Sluhodvod II: Delci

Sluhodvod se je v svoji prvi ediciji posvetil konceptualnemu raziskovanju zvočnosti. V procesu brisanja meje med aktivnim in pasivnim, med poslušalstvom in performerji se je ustvaril prostor občutljivega in pozornega izvajanja in poslušanja.

Na drugem dogodku, organiziranem v sklopu cikla Sluhodvod, fenomen zvoka opazujemo iz zgodovinske, transestetske in transpoetske perspektive. Preizprašujemo kanone, pristope v glasbi, dogme in utemeljene metode, ki ne priznavajo drugih poetik in estetik. Pod vprašaj postavljamo svoje dvome in premisleke glede ultimatov trendov in pravil, slepo sledenje le eni od možnih poti ustvarjanja, poustvarjanja in poslušanja zvoka. Razmislek širimo v prostor, ki poleg ljudi, ki proces motrijo, igra ključno vlogo. Multimedijska intervencija v zvočni dogodek pa nam omogoča premislek, obogaten iz različnih zornih kotov.

Zgodovina

Ko se ozremo po zgodovini zahodnega oblikovanja zvočnosti, opazimo napetosti med različnimi kompozicijskimi šolami. Od Monteverdija in Artusija, preko polemike o programski in absolutni glasbi, gorečih razprav o (ne)zmožnosti govorjenja o glasbi, odporov do kromatizacije romantičnega glasbenega tkiva, zavrnitve in vrnitve k tonalnemu mišljenju, do popolne organizacije glasbenih parametrov in cageovskega naključja, je bil odgovor na vprašanje o legitimnosti uporabe drugih in drugačnih poetik podoben: s časovnim odmikom lahko presojamo umetniško kreativnost glede na (ne)večno aktualnost vsebine umetniškega izdelka.

Ne glede na napore, ki so bili vloženi v goreče razprave o pravilnosti uporabe ene ali druge poetike, se je obstoječi kanon nenehno širil. Dogmatsko sledenje eni od poetik in estetik je zagotovo prispevalo k odkritju novih zornih kotov preučevanja zvoka, toda degradacija drugačnosti se pogosto izkaže kot neutemeljena.

Delci

V drugi ediciji Sluhodvoda z naslovom Delci rekontekstualiziramo znane zvočnosti prek premišljevanja ritualov, povezanih z zvočnim dogodkom, emancipacije prostora in poslušalcev ter s so-postavitvijo zvočnih delcev različnih poetik in estetik. Gradimo zvočni kolaž, ki spreminja dogme zvočnega obreda.

Preizprašujemo lastni fokus in razumevanje zvoka ter kompozicijske tehnike kot način organizacije zvočnosti. Ali sta strukturiranje zvoka, proces komponiranja in improviziranja bolj pomembna od zvoka samega? Je sam kompozicijski postopek lahko umetnost? Sprašujemo se, ali je pomemben zgolj zvok. In če je, kaj/kakšen je ta zvok? Ali je zvok sam po sebi dovolj in ali se nas (intelektualno in/ali emocionalno) dotika samo znotraj določenega konteksta?

Ko sledimo spremembam misli o zvoku, zvočnosti in glasbi, se nenadoma začnejo porajati že utečena vprašanja. Kaj je zvok? Kaj je glasba? Kaj je tišina? Kako je nastal kanon in zakaj? Kaj je umetnost in kako jo prepoznamo? Ali potrebujemo umetnost zaradi nje same?  Je nekaj, kar sega onkraj vsega, kar poznamo, ali  je odraz tostranskega življenja?

V drugi ediciji Sluhodvoda se zato sprašujemo, ali je hiper-konceptualizacija umetnin (edini) legitimni način (po)ustvarjanja danes. Zabrisujemo meje med dvema navideznima poloma: med umetnostjo, obsedeno z idejami, in tisto, ki je posvečena zgolj raziskavi tehničnih možnosti znotraj določenih poetik.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *