S Primožem Sukičem naju druži mesto prihoda na svet in zgodnjega odraščanja, Istra, ter poseben intimni odnos do italijanske canzone, oboje kot usedline s specifikami v razliki odzvena dveh dekad. Iz Lucije prek Pirana, Ljubljane, Darmstadta, Genta, Bruslja v Pariz ga je zapeljala glasba, zaustavila pa tudi tista druga bolj profana ljubezen.
V glasbi in življenju tudi improvizira. Radoživost, radovednost in razposajenost ga znajo potisniti do roba nepredvidljivega in nenadejanega, do pripetljajev, ko se ob štirih zjutraj znajde v stanovanju na smrt pijanih veseljakov – ker je pač zaslišal glasove in pokukal tja, od koder so prihajali –, sprva gostoljubnih in naklonjenih neznancev, v naslednji minuti pa že zateženih in agresivnih kolegov.
Vmes, med takimi in drugačnimi popotovanji, se vselej rad vrača v Ljubljano, poleg vsaj dveh kitar vedno obložen z domačim očetovim istrskim refoškom in olivnim (po istriansko) oljem.
Danes je praznik Dan upora proti okupatorju. Ali se ti zdi upiranje nujno in proti čemu se trenutno upiraš?
Sam nimam občutka, da bi se moral trenutno čemu upirati, je pa za časa okupatorja to verjetno bilo potrebno. In mislim, da je lepo, da se temu posveti en dan v letu. Na ta način se narod poenoti in okrepi svojo identiteto. V primeru da bo potreben nov upor.
Kje te je ujela prepoved potovanj in kakšne so tam razmere?
Prepoved me je ujela konec meseca marca ravno na poti iz Pariza v Bruselj na tridnevne vaje z ansamblom Ictus, s katerim bi morali konec maja izvesti premiero velikega glasbeno-teatralnega dela z naslovom Suite 4 koreografa Jorisa Lacosta in skladatelja Pierre-Yvesa Macéja na festivalu Kunsten v Bruslju. Vaje so bile v zadnjem trenutku odpovedane, premiera pa je prestavljena na mesec september v Strasburgu v okviru festivala Musica. Nato sem zadnji trenutek še uspel ujeti avtobus za povratek v Pariz, kjer sem zdaj nastanjen in s punco iščeva stanovanje. Razmere so tukaj zdaj že mnogo boljše, na začetku širjena virusa pa je bilo na ulicah zelo malo ljudi (Prazen Pariz je ob lepem vremenu res posebno doživetje) in veliko policije, ki je preverjala potrdila za upravičenost izhoda. Dovoljeno je namreč zapustiti dom le za eno uro v radiju enega kilometra pod posebnimi pogoji, ki jih je razpisala francoska vlada, in za to je potrebno preko mobilne aplikacije izpolniti uradno potrdilo. Na ulicah je tudi veliko več tekačev, med katere občasno spadam tudi sam.
Pred Parizom si kar nekaj let živel v Bruslju in tam si bil močno dejaven kot glasbenik in soorganizator koncertov improvizirane glasbe. Kako si se glasbeno znašel v Parizu?
V Bruslju sem preživel pet super let in uradno sem še zmeraj nastanjen tam. Vsekakor bom stike, ki sem jih tam zgradil, ohranil, še posebej z ansamblom Ictus, duom The Third Guy in platformo Cohort. Dejaven ostajam tudi kot organizator koncertov, saj menim, da si moramo v krogu glasbenikov, v katerem delujemo, en drugemu pomagati, si ustvariti sceno sami, tako rekoč. Na ta način lahko tudi širše zaobjamemo in osvetlimo umetniški kontekst, v katerem delujemo, in osmislimo naše početje v širšem družbenem kontekstu. Navsezadnje je velik del muzike, ki jo izvajamo, podprt s strani javnih sredstev, kar pomeni, da moramo toliko bolj zagovarjati naš obstoj in gojiti, morda celo vzgajati, naše občinstvo, če ne želimo igrati v praznih dvoranah. Si pa tudi v Parizu že pridobivam stike, že nekaj časa namreč sodelujem s pariškim ansamblom Soundinitiative, s katerim bom lahko delovne in prijateljske odnose še poglobil. Z naslednjim semestrom začenjam tudi poučevati na Park Slope Rock School v Parizu, to je šola rocka za najstnike in odrasle, ki temelji tako na individualnem kot skupinskem pouku. Poučevanje rock glasbe, s katero sem v preteklosti veliko tudi nastopal, me zelo veseli.
Si akademsko izšolan glasbenik za klasično in sodobno komponirano glasbo, spuščaš pa se tudi v polje improvizirane glasbe, zdaj boš pa poučeval še rockovske veščine. Kako balinaš med tako različnimi zvrstmi? Kar nekaj je namreč glasbenikov, ki si ne bi “mazali” rok s tako raznovrstnostjo … Je tukaj na delu preživitveni vzrok ali kaj drugega?
Verjamem, da je glasba ena, če pa že govorimo o stilih glasbe, sem prej mnenja, da se različne prakse med seboj dopolnjujejo in mi pomagajo bolje razumeti ena drugo. Tako mi na primer izvajanje notirane glasbe pomaga razvijati improvizacijske tehnike, pisanje skoraj vsake komponirane skladbe pa se prične z improvizacijo. Spoznavanje rock prijemov na kitari mi pomaga razumeti anatomijo inštrumenta ter osvešča drugačno razumevanje zvoka, skratka vse se nekako postavi na mesto, imam občutek. Seveda lahko govorim samo v svojem imenu, poznam pa veliko kolegov, ki so aktivni na več različnih koncih in svoje znanje spretno prenašajo z enega odra na drugega. V tem ne vidim nič nenavadnega ali radikalnega. Morda je povezano tudi s preživitvenim vidikom, vendar nič, kar počnem, ne počnem iz nuje. Vedno moram v stvari najti smisel, sicer vem, da bom samo izgubljal čas. Ironija je tudi v tem, da glasbeniki, ki so v zgodovini postavljali žanrske mejnike, sami o svoji glasbi niso razmišljali kot žanrski. Miles Davis je svojo glasbo imenoval “social music”, Bobby McFarrin, ki je širšemu občinstvu poznan kot pop izvajalec, dirigira svetovno znanim orkestrom, Bjork svojo inspiracijo črpa iz najrazličnejših glasbenih vej, Frank Zappa in Brian Eno pa sta poznana po tem, da sta s svojo ustvarjalno paleto zaobjela od komercialne pa vse do sodobne komponirane glasbe, slednja pa po istem principu na svoje odre vedno bolj uvaja tudi pristope proste improvizacije, rock in elektronsko glasbo. Mislim, da vsa glasba, ki me navdihuje, črpa iz neke globlje instance in ravno ta neobremenjenost narediti nekaj drugače ji daje svežino in nekaj, kar lahko navdihne nadaljnji glasbeni razvoj. Enako je z igranjem na inštrument. Če razmišljaš, da nekaj pač tako mora biti, boš verjetno zvenel tako kot mnogo glasbenikov pred tabo, z dovoljšno mero svobode in drznosti pa boš prodrl globlje, in s tem lahko ponudil nekaj edinstvenega.
Ali si se zdaj, ko si verjetno bolj ali manj med štirimi stenami, lotil tudi česa novega? Morda razmišljaš, kako ohranjati stike in predstaviti javnosti glasbeno ustvarjalnost od doma?
Drži, da trenutno kot velika večina delam od doma. Učim na daljavo, z ansamblom Ictus in skadateljem Pierrom Yvesom pripravljamo material za prestavljeno premiero dela Suite 4 in se pripravljamo na obdobje vaj, ki je načrtovano za mesec junij. S kolegom Rubenom pripravljava nov material za zasedbo The Third Guy, ki ga načrtujeva jeseni tudi posneti, tik pred digitalno izdajo pa je prvenec nove zasedbe »Replicant«. Sestavljamo jo Joshua Hyde na klaviaturah in saksofonu, brazilski tolkalec Rubens Lopez in jaz. Delo na daljavo smo iz treh različnih koncev sveta začeli s pošiljanjem idej prek spleta in nato zasnovali tri skladbe, ki bodo predstavljene na našem prvem EP-ju. S to skupino smo v času karantene odigrali tudi spletni koncert prek omrežja Facebook, cilj projekta pa je ravno sinteza različnih zvočnih svetov od avantgardne sodobne glasbe do rock’n rolla. Naj še omenim, da bom v petek dvajsetega maja gost v seriji pogovorov, naslovljeni “Od doma do doma”, ki jo na svoji Facebook strani v živo vodi evropski poslanec dr. Miran Brglez.
Kaj pa razmere v Sloveniji, ali jih kaj spremljaš? Kako izgledajo z distance?
Moram reči, da ne ravno veliko. Razmere, kar se karantene tiče misliš?
Ja, kar se tiče ukrepov za samozaposlene umetnike in na sploh kulturno-političnih usmeritev …
Moram reči, da političnega dogajanja na splošno ne spremljam veliko, sem pa za vladno pomoč za časa karantene zelo hvaležen. Samozaposleni smo se tukaj znašli v še posebej težkem položaju, saj narava našega dela ne omogoča rednega dohodka, in mislim, da je ta poteza vlade velikodušna. Posebej zato, ker kolegi glasbeniki, ki prihajajo iz držav z veliko večjo glasbeno tradicijo, take pomoči niso bili deležni. Pomladni meseci so ponavadi eden izmed viškov koncertnega dogajanja in sam sem zaradi nastale situacije ostal brez dobršnega dela letnega zaslužka. Tudi iniciativa SIGICA, da glasbenikom ponudi pomoč v enkratnem znesku v zameno za nastop na prazniku glasbe, se mi zdi odlična.
Ja, toda odločitev slovenske vlade, da so maše dovoljene, koncerti pa ne, pri čemer vemo, kdo kaj obiskuje, je politična odločitev, ki te kot glasbenika prizadeva …
To informacijo sem bežno zasledil le prek socialnih omrežij. Če je temu res tako, sem vesel za vse vernike, ki bodo lahko ponovno prisostvovali pri mašah. Upam pa, da bodo dosledno upoštevali razkuževanje rok in medsebojno distanco. Popolnoma pa razumem, da prepoved koncertov (kot tudi večina drugih javnih dogodkov) ostaja, tako je tudi po drugih Evropskih državah in trajalo bo vsaj še nekaj mesecev. Je pa seveda res, da si vsi glasbeniki želimo čimprejšnje vrnitve na koncertne odre in to je super. Zavedati se pa morda moramo, da je za del pandemije in nastale situacije kriv tudi človek sam z njegovim odnosom do narave, in nositi moramo posledice. Glasbeniki smo tukaj morda še v privilegiranem položaju, saj smo navajeni delati od doma, in sam mislim, da kreativnost ne pozna karantene.
Danes je pa 1. maj. Kaj boš delal?
Zjutraj se najprej posvetim fizičnim aktivnostim, bodisi tek bodisi yoga, nato pozajtrkujem, spijem kavo, pregledam maile in se lotim vadbe inštrumenta. Nato s punco skuhava kosilo, danes delava vegetarijanski kuskus. Potem bom verjetno še vadil, poslušal glasbo ali šel malo na sprehod. Glede na to da danes ni pretirano lepo vreme, bom mogoče ostal kar doma. Zvečer mogoče pade kak film ali branje knjige, člankov. Pred spanjem se posvetim še meditaciji. Tako zdaj približno izgleda vsak dan in danes ne bo nič drugače. Pa ti? Kaj boš počela? Imata v planu kak piknik s Tomažem?
Ja, najprej tradicionalno piknik, potem pa via la bici – ulični akcionistični teater s 3500 akterji po mestu. Katarzično.
Ah, super … jaz sem letos prav pogrešal piknik!
