Sound Explicit, 8. in 9. september 2026, Cukrarna, Ljubljana
1. dan: D’Incise, Gal Furlan in Giorgio Pacorig, Bojan Krhlanko in Rok Zalokar: UFO Art Night
»Kdaj ste bili nazadnje na Sound Explicit?« »Ne spomnim se več.« Tako nekako, v slogu spovednega obrazca katoliške cerkve, sem inkviziral samega sebe. Hmm … mogoče pred dvema, tremi leti …? Spomnim se določenih točk s programa, po glavi se mi mota nekaj scen, ki pa bi prav lahko bile v resnici spomin na otvoritev razstave ali dveh, ki sem jim tam prisostvoval. Da bi preveril, ali mi a) samo peša spomin ali b) sem si zapomnil zgolj tiste nastope, v katere so bili posredno ali neposredno vpletena tudi kak moj kolega ali pač cela skupina ali c) na festivalu nikoli nisem slišal ničesar res markantnega, zato sem kakopak na vso izkušnjo pozabil, sem se odločil, da ponovno obiščem nekdanjo hiralnico slovenske literarne moderne, sedaj pa eno izmed dik Zokijevega šerifovanja, no, županovanja. (Če sem tekst že začel z motivom spomina, naj se, preden nadaljujem z osrednjo temo, še malo pridušam s slednjo zastranitvijo: dejte tem našim jetičnim pesnikom, ki so v nekdanji rafineriji sladkorja umrli ali jo celo preživeli – čudež, ki zahteva še več izkazanega spoštovanja! – na steno montirati eno spominsko plaketo, no.)
Menim, da ne streljam kozlov, če Sound Explicit – ko odmislim spremljevalni program z okroglimi mizami in ostalim, česar nam le-ta sicer ne ponuja – primerjam z večjim (in najbrž finančno neprimerno bolje podprtim) festivalom Indigo, vsaj kar se tiče godbenega dela programa. Zraven istega prizorišča si delita afiniteto do robne elektronske glasbe, le da je v primeru Explicita ta še malček bolj zamaknjena od središča proti obodu krožnice, prav tako pa so na njem zastopane tudi druge zvrsti. Intimnost, lahko bi rekel celo komornost festivala Sound Explicit tako dajeta občutek spremljanja kakega klasičnega koncerta (čeprav bi se dalo v torek morda občasno tudi razmigati mišice in kosti), je pa res, da se tovrstni občutki v megalomanskem razstaviščnem prostoru slej ko prej izgubijo. Kakorkoli, upati je zgolj, da najem Cukrarne festivalu ne požre preveč financ, s katerimi bi morda lahko organizatorji še razširili svojo ponudbo ali zvišali honorarje tako tistim, ki ga aktivno organizirajo kot nastopajočim.
Sploh prvi nastop letošnje edicije je pripadel ženevskemu zvočno-akustičnemu raziskovalcu Laurentu Petru, ki nastopa pod umetniškim imenom D’Incise. Ne, pridevnika zvočno-akustično nisem uporabil samo zato, ker sem tole besedno zvezo pravkar prebral na spletu v opisu njegove dejavnosti, temveč me je prav ta živo spomnila, kako sem se že na začetku njegovega izvajanja bedasto oziral okrog sebe, iščoč še kak dodaten vir zvoka razen masivnih črnih zvočnikov, ki so, vsem bijoč v oči, viseli s stropa nad odrom. Seveda sem glavo obračal zaman. Njegovo poigravanje s signali in frekvencami, mutiranjem teh istih v povsem nove organizme in vzorce, preklapljanjem oziroma potovanjem zvoka od enega kanala do drugega, od enega zvočnika do drugega, skupaj z izkoristkom danih akustičnih značilnosti prostora, je ustvarilo tridimenzionalni sonični pastel, ki se je vrtinčil po prostoru in okrog publike kot prijeten vetrič. Ob tem mu je uspevalo z minimalnimi ponavljajočimi se toni na robu zaznave vzdrževati ohlapno melodično strukturo, ki nikoli ni zdrsela v kaotično brezbrižnost. Maksimiziranje učinka z minimalnim naborom sredstev se je zrcalilo tudi v njegovi delovni postaji in napravah, ki bi jih lahko brez težav spravil na kavno mizico, posebej prirejeno za pritlikavce.
… in sedaj nekaj popolnoma drugačnega, bi lahko v slogu Monty Python dejali za nastop slovensko-laške naveze Gala Furlana in Giorgia Pacoriga, čeprav tudi ne povsem zares. Tako kot v primeru D’Incise je bilo tudi za njun performans značilno gibanje znotraj ohlapnih ritmičnih struktur, ampak pri jazzu je to pač ena izmed stalnic, mar ne? Če sem ob začetnih taktih postajal skeptičen, se je po uvodnih minutah kalibriranja vsak košček sestavljanke raztreščil točno tja, kamor je moral pasti. Zvončkljanje in pritrkovanje (mišljeno je tradicionalno slovensko tekmovanje v ritmičnem udarjanju po zvonovih) je v svojem izzvenu občasno spomnilo na Tago Mago krautrockerjev Can, polzeča preproga neblagoglasja pa na King Crimson plato Islands, morda celo na The Necks. Ni trajalo dolgo in tudi nekaj obiskovalcev, vključno z mano, se je začelo na svojih sedalih pozibavati, če nas je že bilo preveč sram, da bi celo vstali in dejansko pričeli plesati. Nedvomno sta, metaforično rečeno, plesala oba protagonista: zdaj je ples vodil klaviaturist Giorgio, zdaj bobnar Gal, oba pa sta si dajala prostor, zato sta oba inštrumenta prišla do svojega polnega izraza. Ekipno delo. Dvojec s krmarjem, pa malo tudi brez.
Piko na i sta večeru postavila Bojan Krhlanko in Rok Zalokar s projektom UFO Art Night, ki sem mu sam prisluhnil že na letošnji Ropotarnici v ŠKUCU (takrat brez Zalokarja), zato je bilo manevrskega prostora za kakšno presenečenje manj. Več tematsko povezanih suit, ki jih spremlja kolaž iz video insertov na temo neznanih letečih predmetov, od pričevanj do domnevnih dejanskih posnetkov teh fenomenov, je kinematična izkušnja kina izpred sto in nekaj let, le s to razliko, da glasba, ki jo spremlja, vključuje zraven klavirja še elektronsko inštrumentacijo in da ima uporabljeni video material svoje zvočne razsežnosti. Skladbe so se raztezale od atmosferičnega migetalkanja, podloženega z nevsiljivimi notami klavirja, do z glitchem popranega IDM-a s »štekanjem« in preskakovanjem, kar je projiciranim videom dajalo ironičen zasuk, morda celo podtone sarkastičnega komentarja. Nič čudnega, da se mi je zdel ta del še najbolj simpatičen od vseh.
Sergej Harlamov
2. dan: Luka Zabric, Elvis Homan in Jan Gričar, Sunday Sextet
Sound Explicit se od drugih sorodnih pobud, bodisi tistih, ki so močneje usmerjene v sodobno produkcijo elektronske glasbe, bodisi tistih, ki se nagibajo k prosti improvizaciji, jazzu in sorodnim praksam, razlikuje predvsem po kuratorski liniji, ki ji lahko sledimo vse od leta 2003, ko je bil festival prvič izveden še v skromnejši obliki. Tej liniji so bili dovolj dosledno zvesti vsi njegovi programski vodje, od Mojce Zupanič prek nedavnega Boštjana Simona do Luke Zagoričnika, ki je vodenje prevzel letos. Festival se tako locira v nekakšnem vmesju različnih strujanj znotraj eksperimentalne glasbe, predvsem pa ostaja osredotočen na izpostavljanje in sopostavljanje aktualnih, včasih še vznikajočih ali zavoljo razkosanosti med skupnostmi manj prepoznavnih imen slovenske ustvarjalnosti, ki jih praviloma nabira iz različnih smeri in ustvarjalnih srenj ter jih postavlja drugo ob drugo. Prostor Cukrarne je od Jakopičeve galerije, kjer sem festival spoznaval, seveda precej drugačen, je pa bila njegova prednost na ta večer tudi v tem, da je tehnično dovolj podprt in je torej omogočil povsem solidno izvedbo kvadrofonije oziroma prostorskega zvočenja, kar so nastopajoči izkoristili vsak po svoje.
Prvi je nastopil Luka Zabric, ljubljanski saksofonist, improvizator in skladatelj, ki živi v Københavnu in deluje tudi v tamkajšnjem CRRNT Collective. Njegov solo je bil impresivno zasnovan v kvadrofonični postavitvi z dvema viroma spredaj ter dvema zadaj, pri čemer je Zabric zvok saksofona z več mikrofoni, postavljenimi k različnim stranem inštrumenta, ločeno distribuiral v prostor. Njegov saksofonizem se je pretežno zanašal na tišje registre prepihavanja altovskega saksofona; z vstavki plastičnih kozarčkov in drugih mašil v odmevnik oziroma odmevni rog je mestoma spomnil na solistično delo Martina Küchna, v svoji fiziognomiji in odnosu do inštrumenta ter odtenkov trajanja in vztrajnosti diha pa tudi na tisto, kar je pred leti, sicer z več ognja, pri nas počel Marko Karlovčec.
Nastop je deloval dozdevno natančno segmentiran, nekje med improvizacijo v interpretaciji motivov in motivi samimi, ki so morali biti do neke mere predvideni in natančno izdelani. Najbolj izstopajoča je bila pravzaprav uspešnost njegove rabe sistema več mikrofonov. Prvič sem zares izkusil potencial, ki ga ponuja saksofon v tem, kako zvok emanira iz celotnega telesa inštrumenta in ne zgolj iz odmevnika na njegovem koncu. Pri pihalu, kakršen je saksofon, je to še posebej brihtno: pritisk na luknjo, ki jo sicer zapre gumijasta zaklopka, lahko popolnoma utiša zven, ki se je oblikoval ob njej, Zabric pa je s prostorsko postavitvijo takšne lastnosti inštrumenta prevedel v vtis več povsem diskretnih zvočnih signalov, ki jih je mogoče pošiljati na različne konce prostora hkrati. Tako je ustvarjal več posameznih, popolnoma različnih, a sočasnih virov zvoka in s tem poteze, ki nekatere lastnosti akustičnega inštrumenta približajo učinkom večsteznih postavitev elektronske glasbe. Še posebej učinkovite so bile hipne prekinitve zvoka iz posameznih virov, pa tudi različne alikvotne rabe šuma saksofona – kadar izvajalec ne vpiha polnega tona, piha v cev brez ustnika in podobno.
Zabric je v svojem delu filigransko izdelan in v tem impresiven glasbenik. Če je bilo mogoče kaj pogrešati, je bila to neka težko otipljiva, morda ekstra-glasbena dimenzija namena, etike, vživetosti oziroma nujnosti izvajanja, ki bi doživeto pregibnila in prevesila »novôto« v sublimni monolit, v totalno izkušnjo, kakršno je denimo pred leti v Menzi pri koritu ob predstavitvi plošče The Lie & The Orphanage uprizoril Martin Küchen. A ta pogoj je seveda že stvar precej osebne izkušnje in preference, ki je ni mogoče preprosto deliti.
V številnih smislih povsem drugačen je bil nastop Jana Gričarja in Elvisa Homana, dua saksofona in računalniške elektronike. Gričar je nastopil z odra, Homan izza mešalke v ozadju, izvedla pa sta program kompozicij Steva Reicha, Pierra Bouleza in Karen Tanaka. Po promocijskem opisu naj bi šlo za živo kombinacijo akustičnega inštrumentalnega igranja in elektronskega digitalnega procesiranja v nestandardiziranih programskih okoljih Max/MSP in FluCoMa toolkit. Izkustveno pa je bil akt živih elektronskih manipulacij oziroma reprodukcij zvoka popolnoma nepregleden, hermetično zaprt in ga je bilo praktično nemogoče ločiti od morebitnega preigravanja kombiniranih saksofonskih linij na predpripravljeno matrico ali igre z večsteznim sistemom predpripravljenih posnetkov saksofona in sintetičnih digitalnih inštrumentov.
Reich in Boulez sta zvenela značilno kontrastno, v maniri različnih jezikov in glasbenih motivov obeh pomembnih historičnih, tudi popularno kanoniziranih skladateljev, hkrati pa nekako domačno in skoraj nelagodno pre-tvorjeno v odnosu do izvirnih kompozicij za ansambelske sestave oziroma priključeno elektroniko. Skladba japonske skladateljice Karen Tanaka, rojene leta 1961, je zaradi meni manj poznanega jezika in s tem povezane asociativne igre delovala še najbolj avtentično v rokah dua.
Gričar je tehnično spreten inštrumentalist čistega zvena in natančne interpretacije, ki se tudi v zapletenih ritmičnih organizacijah ne zmede, je iz-vajen. Homanov prispevek je zvočno relativno standarden glede na okvire kanonov digitalno sintetiziranega zvoka, prepričan pa sem, da je konceptualno in tehnično-izvedbeno njegovo delo dodelano in izvirno, četudi tega ne znam ustrezno razumeti. Kontekst elektronske glasbe in kompozicije v akademskih okvirih, iz katerih izhajata oba glasbenika, je pač ključno drugačen od sveta neodvisne oziroma alternativne eksperimentalne glasbe: tu gre znova za kanone in historične kontekste metode in zvena. V mojem primeru je šlo zato predvsem za zaupanje – da glasbeniki dobro vedo, kaj počnejo, in da to, kar počnejo, na smiseln način razpolaga tako s kanonizirano metodo kot znotraj festivala eksperimentalne glasbe tudi z določeno aktualnostjo v širšem polju. Posipam se s pepelom.
Zadnji so prišli na vrsto, znotraj duha scene gotovo najbolj pričakovani, Sunday Sextet. Že po konceptu gre za modularno, spreminjajočo se zasedbo, ki je tokrat igrala kot kvintet brez kitare: Vid Drašler, Jaka Berger, Jure Boršič, Jošt Drašler in Marko Jenič. Odigrali so enoten kos proste improvizacije z elementi sprotne elektronske manipulacije zvoka, za katero je v zasedbi odgovoren Berger. Po nedavni izdaji drugega albuma je bil to njihov sploh prvi javni koncert. Obe plošči sta bili dobro sprejeti in obe zvenita precej posebno, že metoda dela nosi specifičen karakter.
Tudi v imenu zasedbe je nekaj plemenitega, saj opominja na jurišno delovanje koncertne organizacije v Bistrici ob Sotli, od koder izhaja Sunday Noise, cikel dogodkov, katerega duh se v diskografski podpori delovanju Sunday Sexteta nadaljuje tudi v angažmaju založbe Non-Aligned Music, ki jo aktivira Mitja Hlupič. Glede na potenciale, ki jih je ponujala dvorana z vso postavitvijo, pa je tokratni elektroakustični angažma z ozvočenjem deloval precej neprilagojen, standarden. Stole smo obrnili, zasedba se je postavila na drugo stran dvorane glede na oder in ni uporabila glavnega ozvočenja, temveč je igrala neozvočena, medtem ko so za elektroniko uporabili dva manjša zvočnika.
Berger se je s svojimi modularnimi sintetizatorji in emulacijo »tape-loop« naprave držal nekoliko pritajeno in je le nekajkrat z reproduciranimi zajemi igranja soigralcev močneje stopil v ospredje. V večji dvorani je njegova reprodukcija zajetih inštrumentov drugih članov zasedbe delovala nekoliko zamolklo, ta elektronski del zvena pa je bil zato v tej izvedbi bolj »posreden« kot konkretno, zvočno materialen.
Sextet je v igranju predvsem vztrajno drobil. Nekajkrat so se z bobni, basom ali elektroniko pojavili določeni pulzi, vendar se jim zasedba nikoli ni zares prepustila ali jih zajahala, hkrati pa se je uprla tudi prezentnejšemu kolektivnemu dromljanju, dronu oziroma obsežnejšemu izkoriščanju dolgih, raztegnjenih zvenov. V tem drobljenju je precej izstopal Jenič, katerega intuitivne prepustitve poslušanju so vselej nekaj posebnega. Takšen je pač jezik te zasedbe, ki se mora, da ostane živ, vselej prilagajati in oblikovati v nove možnosti. Morda je le dodatni dinamični element, ki ga v konkretne segmente plošč vnašajo Bergerjeve reprodukcije, tokrat deloval manj nosilno. Sunday Sextet je odigral svoj javni koncert, moja pričakovanja pa so se izkazala za predimenzionirana.
Sound Explicit je tako v utrjeni maniri izzvenel še enkrat. Na drugi večer bi si v dvorani Cukrarne lahko želeli tudi kaj več publike, so bili pa vsaj stoli. Ne gre niti spregledati dejstva, da je šlo za pomemben dan, ko smo živelj na ulicah Ljubljane v nepričakovano velikem številu rekli ne genocidnemu veleposlaništvu Izraela v Ljubljani.
Žiga Pucelj
