezni obiskovalec/ka in podpornik/ca umetnosti, vse od undergrounda do visoke kulture, saj vsak trenutek, ki ga vsak posameznik/ca investira v podporo in konzumiranje umetnosti, prinaša novo zavedanje in boljše razumevanje družbe. Žal se tega ne zavedajo tisti, ki dandanes največ mahajo s pojmi »narod«, »država«, »naše«, »mi smo«, »nacionalno«, »samostojnost« itd. Vsega tega ne bi bilo, če v prvi vrsti ne bi imeli kulture.
Omenil si upanje v boljši jutri. Celotna situacija je prvič povezala večje število akterjev v določenih skupnih iniciativah. Nekateri pa še vedno postavljajo ločnico med neodvisnim sektorjem na eni ter mainstreamom in institucionalno umetnostjo na drugi. Trdoživost prvega je znana, saj že desetletja deluje v težkih pogojih, a zadeve so po drugi strani mnogo bolj prepletene. Pred časom sta z Luko Bevkom spisala manifest, v katerem sta kritizirala oba pola. Če kaj, je aktualna situacija izpostavila potrebo po predrugačenju razmer in odnosov. Kako jih vidiš sam in kaj bi lahko izboljšali v njih?
Na to vprašanje težko odgovorim drugače kot s še več vprašanji. Kako je sploh mogoče predrugačiti omenjene odnose, kjer se redno ignorira podhranjenost in delo neodvisnih ustvarjalcev? Ali so ljudje na položajih res pripravljeni spremeniti svoje poglede, pripadnosti, vrednote in delovanje? Ali je nepristranskost res mogoča in ali z njo vsebina lahko dobi prednost pred vezami in poznanstvi? Ali so sredstva in financiranja res tisto, kar prinaša neko spoštovanje do neodvisne kulture in undergrounda med samimi akterji? Kako lahko institucionalna umetnost izstopi iz svojega kalupa in dejansko postane drzna in inovativna v praksi? Ali ni odpravljanje razlik in hierarhij odvisno od odnosov in delovanja posameznikov ustvarjalcev, organizatorjev, medijev, prostorov in institucij? Kaj je tisto, kar lahko ustvari miselni preskok v delovanju organizatorjev, medijev in prostorov pri oblikovanju enakovrednih priložnosti pri ustvarjanju programov? Res je, da mi vsaka nova stvaritev daje upanje v prihodnost, a za boljši jutri potrebuje podporo in prostor, da dejansko doseže širšo javnost, ki bo z njo dobila novo perspektivo in pogled na človeško družbo.
Država je v teh nekaj tednih pripravila dva svežnja pomoči (pred vrati je že tretji), med drugim tudi samozaposlenim v kulturi. V ozadju tega stoji še vedno nerešeno širše vprašanje samozaposlenih v kulturi, problem, ki se ga pavšalno loteva vsaka domača oblast, a ga ne razreši. Se ti zdijo ti ukrepi ustrezni in ali boš primoran poseči po obstoječi pomoči?
Medtem ko lahko spremljamo kar nekaj primerov dobrih praks in pristopov do reševanja trenutne problematike v kulturi v tujini, smo na domačih tleh žal priča nerazumevanju oziroma celo pomanjkanju želje po ohranjanju kulture in splošnem zanimanju za njen obstoj in razvoj.
Omenil si, da veliko ustvarjaš v tem času. Kako sama situacija izolacije, v kateri je naša širša realnost predvsem posredovana prek medijev in socialnih omrežij, vpliva na tvoje ustvarjanje? Kaj te danes poleg te situacije in posledic, ki jih prinaša, še inspirira?
Neprekinjeno ustvarjanje je del moje redne prakse. Zvok me osmišlja, zato je redno prakticiranje ter realizacija novih del zelo pomemben del mojega vsakdana, ne glede na to v kakšnem stanju je družba. Vedno je v procesu ustvarjanja več del hkrati, njihova realizacija pa odvisna od možnosti in sredstev, ki jih imam na razpolago v danem trenutku ali obdobju. Nekatera dela čakajo tudi več let na realizacijo, nekatera se realizirajo zelo hitro. V vseh primerih sledim razvoju lastnega zvoka in tematikam, ki se me dotikajo tako v socialnem kot v duhovnem življenju, ter skušam z izdajami izraziti svoj pogled na svet. Ob tem iščem vedno nov zvočni izziv in preizkušam lastne meje dojemanja zvočnosti. V svoji diskografiji imam veliko albumov, ki jih ne izvajam v živo in ki so svoje mesto našli na spletu v digitalni obliki. Tako dosegajo ciljno publiko in večje število ušes, kot če bi bili izdani samo v fizični obliki, zato vidim veliko pozitivnih lastnosti v delovanju prek spleta že na splošno. Opaziti je, da mediji in spletni mediji v času izolacije posvečajo več pozornosti določenim delom manj znanih ustvarjalcev, ki bi bila sicer spregledana, in da v medijske vsebine zajadrajo izdaje, ki pred tem ne bi priromale do nas prek teh kanalov. Kar nekaj je tudi priložnostnih platform in iniciativ, ki so se ustanovile za čas izolacije in izpostavljajo različne ustvarjalce. Sicer pa glasbena industrija na globalnem nivoju išče nove načine, kako po trenutni socialni krizi postaviti nazaj svoje delovanje in priti do uporabnikov, a največji izziv ostaja še vedno, kako s tem zagotoviti sredstva za ustvarjalce, ki v tem kolesju največkrat izvisijo in se ob konstantnih investicijah v to isto industrijo borijo za svoj obstoj. Kljub vsemu pa je glasba živa entiteta in je večina ustvarjalcev, vsaj pri nas, odvisna od živih nastopov, zato upam, da se čim prej srečamo na koncertu.
