Sluhodvod #3 – Portorož: Glasbeno in zvočno vdiranje v prostore in njihova okupacija

V tretji ediciji Sluhodvoda smo deloma spremenili svojo podobo. Tokratni sodelojoči avtorji in izvajalci smo bili: Mauricio Valdes San Emeterio, Ivana Maričić, Tilen Lebar, Tery Žeželj in Vid Drašler. Zamenjali smo tudi okolje, saj smo tokrat nastopili v bivšem skladišču soli Monfort v Portorožu kot del otvoritvenega dogodka drugega dela festivala IZIS. Rdeča nit festivala je bila invazija, zato se je Sluhodvodov proces začel z razmišljanjem o glasbenem oziroma zvočnem vdiranju v prostore in okupiranju le-teh.

Ljubljana: izhodišča

V času predpriprav se je odprlo vprašanje fenomena zaključenih glasbenih (pa tudi drugih umetniških) del, ki so značilna za zahodno evropsko kulturo in v katera je že v samem obstoju zapisana hermetična zaprtost ter s tem v ozadju drugačni ideologija in pozicija avtorstva kot pri katerikoli drugi glasbi. Zato smo se odločili, da kot izhodiščno točko vzamemo kanonsko delo brez aleatoričnih oziroma odprtih delov. Tako je 34 let staro delo ameriškega skladatelja M. F. postalo opora in snov za improvizacijo naših tokratnih glasbenikov: Mauricia Valdesa San Emeteria, Tilna Lebarja in Vida Drašlerja.

Po drugi strani smo se istočasno spraševali tudi o improvizirani glasbi. Predpostavili smo, da je ključnega pomena glasbenikova prisotnost na odru (ali – v zadnjih letih – vsaj real time virtualna prisotnost) in spremljanje oz. odzivanje vseh prisotnih nastopajočih glasbenikov. Zanimalo nas je, kaj bi se zgodilo z improvizirano glasbo, če bi ji odvzeli stik med glasbeniki. Ali je sploh možno razmišljati o (improvizirani) glasbi, ne da bi v misel o njej vključili glasbenika? Kaj glasbenega ostane improvizirani glasbi brez glasbenikov? Zapisano glasbeno delo lahko živi tudi brez izvedbe v svojem zapisu, improvizacija pa ne. Zdelo se nam je, da je ravno improvizacijska neulovljivost in enkratnost ključ njene magije. Spraševali smo se, kako bi lahko soočili dve glasbeni tradiciji. Želeli smo ustvariti preplet zaključenega kanonskega dela in (nepredvidljive) improvizirane glasbe.

Med pripravami na dogodek smo razmišljali tudi o statusu improvizirane glasbe v današnji družbi ter o pomanjkanju refleksije in na splošno govora o njej. Ugotovili smo, da se ne moremo znebiti občutka, da je improvizacijska scena zaprta sama vase, da ni sposobna naslavljati nepoznavalskega občinstva, ki nima referenčnega polja za spremljanje tovrstnih zvočnih dogodkov. Iskali smo načine, kako povprečnemu poslušalcu približati sodobno akademsko in improvizirano glasbo. Da bi naključnemu poslušalcu omogočili mehkejši vstop v svet sodobne akademske in improvizirane glasbe, smo želeli v dogodek vključiti še enega akterja – glasbenega kritika, a smo ugotovili, da bi bil nastop kritika, ki bi neposredno reflektiral glasbeno dogajanje na mestu dogodka, preveč invaziven za poslušalca, saj bi kritik v celoti določal poslušalčevo percepcijo. Odločili smo se napisati koncertni list, a je tudi ta poskus nekako propadel, saj je orisal le situacijo, ni pa se neposredno dotikal nastajajoče glasbe.

22. julij – objavljena napoved

V tretji ediciji cikla Sluhodvod se ponovno ukvarjamo s preizpraševanjem statusa umetniškega dela kot zaključene celote, tokrat s premikom in vdorom v neznan prostor z drugačnimi zahtevami.

Dogodek je del festivala IZIS in se bo zgodil v razstavnem prostoru bivšega skladišča soli Monfort. Glavna tema letošnjega festivala je invazija, zato skušamo dogodek koncipirati kot zvočno okupacijo javnega prostora. Vodilo dogodka je tako spreminjanje kontekstov, ki so nujni za vrednotenje in opomenjanje dela samega. S tem skušamo razstaviti kolektivni proces ustvarjanja, poslušanja in reflektiranja glasbe ter osvetliti vsak del posebej. V ozadju leži predvsem izpostavljanje pomanjkanja reflektivnega prostora umetniških del ter posledično umanjkanje kritičnih sposobnosti za vrednotenje le-teh. Odsotnost kritične misli mnogokrat rezultira v legitimiranju umetniškega dela kot nedotakljivega, kar med drugim utrjuje tudi status avtorja.

Cilji Sluhodvodovega cikla pa so prav preizpraševanje funkcije avtorja umetnika in odpiranje novih prostorov interakcije in mišljenja zvoka.

Portorož: Pred-material

Zadali smo si nekaj zadolžitev, ki so oblikovale Sluhodvodov tretji dogodek. Prvič, vnaprej smo določili glasbeni material, ki torej ni bil posledica trenutka kolektivne prisotnosti določenih glasbenikov v določeni skupni situaciji, ampak je bil prevzet iz izbranega zaključenega kanonskega dela. Drugič, glasbenikom smo deloma odvzeli stik in ohranili le skupno zvočno referenco: Vida Drašlerja smo postavili v središče Portoroža, kjer je s svojo improvizacijo na posnetek obstoječe kompozicije ameriškega skladatelja okupiral javni prostor. Mimoidoči niso imeli dostopa do glasbenikovega vira “navdiha” za improvizacijo, saj je bilo delo glasbeniku posredovano le prek slušalk. Hkrati pa so bili mimoidoči soočeni z (za njih morda nenavadno) improvizirano glasbo, s katero so bili nenadoma prisiljeni vzpostaviti stik ali kakršenkoli odnos. Paralelno z Vidovim igranjem in začudenimi turisti je za Sluhodvod#3 nastajal audio-video posnetek, ki je bil nato skupaj z zaključenim kanonskim delom vir za glasbene vložke Mauricia in Tilna na samem dogodku v Monfortu. Vid se je torej lahko odzval le na glasbo, ki jo je imel na slušalkah, Mauricio in Tilen pa sta bila fizično prisotna v prostoru dogodka in sta se lahko odzivala na ameriško skladbo, avdio-vizualni posnetek Vidove improvizacije in eden na drugega. Tretjič, ker je bil Sluhodvod#3 del otvoritve drugega dela festivala IZIS, ki je posvečen predvsem večmedijski umetnosti, smo bolj razmišljali o zvočni instalaciji kot pa o koncertnem dogodku, kar je narekoval tudi prostor Monforta. Zvočna instalacija nam daje drugačen pogled na čas in dramaturgijo dogodka, saj se lahko v prostoru obdrži v trajanju. Začetek in konec dogodka pa sta vsakokrat odvisna od vstopa in izstopa vsakega obiskovalca posebej.

Namesto koncertnega lista

SLUHODVOD #3

Ob 20.00 odpremo modra vrata na sredini stene. Prostor že napolnjuje 34 let stara zvočna kompozicija, ki prihaja iz smeri nad vrati.

V radovednosti sprehajajočih turistov se izgubljajo tudi ljudje, ki so prišli na otvoritev 2. dela festivala IZIS namenoma. Leva vrata, ki odpirajo pot do instalacij so še zaprta. Poleg zvočnega tuša iznad njihovih glav opazijo v prostoru še dokaj veliko belo ploščo in dva glasbenika. Nekateri so prišli in videli začetek, drugi vstopijo v prostor pozneje, ko se v dogodek že vpletejo intervencije.

Prva intervencija se zgodi dokaj hitro. Povod za improvizacije-intervencije je zvočna referenca, ki je nenehno prisotna.

Prostor in čas dogajanja pretrga video, ki je bil posnet v času predpriprav.

Med publiko mogoče zagledajo podobo tolkalista na platnu, ki je improviziral na isti posnetek v javnih prostorih Portoroža, kjer mimoidoči niso imeli dostopa do povoda za njegovo improvizacijo. Njemu pa smo odvzeli ključni element improvizacije – stik z ostalimi glasbeniki, kar se dogaja tudi na otvoritvenem dogodku. Edina vez med različnimi elementi je omniprezenten posnetek.

Monfort: postavitev

Sluhodvodova izhodiščna točka pred samim dogodkom je tako postala množica vprašanj – kaj se zgodi z improvizacijo, ko jo izoliramo in ji odvzamemo stik in komunikacijo med glasbeniki? V kolikšni meri zvočna referenca (34 let staro kanonsko delo ameriškega skladatelja) določa improvizacijo? Kakšni so trije različni glasbeni odzivi na isto zvočno referenco? Kakšni so ti odzivi, ko vsakega od njih poslušamo posebej? Kakšni, ko jih slišimo vse naenkrat? Koliko svobode ostane oz. koliko svobode si glasbeniki v taki situaciji vzamejo? Kaj pomeni vdirati v kanonsko delo, ki je verjetno pomembno zaznamovalo tudi sodelujoče glasbenike na poti njihovega glasbenega razvoja? Kako časovno-prostorska neenotnost vpliva na glasbenikov proces? Kako pa na recepcijo publike? – ki ni nujno terjala odgovorov. Želeli smo, da si tudi občinstvo zastavi podobna vprašanja.

Sluhodvodov eno-in-pol-urni dogodek se je namenoma nenapovedano začel pol ure prej. Nad vhodnimi vrati je bil zvočnik, iz katerega smo predvajali kanonsko delo ameriškega skladatelja. Nasproti vhodnih vrat je stalo (zelo nestabilno) leseno belo platno. Mauricio in Tilen sta zavzela prostor ob vratni steni desno in levo od vhoda. Občinstvo (večinoma iz sveta vizualnih umetnosti) se je svobodno sprehajalo po prostoru. Tery in Ivana sta bili del občinstva. Občasno so se na platnu predvajali le Vidovi videoposnetki, ostala dva glasbenika – Mauricio in Tilen – pa sta se bodisi posamično bodisi istočasno v živo odzivala na Vidovo improvizacijo ter tudi sama posegala v omniprezentno ameriško kanonsko delo, ki je iz zvočnikov (in brez vizualne reference) nenehno zapolnjevalo prostor. V statičnost tako vzpostavljene situacije so zarezovali spontani zunanji vdori. Nepredvidljivo in obenem predvideno je bilo obnašanje občinstva: vstopanje v in izstopanje iz prostora, sprehajanje po prostoru, jemanje in postavljanje stolov, posedanje po tleh, stolih in klopeh, leganje na tla. Glasbeni prostor so soustvarjali zvoki nevihte, dežja in vetra, svetlobno sliko pa strele. Veter je močno pihal in sprva nekajkrat le zamajal projekcijsko platno, pozneje pa je bela lesena plošča s posnetkom Vidla Drašlerja padla na talni projektor in se dramatično zlomila na dva dela. Terry, Ivana in pomagači iz občinstva so uspeli provizorično ponovno vzpostaviti podlago za projekcijo. Manj strahovita, toda zelo opazna naključna intervencija je bila nenadna tema, ko se je eden izmed gledalcev ponesreči naslonil na stikala, nato pa prižiganje in ugašanje luči, da bi se spet vzpostavilo izhodiščno stanje.

Ljubljana: refleksija

Po več kot enomesečnem premoru in refleksiji dogodka samega pa je prav, da omenimo dobre in slabe točke in jih premislimo v širšem kontekstu. Naš proces je v zadnjem obdobju pred dogodkom potekal v Portorožu in nas zaustavljal z mnogimi tehničnimi problemi in posledično neorganiziranostjo. Čakanje na vso potrebno tehnično opremo je rezultiralo v praznem hodu in izgubi časa. Tudi urejanje avdio-vizualnega posnetka se je izkazalo za bolj težavno, kot smo pričakovali, zato smo z vajami začeli mogoče malo prepozno. Pokazalo se je, da smo med procesom ustvarjanja dogodka sprejeli preveč kompromisov, kar je vodilo v spreminjanje ključne poante, ki je bila povod za sam dogodek. Struktura dogodka je postala bolj pogojena s tehničnimi zmožnostmi in tehničnim (ne)znanjem, kot z željo po sopostavitvi improvizirane in akademske sodobne glasbe. Tudi Tilnovo in Mauriciovo improviziranje je bila preveč zazanamovano s poznavanjem Vidove improvizacije, ki je bila posneta pred dogodkom. Že pri prvem Sluhodvodu smo se označili za labaratorij in menimo, da to še vedno drži. Izkazalo pa se je, da je naša ključna težava, kako teoretična izhodišča, ki nas zanimajo, udejanjiti v praksi in kako strukturirati dogodek, da bi jasno razpiral vsaj ključna vprašanja, ki so bila povod za dogodek. Naša izhodišča – hermetična zaprtost kanonskega dela nasproti improvizaciji, iskanje vezi med njima, manjko (glasbene) kritike, invazivni oprijemi, zvočna instalacija – so bila zgolj impulz za naš proces, končni rezultat pa jih ni v popolnosti odseval.

Pokazalo se je, da smo na koncu strukturo dogodka zastavili na način, ki je bolj kot ne utrjeval nadvlado hermetično zaprte zvočne reference, za katero se je zdelo, da je ostala neomadeževana in je pravzaprav ona invadirala v kreativni proces glasbenikov. Zdelo se je, da smo z začetnim in končnim poslušanjem zvočne reference le ustoličevali piedestal avorja-genija in kanoničnega dela. Pri zamisli seveda nikakor ni šlo za to, da bi želeli delo kritizirati ali problematizirati, ker bi bilo to naivno in neproduktivno, vendar se je končni rezultat zdel, vsaj nam, premalo invaziven. Zaradi težav z opremo in zaradi slabe kvalitete posnetega materiala je bil le eden od štirih video posnetkov, na katerem Vid improvizira v žarišču javnega prostora turističnega Portoroža uporaben. Ker pa na njem ni videti reakcije naključnih mimoidočih, nismo najuspešneje dosegli glavnega cilja: invadiranja javnih mest. Prav tako je tudi glasbena invazivnost improvizacije nekoliko izostala. Glasbeniki so igrali skupaj s kanonskim delom, ne pa proti njemu.

Narava celotnega dogodka je bila močno pogojena s prostorom, v katerem se je vse skupaj odvijalo. Prostor bivšega skladišča soli je namreč spremenjen v galerijo in njegova monumentalna razsežnost ter naokoli postavljene galerijske luči močno vplivajo na naravo in atmosfero dogodka ali ju celo spremenijo. Celotna struktura je tako zaživela kot galerijska instalacija, ki je odprta za prihajanje in odhajanje publike, hkrati pa obstaja kot prostor, kjer se lahko obiskovalci zadržujejo poljubno časa in se namestijo ter premikajo po prostoru po lastni volji. Tudi zaradi tega je bil Sluhodvod#3 bolj statična zvočna instalacija. Invazija pa se ni materializirala kot okupacija javnega prostora ali kanonskega dela, pač pa kot časovna neopredeljenost dogodka in prisila poslušalca v poglobljeno poslušanje.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *