Pandemija koronavirusa je vsakodnevna življenja prenekaterih glasbenih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki muzicirajo v prostranem, a hkrati v finančno precej izsušenem polju svobodnjaških in improviziranih muzik, izredno ogrozila, saj večini, če ne popolno pa vsaj delno eksistenco zagotavljajo koncertni honorarji. Številni festivali so odpovedani, koncertne dvorane in klubi so že skoraj dva meseca zaprti, odpovedujejo se napovedani festivali v avgustu in vsakršne prognoze o vrnitvi na koncertne odre se trenutno zdijo še nemogoče. Zanimalo me je, kaj o sedanji situaciji razmišlja domači samo-izolirani muzičist Boris Janje, v Ljubljani živeči kontrabasist in arhitekt, ki poleg muziciranja najde veselje tudi v krojenju in šivanju zapletenih kosov oblačil. Po sili razmer trenutno prevzema tudi vlogo starša-učitelja in svojima sinovoma dvojčkoma pomaga pri izpolnjevanju šolskih obveznosti.
Boris mi je na začetku najinega dopisovanja povedal, da bi popolnoma zadovoljil svoje potrebe po socializaciji, če bi šel zgolj enkrat na leto iz stanovanja, toda po enem mesecu že močno pogreša špile, še bolj pa obiske koncertov.
Z Borisom sva se občasno pogovarjala in dopisovala med 27. marcem in 20. aprilom 2020.
Kako je do sedaj vplivala trenutna situacija na tvoje koncertne angažmaje? Često nastopaš v Italiji oziroma z italijanskimi glasbeniki in glasbenicami ter drugimi umetniki in umetnicami. Upam, da so tvoji italijanski kolegi in kolegice zdravi!
Kot povsod se je tudi tukaj in pri meni vse ustavilo. Z italijansko plesalko Cristiano Fusillo sestavljava duo, s Cenetom Resnikom in Tržačanom Giovannijem Maierjem trio, igram v novem triu s Henryjem Marićem in Stefanom Giustom, ki je tudi iz Italije. Če bi nastopal kjer koli drugje, ne bi bilo nič drugače, saj trenutno živimo na planetu, na katerem kulturni dogodki ne obstajajo. Pred več kot petnajstimi leti sem se pogovarjal s prijateljico, hrvaško režiserko Romano Rožić, ki mi je pripovedovala, da piše scenarij o svetu, v katerem ni glasbe. In sedaj se nam pred očmi dogaja prav ta distopični scenarij. Ne vem, če se je kdaj v preteklosti zgodilo kaj podobnega.
Kolikor sem seznanjen, so vsi italijanski kolegi zdravi in ne poznajo nikogar, ki bi bil zbolel za tem virusom. Želim si, da bi tako tudi ostalo. Ko se je začel korona virus širiti, mnogi niso verjeli, da bo prišel tudi do njih, nato pa se kmalu morali soočiti z odpovedmi koncertov.
Kako razmišljaš o svoji glasbeni prihodnosti? Pred kratkim si končno pridobil status samozaposlenega v kulturi.
Ko sem februarja začel delati kot samozaposlen v kulturi in si uredil vse potrebno, se je ustavilo. Vse načrte, ki sem jih imel, sedaj vidim kot nekaj, kar se bo mogoče zgodilo v prihodnosti ali pa morda sploh nikoli. Vem namreč, kako poteka načrtovanje dogodkov s strani organizatorjev in iskanje priložnosti za nastope s strani glasbenikov. V primeru podaljšanja pandemičnega obdobja bo po vsej verjetnosti prišlo do nekakšnega »resetiranja« celotne scene in kulturnih prireditev. In ko bo ponovno mogoče izvajati koncerte, bomo začeli načrtovati od začetka, kdo bo kdaj in kje na vrsti za špil. Nekaterim bodo načrti in projekti popolnoma propadli …
V teh dneh si poskušam zamisliti, kaj se bo zgodilo tedaj, ko se bodo spet odprle gostilne in bo ukinjena prepoved zbiranja. Upam, da ukinitev te prepovedi ne bo terjala več žrtev kot sam virus.
Kdaj je bil tvoj zadnji nastop in kdaj misliš, da bo naslednji?
Moj zadnji nastop je bil konec februarja na Dunaju, kdaj bo naslednji, bi pa res rad vedel. Kakršnokoli načrtovanje nastopov je povezano s časovnimi okviri pozneje v letu, ampak sam nimam pojma, kako se bo ta situacija odvijala. Tega ne vedo niti organizatorji dogodkov.
Ali si seznanjen z ukrepi vlade oziroma z »antikoronapaketom« glede pomoči samozaposlenim v kulturi?
Samozaposleni v kulturi smo zelo prizadeta skupina, ker nam trenutna situacija onemogoča, da bi opravljali svoj poklic. Menim, da bi bilo smiselno uvesti neko obliko univerzalnega temeljnega dohodka, da bomo lahko preživeli. Hkrati bi bilo potrebno vsem, ki nimajo prihodkov, še posebej, če bo ta situacija trajala dlje časa, finančno pomagati. Denar potrebujemo za plačilo, ne zgolj stroškov in prispevkov, ampak tudi najemnine, hrano ipd. Mislim, da bi bil tovrstna rešitev boljša kot pa odlog plačila posojil in podobni predlogi, ker bodo ljudje te dolgove kasneje težko poplačali.
Ali prodajaš katerega od svojih albumov na Bandcampu? V akcji, ki so jo izvedli pred časom, je v 24 urah, kolikor je trajala odpoved deleža prihodka ameriškega podjetja, prodaja narasla za 15-krat, vsako sekundo se je prodalo 11 glasbenih produktov. Tudi nekateri domači neodvisni založniki sedaj beležijo povišano prodajo zvočnih zapisov. Ali misliš, da je on-line prodaja zvočnih zapisov prihodnost za izboljšanje vaših prihodkov?
Preko Bandcampa nisem prodal še nobenega albuma. Album tria Jaz, drevo je izšel v fizični obliki pri založbi Palomar Records Giovannija Maierja, ki se do sedaj ni odločil, da bi ga ponudil na Bandcampu. S klarinetistom Henryjem Marićem sva posnela dva albuma v Hrvaški Istri, enega v jami, drugega v vaških kapelicah. Brezplačno sta na voljo na tej povezavi: https://punteraunderground.bandcamp.com/.
Trenutno je pred izidom album tria s Henryjem Marićem in Stefanom Giustom. Izšel bo v založbi Setola di Maiale, zaenkrat zgolj v fizični obliki. Mogoče ga bomo v prihodnosti dali tudi na Bandcamp.
Mislim, da je kupovanje digitalnih albumov že vsakdanjost in vsekakor tudi priložnost, da se lažje in enostavneje pride do albuma. Glasbeniki tako prodajo več albumov, kot bi jih prodali na nastopih; še posebej, če nastopov ni veliko. Ampak sam imam raje albume v fizični obliki, čeprav se zavedam, da le-te veliko manj pogosto poslušam kot tiste, ki so mi dostopni v obliki »fajla«. Razlogi so številni, načelo ugodja je zagotovo eno od teh.
Boris, sedaj je minilo že več kot pol karantene oziroma se je podaljšala, odkar sva se nazadnje pogovarjala. Kaj se je od takrat pri tebi dogajalo oziroma spremenilo?
Pri meni se v zadnjih tednih ni spremenilo veliko in prav tako se ni veliko dogajalo okoli mene. Ko se pogovarjam s prijatelji po telefonu in spletu, opažam, da zaradi izolacije ljudem počasi zmanjkuje tem. Kaj si počel? Nič. S čim se ukvarjaš? Pospravljam. Kaj boš jutri? Ne vem. Zgovorni so le tisti, ki so nagnjeni k različnim teorijam, saj njim ne zmanjkuje tem.
Ali si v kontaktu s svojimi glasbenimi kolegi?
Ne morem reči, da sem v kontaktu z veliko kolegi, ampak s temi, s katerimi sem, so v redu. Vsem se porajajo ista vprašanja, kdaj bo tega konec, ker ne moremo nastopati, skupaj vaditi … Poznam nesrečen primer kolega glasbenika iz Italije (Imena ne bom navajal, ker ne vem, ali bi se strinjal.), ki je prejel par sto evrov pomoči (od občine ali ministrstva, ne vem točno). Ko je končno hotel svoja otroka odpeljati na sprehod v bližnji gozd, ga je na izhodu iz hiše ustavil policist in mu napisal kazen za kršitev omejitve gibanja zunaj hiše v znesku, ki je bil skoraj enak znesku pomoči.
Menim, da vsa ta karantenska situacija še posebej prizadene umetnike, ker je umetnost precej osebna in čustvena reč, sedaj pa prihaja ne le do finančnih eksistenčnih težav, ampak se pojavljajo tudi osebne stiske zaradi nezmožnosti ustvarjanja.
Zadnjič si omenil, da je tik pred izidom pri založbi Setola di Maiale album tria s Henryjem Marićem in Stefanom Giustom. Zapazila sem ga v katalogu založbe s pripisom “coming soon”. Torej še ni izdan?
V času, ko sva se pogovarjala je bil album poslan v tisk, predvidevam, da je tik pred zaključkom. Album je v Ženevi zmiksal tonski mojster Nadan Rojnić, mastering je bil narejen v Italiji. Predvidevam, da zaradi krizne situacije proces traja nekoliko dlje. Dokler bodo CD-ji prispeli iz Poljskega (Izdeluje jih podjetja MonotypePressing) v Italijo in potem v moje roke, bo najbrž trajalo še nekaj tednov.
Ali ste tudi material z Giustom snemali v istrskih kapelicah ali jami? Ali lahko opišeš, kako zveni album?
Album je posnet v hiši Henrya Marića. Izkazalo se je, da je bilo tam najbolj udobno preživeti nekaj mirnih dni za ustvarjanje glasbe. Pogoji za nemoteno delo so bili izpolnjeni in na razpolago je bila vsa tehnična oprema. Če bi želeli snemati v kakšnem drugem okolju, bi bilo neprijetno, ne zgolj zaradi prenašanja snemalne opreme in inštrumentov, ampak tudi zaradi vremenskih razmer, saj je bilo takrat precej hladno.
»Jazzavac v kuhinji«, »Opet mravi«, »Žabe na žici«, »Stara kuina« so štirje od deset komadov na albumu in vsi imajo hrvaške naslove. Ali je naslove komadov inspiriral kraj igranja in snemanja?
Naslove v hrvaščini je zagotovo navdihnil tudi kraj Puntera v Hrvaški istri. Vse je poimenoval Henry, ker si je to želel, in s Stefanom sva se strinjala. Ne nazadnje smo na njegovo pobudo posneli album. Henry se je lotil tudi oblikovanja ovitka, ampak je kasneje to delo prevzel Stefano.
Zakaj pa ime tria Jars (sklede) v angleščini? Morda je povezano s Henryjevo umetelno obrtjo, saj velja za enega najboljših lončarjev v Istri.
Predlaganih je bilo več različic za ime tria in na koncu smo se odločili za to, ker je to res najbolj povezano s Henryevo lončarsko dejavnostjo in izdelovanjem keramičnih glasbil.
Prosim izberi en komad in ga opiši!
Na to vprašanje mi je precej težko odgovoriti, ne samo zato, ker je Henry poimenoval komade, ampak tudi zato, ker se mi zdi skoraj nemogoče ubesediti tisto, kar je na nivoju občutka. Nekateri doživljajo glasbo bolj kot kognitivni izziv, drugi manj. Sam mislim, da sodim bolj v to drugo skupino. Ko pa sem prebral to vprašanje dvakrat, sem po dolgem času ponovno poslušal album in sem bil vesel, ker sem slišal nekatere zvoke in dele, ki jih prej nisem zapazil. Slišal sem drobne zvoke tolkal in različne zvoke električne kitare, ki jo je Henry igral poleg klarineta.
Kako je kriza spremenila tvoj delovni proces? Sedaj si pretežno v stanovanju z družino, kako najdeš svoj prostor za igranje in šivanje?
Spremenil se je moj ustaljeni delovni proces in pojavilo se je prostorsko-časovno vprašanje. Kdaj naj igram ali vadim ali počnem kaj drugega? Koga bom motil? Kdo bo mene motil? Otroci so doma in se učijo, Vita dela od doma. Za izdelavo suknjiča potrebujem vsaj 50 ur. Sedaj se je potrebno nenehno prilagajati, pred pandemijo pa sem bil dopoldan sam in to je bil čas, ko sem lahko ustvarjal. Zdaj je drugače in zdi se mi, da sem ostal brez svoje dopoldanske karantene. ☺
Ali se ti zdi streaming ali predvajanja špilov v živo v tem času dobra alternativa koncertom? Seveda je za to potrebno imeti dokaj dobro opremo, da se lahko posnameš.
Ko gre za improvizirano glasbo, to ni najboljša rešitev. Če vzamemo za izhodišče, da streaming ni posnetek nastopa niti predvajanje posnete kompozicije. Pri streamingu se najverjetneje misli na dogodek, ki se dogaja v realnem času. Pri tem se pozablja na pomembne stvari, kot so prihod na dogodek, pripravljenost, da se na ta dogodek sploh odpravimo in da recimo na poti domov o tem razmislimo. Tveganje in past takega dogodka sta predvsem v fragmentarnosti pozornosti, ki jo prinaša spletni medij. Pozornost te lahko hitro spelje drugam, na primer na istočasno sprotno preverjanje maila, oglašanja na telefon …
Da ne omenjam najbolj pomembnega elementa, ki je kontakt nastopajočega in publike, vibracije inštrumentov … To vzdušja je tudi z zelo dobro opremo nemogoče ustvariti. Seveda obstajajo poskusi, da en glasbenik muzicira v enem mestu, drug v drugem, publika pa jih spremlja na platnu na tretjem mestu, ampak mene to ne zanimiva preveč. Izostane občutek. Spominja me na oddaje o avtomobilih ali pa na pornografijo na spletu – lahko je celo zanimivo, vendar v tem filmu nastopa nekdo drug, ne jaz.
Vmes je bil sprejet famozni super protikoronski paket pomoči, ki vključuje tudi denarno nadomestilo za samozaposlene. Kaj meniš o samem zakonu in njegovi praktični izvedbi. Kolikor vem, si izpolnil izjavo za pomoč?
Upam, da bom dobil pomoč, saj bi mi prišla še kako prav. Menim, da je to edini način, da se omogoči preživetje tistim, ki nimajo možnosti opravljanja svojega dela; za glasbenike to ne bo mogoče, dokler se ukrepi socialne distance ne bodo popolnoma sprostili. Ne predstavljam si koncerta ali gledališke predstave, kjer bodo ljudje sedeli dva metra narazen in bodo po tem vsi takoj zbežali domov, ne da bi se družili in pogovarjali. Ne vem, če bi zares užival v nečemu takemu, bi si pa želel biti prisoten vsaj na enem takem dogodku, da bi izkusil to vzdušje.
Nadzor, krepitev novega nacionalizma, nezaupanje, revščina in diktatura se pojavljajo z virusno hitrostjo. Kaj meniš kakšne posledice bodo prinesli vladni ukrepi v prihodnje?
To ni nič novega in to se dogaja v vsaki krizni situaciji, v kateri nihče čisto točno ne ve, kaj se dogaja in kako se iz tega izvleči. V takih situacijah se pametnejši, ki bi mogoče bili sposobni najti kakšno rešitev, oglasijo prepozno. To je logično, ker si vzamejo čas za temeljiti miselni proces in ker se ves čas preizprašujejo in dvomijo v svoje začetne ideje, jih raziskujejo, testirajo, dokler ne pridejo do zaključka, ki bi ga lahko javno predstavili. Tisti drugi, manj razmišljajoči in pogosto tudi bolj preračunljivi vedo, da je potrebno predstaviti hitro rešitev, da bi pridobili ljudstvo na svojo stran. Take rešitve pogosto delujejo le na kratki rok in so pri izpeljavi vpleteni osebni interesi, dobičkarstvo, klientializem ala »stric bo postavljal ograje, svak bo uvažal žico«. Svoje rešitve razlagajo tako, da krivijo druge za nastalo situacijo in če grešnega kozla ni na vidiku, ga hitro najdejo in izpostavijo. Logika in scenarij sta pri takih vedno ista: če bi odstranili grešnega kozla, bi nam vsem takoj bilo super. Na koncu se zgodi, da gre to najbolj v škodo tistim, ki so jim verjeli in izkazali zaupanje. Da sploh ne omenjam, kaj se medtem zgodi tistim, ki jim niso izkazali zaupanja. Pravo vprašanje bi tu bilo, ali si kot družba take načine vladanja in take ljudi sploh lahko še dovolimo.
Ali misliš, da se da kaj ukreniti? Morda s protesti?
Ne verjamem v proteste, če niso namenjeni »streznitvi« neke še dokaj razumne oblasti. Prav tako nisem pristaš nekih popoldanskih revolucij, ker se te skoraj nikoli ne speljejo do konca, do rezultatov. Včasih imam občutek, da so same sebi namen in da delujejo bolj kot ventil za ljudstvo. Bolj verjamem, da je treba na volitvah izbrati prave kandidate, ki bodo zastopali naše interese. Seveda lahko rečemo, da je politika neposredno povezana z ekonomijo in se v kapitalistični družbi stremi bolj k zaslužku kot k razporeditvi dobrin, in to je razlog, da pravih kandidatov na volitvah najbrž sploh ni. Bolj smiselno je lotiti se politike in na ta način nekaj spremeniti, sicer nam ostane »jebi ga, imaš to kar imaš«. Ob tej trditvi mnogi pojamrajo, da se ne da, da ni mogoče ustanoviti stranke, ki bi se neposredno povezala z ljudmi. Ampak taka stranka se ne rodi sama od sebe.
Morda še kakšna misel za konec?
Ne bom izpostavljal misli za konec, ker verjamem, da večina bralcev tega besedila zna misliti s svojo glavo (Verjamem, da v teh časih to verjetno tudi zelo intenzivno počnejo.), kar je najbrž bolj naporno kot verjeti različnim teorijam. Toda zaželeno je, celo nujno, da veliko razmišljamo.
Za konec želim vsem, da preživimo to obdobje, ki bo prej ali slej minilo, s čim manj težav in, da skozi ta čas spoznamo načine, kako nadaljevati naše delo.
