Pred petindvajsetimi leti, ko sem ga šele bežno poznala, sem Portret Tomaža Groma takole začela:
»Sanjal je o poklicu astronavta. Rad bi bil fizik ali matematik. Bil je športnik, član mladinske rokometne reprezentance, a ni razumel športnega duha. In postal je glasbenik. Kontrabas je njegov inštrument. Občuduje kitarista Marca Ribota zaradi samosvojega zvoka in glasbe, nenehnega iskanja. Ni poustvarjalec, vedno je tudi avtor glasbe, ki jo izvaja. ‘V resnici delam z veliko inštrumenti, eden od njih je tudi računalnik.’«
Tomaž Grom je tudi umetniški vodja Zavoda Sploh, jaz pa producentka tega zavoda in trenutno po sili razmer piska za e-časopis Centralala. Dopisovala sva si po elektronski pošti.
Živeli! Ker sva že nekaj časa, danes, v četrtek, 26. 3., je natančno 14 dni, na varni distanci, ti na Kerstnikovi, jaz na Bezenškovi, sem se odločila, da te povabim h klepetu na daljavo, ki bo šel v javnost prek e-časopisa Centralala. Še nedavno sva bila kot Grom in Strela skorajda nerazdružljiva (intimno in poslovno), zdaj pa kar naenkrat vsak na svojem koncu povsem asketsko, tu seveda mislim na (bivše) življenjske užitke. Kaj pa tebe bolj žuli?
Distanca se mi zdi stresna in nevarna. Precej pobitega se počutim in vse skupaj je zastrašujoče. Pred epidemijo sem tako rekoč živel v svojem studiu v Španskih borcih, kjer sem imel ravno pravi mir in hkrati socialno bližino. Na Kersnikovi sem prisiljen v trening socialne distance. Rešuje me le prijetno utrjevanje odnosa s sinom. Čez noč se je prekinilo več različnih projektov, katerim sem bil maksimalno predan. Lahko bi sicer marsikaj nadaljeval, vendar sem čisto izčrpan, skoraj apatičen. Pesti me neke vrste odtegnitveni sindrom. Soočam se s težkimi spomini, pospravljam in preoblikujem svojo sobo ter skozi zglancana okna gledam prazne in tihe ulice. Mnogo bolj kot epidemija me skrbijo naši novi organizatorji države, ki nekje v podtalju in v senci preštevanja žrtev epidemije v miru pripravljajo teren.
Občutek imam, da si še v fazi sprejemanja, morda celo odklanjanja nove resničnosti. Zagotovo pa nisi tiste vrste glasbenik ali umetnik – zapisala sem jo, to besedo, čeprav vem, da le redke prištevaš v to kategorijo –, ki bi čemel izoliran v svoji luknji in ustvarjal iz sebe za sebe, preskrbljen s substancami, kot bi nekateri zaničljivo pripomnili. A ni paradoksalno, da se bo morda prav zdaj kakšna dušica več ovedla pronicljivosti umetnosti besede, zvoka, podob, izvajanja, uprizarjanja …?
Kot lahko na socialnih omrežjih ugotovimo, obstaja obilica karanteniranih, ki izkorišča možnost za pet minut slave. Iz podstrešij so izvlekli kitare in frajtonarice, da nam pod korona pretvezo igrajo in prepevajo. Celo novi predsednik vlade rima in sklada. In potem nam to še podarja! Očitno se ni za bati pomanjkanja teh umetniških dušic.
Aha, misliš proizvajalnih dušic? Jaz sem ciljala bolj na potrošniške. Utopistično namreč želim verjeti, da bi lahko ljudstvo spet začelo ceniti dobro knjigo, film, glasbo, kaj več verjetno težko, in celo pomislilo: To je umetnost!
Tudi sam želim verjeti v utopijo umetnosti, a razumevanje in pogled na umetniške prakse izgledata prej distopično. Kot da bi tavali v Bermudskem trikotniku, kjer kompas ne deluje. Oziroma, kot da bi tavali v Bermudskem trikotniku, kjer kompas sicer deluje, a ga ne znamo brati.
Ja, teren je res spolzek. Je kaj, kar ti vliva upanje? In kaj te najbolj plaši?
Pandemija me sili v boleče spoznavanje različnih plati žalovanja. Veliko težje bežim. Kot da bi se misli in občutki osamosvojili in me obvladovali. Socialna distanca v kombinaciji s strašljivo vlado in prihajajočim, še neznanim svetovnim redom, je precej strašnejša od najdaljšega bad tripa na kanabisu. Ko je v ospredju krivda v kombinaciji s strahom in ko se najtemnejše travme natančno izrišejo pred očmi in kar trajajo …
Pogledala sem si hvalnico prvega v državi. A ni hecno, da si v polje “umetnosti” lahko vsak dovoli zaiti, češ saj ne more škoditi? Ali pa, če bi si kar vsi nadeli zdravniško haljo? Ali lahko nekoliko seciraš trenutne glasbene eskapade na družabnih medijih?
Ob iniciativi Glasbenice in glasbeniki v izolaciji sem spoznal, da bi morda kak član Strokovne komisije za področje glasbene umetnosti – druga glasba na MZK-ju – lahko mirno presedlal v članstvo Strokovne komisije za področje ljubiteljske kulturne dejavnosti pri istem ministrstvu.
Si našel kakšne dobre iniciative?
Majčkeno včasih pokukam, kaj so nam glasbenice in glasbeniki v izolaciji novega pripravili in nam preko socialnih omrežij podarili. Kot inspirativen primer bi izpostavil samosvojega libanonskega umetnika Mazena Kerbaja (The Corona Diaries, op ured.), ki občasno objavlja svoj korona dnevnik. Žal pa precej domačih glasbenikov, ko preko raznih iniciativ na socialnih omrežjih izvajajo revne priredbice skladb in/ali besedil, izpade milorečeno ljubiteljsko.
Je težava v ne delu le duhovne narave ali tudi ekonomske?
Imam “srečo”, da moji otroci ne študirajo. Pred dvajsetimi leti sem namreč začel namensko varčevati za njihov študij. Ta sredstva so se pred kratkim sprostila in v času izolacije postala finančni vir. Poleg tega sem za delo v okviru Sploha že približno dve leti dobival mesečni honorar sedemstotih evrov. Zaradi tega me ves čas pesti nekakšna slaba vest. Zaradi izpada koncertov in dogovorjenih sodelovanj v gledališču in pri filmu pa trenutno nimam problemov s slabo vestjo. Poleg tega naj bi bila to po naključju tudi višina obljubljenega mesečnega zneska vladnih ukrepov samozaposlenim med pandemijo. Če gre vladi seveda verjeti. Hrane za dušo mi primanjkuje, nisem je dovolj željan oziroma je ne zaznavam kot običajno.
Pa vendarle. Danes je 1. april in prav danes je bilo objavljeno na FB, da se zdajle, že kot prvoaprilska šala, v Vodnikovi domačiji odvija Šerpijada, literarno-glasbeni dogodek, na katerem imata med drugim koncert z Ano Pepelnik. Ali že kaj načrtuješ, snuješ, reorganiziraš aktivnosti, ki bi v prihodnje vsaj nekoliko omilile že tako krhko eksperimentalno in raziskujočo glasbeno sceno?
Učim se o socialnih omrežjih, video portalih, privatnih tv sporedih, privatnih radijskih postajah, o podkastih, o koncertih, ki se odvijajo in predvajajo v realnem času … Zanima me, ali je kateri od naštetih protokolov zanimiv za vsebine Zavoda Sploh, koliko bi bilo potrebno obstoječe vsebine prilagoditi ali si glede na protokol izmisliti nove. To me malce plaši, saj sem predvsem zagovornik in interesent druženja in spoznavanja z vsemi čutili v živo.
Vprašanje je tudi, ali bi financerji odobrili prilagoditve v načinu podajanja vsebin. Poleg tega me zanima, če bomo lahko festival Neposlušno izvedli v več fazah in izbrali druge nastopajoče. Glede na to, da precej tujih glasbenikov prosi za pogodbe, ki smo jih sklenili za nastop na letošnjem odpovedanem Neposlušnem, s katerimi si bodo pri svojih vladah zagotovili finančna nadomestila za izpad dohodka, razmišljam, da bi rad na letošnjo prestavljeno edicijo povabil čim več domačih glasbenikov in jim s tem zagotovil spodobne honorarje. Ravno tako bi naredil še z nekaterimi drugimi cikli Zavoda Sploh.
Te vladni ukrepi blažitve posledic krize vsaj nekoliko navdajajo z optimizmom?
Vladni ukrepi mi predvsem kažejo nekakšno lažno sliko in zamegljujejo resnico o nevarnih planih.
Zaradi česa si pripravljen ostati doma?
Zaradi tistih, ki so se primorani izpostavljati za vse nas, predvsem pa zaradi rizičnih skupin in že tako podhranjenega in napol razpadajočega javnega zdravstva. Osebno poznam več primerov omenjenih. Od zdravnikov v družini, sodelavk in prijateljic, ki ne morejo obiskati svojih staršev v domovih za starejše, do, konec koncev, k sreči zdrave in vitalne, a kmalu osemdeset-letne mame. Z veseljem sem pa tudi model sinu, bodočemu izvrstnemu brivcu.
Imaš občutek, da se česa odrekaš in ne veš komu v čast?
//////
Kako si predstavljaš živo glasbo v bodoče?
Vedno smo in tudi vedno bomo vonjali pòt žive glasbe.
Nad čem si bil danes najbolj navdušen?
Nad domačimi špageti z vongolami, ki so se končno lahko primerjali z najokusnejšimi, ki sva jih s sinom jedla v Benetkah le kak dan pred zapovedano socialno distanco.
