V Cirkulaciji 2 se je v petek, 21. oktobra odvil koncert treh prekaljenih improvizatorjev. Nastopili so Jean-Luc Guionnet z altovskim saksofonom, Seijiro Murayama z bobni in Klaus Filip z laptopom in svojim programom lloopp/ppooll. Nastop z naslovom 3 x 2 = 3? je uvedel napovednik: »Trio je sestavljen iz treh duov, ki bodo ustrezne duete osvobodili vse logike in preverjali, kaj bi lahko morebitni trikotnik bil.« Napovedniku je bilo dodano še kratko razmišljanje Jean-Luca Guionneta: »Kvalitete in kvantitete vsakega posameznega prostora so prvi pogoj za nastajanje naše glasbe – sprememba, ki določa, da igramo tako in ne drugače. To tudi bistveno prispeva k različnosti koncerta tu in koncerta tam. Preko naših razpoloženj v danem trenutku (ker smo pač podložni spremembam razpoloženj!), arhitekture in akustike prostora, pozornosti publike in zvokov iz ozadja – vse to kar sestavlja ta prostor in ta trenutek v času prispeva k naši naravnanosti, da zaigramo – ali ne zaigramo – tako ali drugače.«
In tako so se glasbeniki posedli vsak na svoj konec dvorane in ustvarili trikotnik, usmerjen na sredino prostora. Vsak je imel okoli sebe zadosti prostora, da je lahko ustvaril svoje zvočno polje. Poslušalci smo se lahko posedli po stolih, razporejenih po prostoru. Sam sem se usedel na sredino trikotnika med izvajalce, na mesto hkratnega stičišča vseh treh zvočnih polj. Ploščat, a sorazmerno velik zvočni prostor Cirkulacije2 in postavitev glasbenikov sta tako poskrbela za hitro in neposredno dostavo zvoka v sredino brez večjega reverba ali zvočnih odbojev, kar bi se ob drugačni postavitvi lahko zgodilo in bistveno vplivalo na dojemanje koncerta.
Pred leti je Seijiro Murayama na delavnici, na kar me je ne dolgo nazaj spomnil Ivo Poderžaj, razlagal, da si lastno zvočno intervencijo lahko razlagamo kot vstop v zvočno polje, ki ga ustvarjamo, in da to zvočno polje sestavljata tako igranje kot neigranje. Tako sem tudi vstopil v izvajano glasbo. Bil sem v nevsakdanji poziciji poslušalca na sredini. Ne spredaj, kjer je ves zvok dostavljen v klasičnem dialoškem razmerju, ampak v središču, kamor zvok prihaja od vsepovsod iz prostora, ki te obdaja. Glasba posameznih inštrumentov se mi je izrisovala v obliki treh polj, ki se srečujejo. Kot bi v gladino vode na treh mestih metal kamenčke različnih velikosti, z različnim ritmom, valovi pa bi se srečevali na sredini in tvorili različne forme.
Zdelo se je, da sta v koncert skupaj vstopila Filip in Guionnet. Sinusoidno valovanje je nihalo med dolgimi in kratkimi valovi, temu se je z neskončnimi toni pridružil Guionnet. Na trenutke so se zvoki obeh zlili in uho ni moglo določiti izvora. Tako ojačano valovanje se je širilo proti Murayami, ki je valove z udarci razbijal. Na ta način je ustvarjal napetost in ohranjal budnost glasbe. Deloval je kot otok ali ovira v oceanu, ki ozavešča materialni obstoj.
Guionnet je v drugi tretjini nastopa prevzel vlogo povezovalca in počasi neopazno vse tri glasbenike povezal v kompaktno celoto. Udarci Murayame so mestoma prehajali v ritem, s katerim so se lepo povezali zvoki altovskega saksofona in sinusoidnih valov. Koncert so zaključili skupaj in harmonično. V zraku je ostala želja po še, a kot pravijo, je sladica najboljša takrat, ko je je premalo.
Koncert je ponudil tudi odlično metaforo o tem, kako lahko kljub različnim izhodiščem s poslušanjem, percepcijo slišanega in reakcijo ohranimo samosvojost in ustvarimo harmonično celoto. Seveda sem tudi ta princip »listen, percieve and react« spoznal na Murayamovi delavnici. In lahko potrdim, da name deluje, ali sem v vlogi poslušalca ali izvajalca.
