(Samo)iniciative (samo)zaposlenih: Rok Košir

Foto: Žiga Koritnik

Roka Koširja vidim kot nekoga, ki ne sili v ospredje, vendar je ves čas nekako prisoten. Odkar koncertov ni, ga redno  srečujem na petkovih bicikliranjih. Bivši drugogodbaš, koncertni organizator, kurator in “hišnik” programa Pineline dnevne sobe, samostojni podjetnik in vodja glasbene agencije R.O.K., ki med drugim organizira turneje zasedbe Širom, kjer muzicirajo dragi prijatelji. Ob tej priliki bi se mu rad zahvalil za donacijo zasedbi Oholo! med nedavnim Štreamom iz Kina Šiška.

V “Pineli” sem bil žal le enkrat. Zelo domačna izkušnja prejemanja in soustvarjanja glasbenega dogodka. Lahko bi rekel idealne okoliščine za muziciranje. Sem pa opazil eno hecno posebnost. Če so na mojih koncertih predvsem znani poslušalci, sem se v Pineli družil s čedno druščino, pretežno neznanih poslušalk. Od takrat si belim glavo, kako bi jih spravil na kak svoj koncert. Zaenkrat neuspešno. 

Živjo Rok, zanima me, kako ti preživljaš odtegljaj koncertne dejavnosti kot poslušalec in kot eden pri nas redkih profesionalnih glasbenih menedžerjev in organizatorjev koncertov?

V zadnjih dneh sem dobil občutek, da so se stvari začele vendarle nekoliko spreminjati in da smo se o koncertih začeli vsaj bolj resno pogovarjati, če jih že organizirati in obiskovati ne moremo. Razen streamov, pri čemer smo z glavnim valom pri nas po mojem nekoliko zamudili, saj so bili bolj smiselni in koristni v času karantene, medtem ko so zdaj bolj od računalnikov in telefonov v zgodnjih vse toplejših večerih mamljivi gostinski vrtovi.

Pred sproščanjem ukrepov sem bil veliko v stiku z organizatorji koncertov, agenti in glasbeniki. Za vse lahko rečem, da za koncetno prihodnost vemo samo, da nič ne vemo. Najprej smo se obnašali, kot da bo jeseni kot pred pandemijo in da bo koncertna scena vsaj podobna kot prej. A vse bolj je jasno, da bo treba na to še kar nekaj časa počakati in se prilagoditi na novo realnost: tiste dvorane, ki jih bodo odprli, bodo sprejele veliko manj gledalcev, vprašanje je, kako bo s potovanji, ali si bodo ljudje koncerte sploh lahko privoščili ipd. A nočem zveneti pesimistično, saj sem prepričan, da bodo glasba in druge umetnosti našle pot do občinstva in ta do njih.

Še nekaj sem počel, ker ni bilo koncertov: veliko kolesaril. Najprej po ljubljanski in okoliških občinah, ker mi je kršenje butastega odloka dalo vsaj malo zadoščenja, zadnje petke zvečer po centru mesta.

Te datum 25.5. kaj pomirja glede tega? Se obetajo kakšne dobre spremembe? 

Verjetno ciljaš na napoved ministra za kulturo, da bi s 25. majem lahko znova začeli organizirati glasbene in gledališke prireditve v zaprtih prostorih. Če prav razumem – in priznam, da imam z razumevanjem marsičesa v zadnjih tednih težave – so koncerti trenutno še naprej prepovedani in če bo obveljala napoved o dovoljenju s 25. majem, bomo spet malo posebni, saj bodo drugje najprej dovolili koncerte na prostem in šele potem v zaprtih prostorih. A v vsakem primeru bo sprememba, ki bo omogočila koncerte v živo, dobra in se jih že močno veselim.

Včeraj sem sem te med Štreamom zagledal med gledalci/poslušalci zasedbe Oholo!. S tabo nas je poslušala in gledala tudi hči, ki mi je s svojim neobremenjenim plesom dala še največ motivacije za muziciranje s strani “nazoomane” publike. 

Najverjetneje bo v naslednjih letih odnos med publiko pred ekrani in glasbeniki na odru primoran k odkrivanju, sprejemanju in iskanju povezanosti. 

Bi imel kaj povedati v zvezi z živimi prenosi koncertov, z njihovim spremljanjem pred ekranom? Obstaja morda pri tem načeloma “hladnem” konzumiranju tudi kakšen plus? Se zgodi tudi kaj vznemirljivega? Je morda možno, da kakšna zasedba na ekranih zveni celo boljše kot na živem nastopu? Bi imel za konzumente spletnih koncertov kak nasvet za boljše doživljanje?

Me veseli, da je Čarna tako vplivala na vas, vendar tudi ona ne bi plesala, če ne bi pripravili super koncerta. Kot je rekla tudi povezovalka koncerta, je treba zgodaj začeti z uživanjem dobrih koncertov. Morda je to eden plusov, ki jih prinašajo stream koncerti, da pridejo lahko v stik z zelo različnimi glasbami ljudje, ki bi imeli drugače težji dostop do glasbe, saj ta po novem prihaja k vam domov, še več, na vašo mizo ali v dlan, kjer imate računalnik ali telefon. Ne gre spregledati tudi dejstva, da ti koncerti sežejo dobesedno kamorkoli: ko so imeli tak koncert Širom za belgijski kulturni center Bozar, so se jim med drugim oglasili poslušalci iz Kazahstana in Senegala.

A kljub nekaterim pozitivnim platem po mojem ne moremo in ne smemo pristajati, da bo to postala nova normalnost. Sam jih doživljam kot neko vmesno obdobje, v katerem je bilo in je še treba prebroditi občutek osamljenosti in pomanjkanje umetnosti, vendar tovrstni koncerti ne bodo mogli nikoli zamenjati žive koncertne izkušnje, ki presega uživanje same glasbe, saj gre obenem za druženje, izmenjavo mnenj, kupovanje plošč …

Zanimivo je bilo spremljati, kako so spletni koncerti v zadnjih tednih postali tehnično dovršeni, sploh potem ko so v prvih tednih karantene splet preplavili amaterski telefonski posnetki v slogu ‘pokaži, kaj znaš’. To, česar so se lotili v Kinu Šiška s ciklom Štream, je fascinantno in vredno vse pohvale, saj so kot praktično edini javni kulturni zavod naredili kaj za sceno. Morda lahko ekipa tonskih (in video) tehnikov, ki skrbi za vse skupaj, ustvari bendu celo boljši zvok kot na “običajnem” koncertu, a kot si omenil že v vprašanju (in kar je verjetno povezano tudi s tvojo izkušnjo koncerta pred prazno dvorano), ostane konzumiranje glasbe “hladno”.

Ne vem, morda imam z doživljanjem on-line koncertov nekaj več težav tudi zato, ker nikoli nisem zelo užival v prenosih ali posnetkih koncertov na televiziji in jih razen določenih delov nekaterih res legendarnih nisem niti gledal.

Foto: Iztok Ameršek

Zdaj pa čisto nekam drugam …

Zanima me program in doživljanje Pineline dnevne sobe. Kako izbiraš program? Se glasbeniki sami javljajo, jih angažiraš sam? Deluješ po svojem okusu ali ob izboru razmišljaš še o čem drugem? Boš ob sprostitvi korona ukrepov nadaljeval s koncerti doma? Kaj vse spada k “dobremu” koncertu? Kako zvenijo koncerti doma za razliko od koncertov na javnih koncertnih prizoriščih?

Pred korona krizo sva bila oba z ženo od koncertov v svoji dnevni sobi malo utrujena – tak koncert terja veliko časa, volje in energije ter gre za vdor v intimo – in sva razmišljala, kako bi v prihodnje njihovo število nekoliko zmanjšala. Zdaj si jih želiva delati vsakih 14 dni! Tako da se bodo koncerti v Pinelino dnevno sobo vrnili res takoj, ko bo to mogoče.

Sestavljanje programa poteka na različne načine, verjetno podobno, kot sestavljanje programa za druge cikle: veliko glasbenikov, skupin in njihovih agentov se javi samih, z nekaterimi stike navežem sam. Oboje velja tako za glasbenike iz Slovenije kot iz tujine, pri čemer slednji pridejo največkrat v izbor, kadar so na turneji. Pri tem jim v zadnjih letih zaradi pomoči Ministrstva za kulturo, ki je program očitno prepoznal kot dovolj relevanten in pomemben, lahko plačamo tudi potne stroške ali vsaj del, hrano in prenočišče, pa tudi kakšen evro lahko dodamo pri honorarju. Pri izbiranju nastopajočih za tako intimen prostor, kot je dnevna soba, osnovni kriterij ne more biti drugačen, kot da ti je nekaj všeč in blizu. Vendar se skušam držati še drugih kriterijev: najbolj pomemben je razmislek, ali nekaj spada v intimen, majhen prostor, pri čemer ne igra odločilne vloge hrup, saj smo gostili že nekaj zelo glasnih zadev, ampak za premislek, kako bi se neka glasba lahko obnesla v tovrstnem ambientu. Vsako leto skušam pripeljati tudi vsaj enega izvajalca s področja t.i. “americane”, ker tega žanra drugje ne predstavljajo kontinuirano, enkrat na leto skušamo pripeljati kaj malo zahtevnejšega, robnega, dobre odnose smo vzpostavili z glasbeniki iz vseh sosednjih držav.

Na nek način so tudi naši koncerti sicer javni, saj lahko pride k nam kdorkoli, le najaviti se mora vnaprej, kar niti ni tako drugače kot rezervacija (ali nakup) vstopnice, so pa drugačni v tem, da je praktično povsem zabrisana meja med “odrom” in občinstvom, saj se glasbenik in poslušalec znajdeta dobesedno iz oči v oči. Kar nekaj glasbenikov, ki so nastopali na velikih odrih pred več tisoč poslušalci, mi je po koncertu priznalo, da so imeli pri nas večjo tremo, ker ni bilo meje med njimi in občinstvom, ko pa so se enkrat prilagodili in se zavedli, da so pred njimi ljudje, ki so prišli samo zaradi glasbe, zaradi česar so povsem tiho in osredotočeni, so menda zelo uživali. Enako občinstvo. In tedaj je koncert dober, ne?

Če se bo v prihodnje, kot kaže, koncertna dejavnost skrčila in spremenila, boš vztrajal v glasbenem “biznisu”, z  R.O.K. agencijo? Te je k razmišljanju v to smer korona kriza že kaj napeljala? 

Po malo več kot letu malo bolj resnega ukvarjanja z “biznisom” (narekovaji so res na mestu) so se stvari začele odvijati v pravo smer, spomladi in poleti bi sodeloval pri več in večjih koncertih kot kdajkoli prej, potem pa mi je šlo v nič približno eno leto dela. Če res ne bo šlo drugače, se bom lotil česa drugega (pri čemer imam to srečo ali nesrečo, da sem se v življenju ukvarjal že s precej različnimi stvarmi), vendar si želim vztrajati in ne zavreči vseh izkušenj, zvez in poznanstev ter še česa. Vsi, ki se ukvarjamo z glasbenim “poslom”, zagotovo ne bomo obstali, to mi je jasno, saj bodo imele spremembe daljnosežne posledice. Obetajo se tudi nova ekonomska razmerja: če bo dlje časa obveljalo dejstvo, da bo v dvoranah dovoljena samo tretjina prejšnjega občinstva, to pomeni dve tretjini manj prodanih vstopnic, stroški tehnike, najema in vsega, kar spada zraven, pa bodo ostali enaki. Ker se nam očitno obeta tudi znatno krčenje javnih sredstev, s katerimi bi sicer po mojem morali premostiti prihajajočo krizo, verjetno ni težko spregledati dejstva, da bodo najbolj prikrajšani glasbeniki in posledično njihovi zastopniki.

Ali glasbene zasedbe in posamezniki pristopijo k tebi ali ti k njim? S koliko zasedbami pravzaprav sodeluješ?

V agenciji sem sam svoj šef, tako da imam povsem proste roke. Tudi v tem primeru velja, da sem se na nekatere glasbenike obrnil sam, veliko več pa je bilo doslej primerov, ko so me za usluge prosili drugi in sem jih moral kar precej iz različnih razlogov žal zavrniti. Lahko rečem, da sem z vsemi vzpostavil dober medčloveški odnos, kar je vsaj tako pomembno kot njihova glasba.

Ker sem prek delovanja v zavodu Druga godba dobil veliko stikov z ljudmi, ki se ukvarjajo z glasbami z različnih koncev sveta in različnih tradicij (izraz “world music” mi ne gre z jezika, “etno” pa še manj), sem bil doslej najbolj prisoten na tem področju. Najbolj aktivno sem sodeloval s šestimi mednarodnimi zasedbami, tremi ekskluzivno in s tremi na regionalnem območju, in dvema našima (Širom in Bakalina Velika). Za kakšno morebitno širitev ne vidim prostora, saj mi časovno to ne bi zneslo, lahko pa, da bom primoran prilagoditi svoje delo na nove razmere. Trend, ki mi niti malo ni všeč, žal pa se razširja po vsej Evropi, je nekakšen protekcionizem domačih glasbenikov. Pri nas smo, tako kot že marsikdaj, celo bolj papeški od papeža: slišal sem namreč, da se je eden od slovenskih mestnih javnih zavodov odločil, da bo v bližnji prihodnosti podpiral predvsem glasbenike iz svoje občine. Neverjetno, kam vse nas je pripeljalo zapiranje v svoje občine.

Tokrat sem že skoraj opustil misel na politiko, a je zame neločljivo povezana s koncertno dejavnostjo in umetnostjo nasploh. Imaš o aktualni politiki, predvsem o njeni prihodnosti kakšno navdihujočo misel?

Dva meseca, kolikor smo bili v karanteni, bi lahko porabili za razmislek, kam hočemo kot družba, lahko bi razmišljali o alternativah, npr. o zelenem preboju, skratka o prihodnosti. Žal smo se bili pri nas v tem času prisiljeni ukvarjati s povsem drugimi stvarmi: z arogantno, žaljivo, nesramno, skorumpirano in nesposobno oblastjo oziroma z razmišljanjem, kako se je znebiti in se vrniti vsaj na prejšnje stanje. Ki je bilo seveda vse prej kot idealno, zato sem tudi rekel, da bi morali razmišljati o alternativah. V koronskih časih se je izkazalo, kako pomemben je javni sektor, ne samo v zdravstvu, tudi v umetnosti in kulturi. Javni zavodi bodo z javnimi sredstvi po mojem v prihodnjih mesecih, če ne celo letih, odigrali ključno vlogo pri ohranjanju kulture. Na dosedanjih petkovih protestnih kolesarjenjih po Ljubljani sem videl številne igralce, režiserje, glasbenike, slikarje, filmske ustvarjalce ter druge umetnike in delavce v kulturi, tako samostojne kot iz javnih zavodov, torej se zavedajo, kam nas hoče potisniti vladajoča garnitura. A z izjemo direktorja enega mestnega javnega zavoda nisem srečal niti enega direktorja državnega javnega zavoda, kar je zelo povedno: bodisi so navadne riti bodisi niso na strani (urbanega in izobraženega) ljudstva, pač pa so se zlizali z oblastjo, katere umetniški domet najbolje ponazarja slaboumna domoljubna pesmica aktualnega predsednika vlade.

Foto: Nebojša Tejić

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *