Briški festival sodobne glasbe Brda Contemporary Music Festival, v nadaljevanju BCMF, je do svoje letošnje devete edicije prispel z ustaljenim programskim redosledom. Majhen festival kurira Zlatko Kaučič in je bojda z eno izjemo že od začetka vsakoletno nastanjen v vse bolj turistično urejeni vasici Šmartno, ki jo pred zakotnostjo varuje dobra čezmejna povezava in na sploh glasbene povezave kuratorja. Temu se pridružujeta vsakoletna glasbena delavnica, praviloma jo vodi odmevno ime s sveta sodobnega jazza ali proste improvizacije, ter izmuzljiva narava večernih nastopov, ki zadnja leta poleg delavniške produkcije obsega še poetično-glasbene recitale, fotografsko razstavo in vsaj eno ad hoc sestavljeno zasedbo. S slednjim se v eni potezi BCMF odreši tekme za festivalsko ekskluzivo, ki ostaja predvsem v domeni večjih organizacij, se izogne pretirano jazzovskemu poudarku in elegantno pokrpa programske luknje, če kak gost iz različnih razlogov udeležbo odpove, kot se je v enem primeru zgodilo letos.
V ravno dovolj napolnjenem programu je letos mesto priložnostno sestavljene zasedbe sprva zasedel le trio sila raznolikih igralcev s koncertom zadnjega dne. A če temu dodamo še otvoritveni plesno-glasbeni nastop, povezan s fotografsko razstavo, delavniško produkcijo pod vodstvom široko izkušenega Gerryja Hemingwaya, pesniško glasbeni recital in dejstvo, da so bili trije nastopi solistični, bi razmerje sestavljenih in že obstoječih zasedb pravzaprav težko natančno navedli. Ob pričakovanih nihanjih energije, ki je tri vroče zgodnjejesenske dni sevala z odra, je tako zastavljen program poskrbel za razgibanost in tudi kakšno posrečeno nelagodje. A dejstvo, da za izbor vsebine tu skrbi en posameznik – kakopak ob dodatni izvedbeni ekipi –, je hitro pomaknjeno v ozadje.
Na otvoritvi so se organizatorji izognili pogosti spremljevalki jazzovskih festivalov in nam omogočili občudovanje poetičnih, še bolj pa kinetično zastavljenih fotografij Nade Žgank z naslovom ‘Kar ostane’namesto fotografskih portretov glasbenikov in glasbenic – ti so bili umaknjeni v drugi plan, na pot do galerije v Hiši kulture v Šmartnem. Glavna protagonista fotografij, plesalka Andreje Rauch Podrzavnik in solo kontrabasist Jošt Drašler, sta na otvoritvi razstave tudi v živo nastopila. Na fotografijah Nade Žgank nista upodobljena le v svoji telesni prisotnosti, pač pa dinamično, v nekakšni podobi časa, kjer gib, instrument, igralec in plešoče telo postanejo del izmuzljive celote, kjer je oseba zabrisana, če ravno ne izgine iz vidnega polja. Prostor umestitve, ki je na fotografijah narava, je na nastopu v Hiši kulture sicer izostal, je pa zato v galerijskem prostoru izstopil njegov komunikativen značaj. Nastop je bolj kot predstava za pogled izpadel kot prezentacija preproste ideje izenačevanja giba in glasbe. Lahkoten, neprenteciozen uvod v sam festival.
Zavoljo asociativne povezave na tem mestu prekinjamo kronološki popis, saj se pišočemu tako mešanje medijev prav lepo naveže na začetek zadnjega dne festivala. Ta je bil v preteklosti občasno namenjen filmu, zadnja leta pa na njem izstopa pesniški poudarek v bolj dobesednem smislu. Ker BCMF kot del svoje identitete poudarja lastno lokalno umeščenost, to je bližina in preseganje meje, v svoj program vnaša tudi slovensko-italijanske povezave. V pesniških nastopih gre za izmenjavo italijanske in slovenske poezije v dveh glasbeno-pesniških recitalih, kjer beseda in njen zven dobita prednost pred pomenom, dvojezičen spremni list pa bolj ali manj ostane nedotaknjen. ‘Dve duši v dialogu’, kot je naslov tematskega dela večera, sta bili tokrat Veronika Dintinjana, prisotna na mestu, in Noella Cantarutti, poezijo slednje je v živo recitirala in z nazornimi zvočili pospremila Aida Talliente. Italijanski del s Flaviem Zanuttinijem na trobenti je zazvenel kot prehajanje med pomenom in materialnostjo zvoka. Zvočenje recitatorke in njenega odrskega sopotnika je ustvarjalo težke, zemeljske in naravne asociacije ter na ta način zavrnilo golo recitacijo z glasbeno spremljavo. Prav tako take preproščine ne moremo očitati slovenskemu delu recitala z Ingrid Mačus na klavirju. Zvočni del je, morda sorodno predhodnikoma, začela s strunskimi posegi znotraj klavirja, nato pa nadaljevala s počasnim igranjem in se na ta način po našem mnenju prepustila bolj razpoloženjskim poudarkom ob brani poeziji. A resnici na ljubo je spremljanje živega branja poezije piščeva šibka točka in morda je tudi zaradi tega večji vtis nanj naredil pomensko nerazumljen, a zvočno bolj izrazit del.
Uvodni večer se je nadaljeval, po ustaljenem redu, z bolj osredotočenim nastopom v akustično dobro opremljeni cerkvi svetega Martina. Le-ta se je v preteklosti že izkazala kot odličen kraj za priložnostna snemanja koncertnih plošč. Violinist Philipp Wachsmann, ki je v improvizacijo prišel iz tradicije zahodnih modernih glasbenih pristopov, je postregel z nekaj nenavadnimi zvočnimi prijemi, a v luči celotnega festivala njegov nastop pač ni ostal v najboljšem spominu. Živahnejši je bil zaključni nastop večera – ta navadno pripade edinemu festivalskemu špilu Zlatka Kaučiča z gosti. Tokrat je neznana sila srečno nekoliko podrla načrte in domačega tolkalca postavila v družbo neznanega skandinavskega saksofonista Torbena Snekkestada namesto napovedanega brazilskega saksofonista Iva Perelmana. Nepredvidenost spričo neznanega gosta je prinesla nekaj napetosti, ki jo je duo precej spretno rahljal in suvereno nadomestil z lahkotnim in navdahnjenim špilom. Zlatko je tokrat sedel za bobnarsko baterijo in duo je bil v tem smislu precej klasičen, igro pa je rahljala in drobila serija sprotnih kompozicij, v katerih je predvsem gost narekoval in stregel z raznoliko materijo. Materijo, ki pa je sledila preizkušanju različnih dialektov individualne govorice, kar je večer zaključilo s spodobnim in prav nič klasičnim nastopom.
Naslednjega večera so se predstavile tri zelo raznolike zasedbe oziroma posamezniki precej različnih ozadij in govoric. Najbolj odmeven, po svoje pa tudi najmanj presenetljiv, je bil nastop delavničarja Gerryja Hamingwaya. Marsikoga je s svojim petjem odvrnil – a je to plat svoje igre vendarle tudi ustrezno osmislil. Koncert se je spontano razdelil na tri dele: začetno drgnjenje loka ob činelo je napovedalo bolj raziskujoč set, le-ta se je v drugem delu razpustil v bobnarski solo, v katerem je tolkalec pokazal predvsem lastno veščost, da bi jo nato v tretjem delu postavil v službo višjih resnic in v vokalno ne ravno vrhunski, pesemski formi opozoril na nekatere probleme našega časa. No, v resnici je bilo videti, kot da se Gerry vrača k protestnemu jazzovskemu izročilu in če kaj, je bila odlika njegovega nastopa tudi v izvajanju zanj aktualnega materiala.
Sledil je trio, ki je dan prej ob ne najbolj posrečeno izbranem terminu bojda igral na praznem vrhniškem prizorišču. Gre za mlajšo mednarodno zasedbo, katere korenine segajo v leto 2016 in rezidenčne povezave med Veliko Britanijo in Ljubljano, nedavno pa so pognale tudi v izdaji zgoščenke ‘Nauportus’ za portugalsko založbo Creative Sources. Vid Drašler, pogost gost na BCMF, se v triu združi z angležema Danielom Thompsonom na kitari in Tomom Jacksonom na klarinetu. Trojica vitalno komunicira v nadrobljeni igri in tišjem registru. Ponudila je zelo zgoščen, a tudi nedinamičen nastop. Vseeno pa je šlo za najbolj intenzivno interakcijo s polja improvizacije, ki jo včasih imenujemo neidiomatična. Saksofonski kvartet zapletenega imena Luciano Caruso + 4 Links N 3-Will je večer zaključil z intenzivno, glasno in zvočno zelo značilno postavo štirih članov družine saksofonov ter v komponiranem nastopu razbil napeto mikrozvočno ozračje predhodnikov.
Enega bolj impresivnih nastopov festivala smo verjetno slišali zadnji dan BCMF-ja, tradicionalno posvečenega spominu na Boštjana Cveka, sicer pomembno figuro nekega drugega jazzovskega festivala. Zadnji večer je bil še posebno razgiban: že omenjena pesniška recitala, zaključni in najdaljši špil delavničarjev Gerryja Hemingwaya, ki so z manjšim dramaturškim prikazom neposlušnosti prepletli solistične prispevke vseh vključenih, ter že na začetku omenjeni trio, lahko bi ga imenovali trio presenečenj. Okoli presenečenj so se namreč lovili kontrabasist Tomaž Grom, Tanja Feichtmair z značilnim eksplozivnim free jazzovskim saksofonom in bobnar mlajše generacije, Urban Kušar. V marsičem komičen nastop, v katerem je saksofonistka vidno brzdala svojo energičnost, k čemur jo je napeljeval kontrabasist s svojimi zlobnimi vložki, je še najmanj obremenjeno in spretno pripeljal do konca bobnar. A zgoraj omenjene impresije bodo namenjene solo nastopu francoske pianistke Sophie Agnel. Pianistka klasične izobrazbe, prebežnica v improvizacijo, instrumentu ne prizanaša; tako je vsaj nakazal začetek njenega nastopa, v katerem je precej bučno posegala v klavirjev notranji del, a se je začetni hrup polegel, ne pa tudi zaustavil. Če je preparacija klavirja v improvizaciji danes skoraj neizbežen pojav, se z med strune zataknjenimi predmeti tonalno igro pogosto predvsem razširi, medtem ko je pri Sophie razširjena raba klavirja v ospredju, oziroma povsem enakovredna rabi klaviature. Sam bi njene impresije težko povezal s kako jazzovsko šolo in če je uspela v tej smeri razviti edinstven jezik, ta spretno kombinira virtuoznost in intuitivno obravnavo zvoka.
Letošnja edicija BCMF je, podobno kot lanska, beležila zmeren obisk dvorane, ki bi sicer lahko vzdržala do 100 ljudi, a bi bil tolikšen obisk hkrati tudi presenetljiv. Pri tem se gre očitno manj zanašati na italijanske obiskovalce. Tudi delavnice se je letos udeležila predvsem goriška, zadnja leta vse bolj tudi zunaj lastnega okoliša uveljavljajoča se mladina. Ob nekaj vrhuncih bi bilo mogoče festival, ki se v imenu posrečeno izogiba – recimo jazzovskemu – idiomu, slišati kot zbor mnogoglasja. To pa bi bilo še bolj tvorno, če bi se večkrat znašlo v relacijah znotraj posameznega nastopa, ne le v odnosu med njimi. Kaj naj to pomeni? Da so poleg nekaj odličnih špilov z odra še najbolj spregovorile nepredvidljive situacije med igrajočimi v določenem trenutku. In tega bi si želeli še več.
Avtor fotografij je Iztok Zupan.
