Tepih: Šablona (Bruit/Zavod Sploh, 2025)
Šablona je najnovejša plošča slovensko-švicarskega kvarteta Tepih, leta 2023 nastalega iz štirih članov mednarodnega elektroakustičnega Šalter Ensembla. To so Samo Kutin (Širom, Samo Gramofon) na Hurdy Gurdyju, Gaudenz Badrutt (Tetrix, Strom, Baldrian…) na elektroniki, Jonas Kocher (Baldrian, DDK Trio, Kocher / Lanz…) na harmoniki in Tomaž Grom (Oholo!, Dörner/Grom/Kaučič…) na kontrabasu in elektroniki. Plošča je izšla v sodelovanju Zavoda Sploh in švicarske založbe Bruit, zvočno pa leži na linijah elektroakustične godbe in proste improvizacije. S tem odseva tako avanturistično in intimnejšo držo kvartetne formacije, kot tudi leta plodovitega soudejstvovanja pod okriljem Šalter Ensembla.
Ob poslušanju Šablone, v enem popoldnevu posnete v skednju Kutinove kmetije, se porajajo različni razmisleki o slišanem samem po sebi. Format godbe je zanimiv na podoben način, kot je zanimiva že sama postava Šalterja – ko smo jih denimo leta 2023 ujeli v Cerknem, so navdušili s svojim prepletom ne zgolj elektronike in akustike, temveč tudi tehnologije kot take, kjer so veliki zasloni deset-članskemu orkestru narekovali abstraktno srž muziciranja (a la moder trikotnik; rdeč kvadrat).
Kljub temu, da gre tu za kvartet, in da v skednju (najverjetneje) ni bilo nobenih TV-jev, v slišanem ostaja neke vrste trenje, neka tenzija, vseprisotna podstat, ki presega (sicer zvočno in teksturno všečen) preplet med elektroniko in akustičnim zvenom. Slišimo ga v tišinah, ko prostor onemi, in ko ob odsotnosti nenehnega teksturalnega plastnenja začutimo nenadno težo predaha; ali pa se razgali ob drobcih ptičjega petja, ki kljub temu, da so našli svoje mesto v izbranih skladbah, nikdar ne zvenijo povsem umeščeno, temveč prej kot neke vrste trezni opomnik tiste mitske organskosti, kateri Šablona riše svoje elektroakustične vzporednice. To trenje postane osrednja lastnost slišanega, a je konec koncev prijetno – saj je vendar nekaj pomirjujočega na tem, da se godba oprime nesoglasja in otrese iluzoričnih poskusov popolne harmonije. S poznavanjem in izražanjem takšnega trenja Tepih nakažejo na prvovrsten prevrat: kako je njihova Šablona pravzaprav defektna, morda celo anti-šablona.
Prava, dobra šablona namreč načeloma odigra vlogo podaljška umskega elementa nekega delovnega procesa, saj sam proces abstrakcije (planiranja, merjenja, vizualizacije končnega produkta, iskanja namenskosti) uspešno izvzame iz okvirov uma samega – in ga materializira v obliki orodja (tako, kot je kladivo podaljšek človeške roke, klavir pa podaljšek človeške zvočne imaginacije). V luči tega pa šablona ni preprosto neke vrste nehumano, anorgansko nasprotje procesa izgradnje po meri, temveč je rojena iz človeškega poskusa preseganja protislovja, prisotnega v samem procesu takšne izgradnje. Kajti ko se izkaže, da so si mere, s katerimi se z delom zasuti mojster vsakodnevno spopada med zadovoljevanjem želja svojih čedalje bolj izdelkov lačnih naročnikov, med seboj čedalje bolj podobne, si mojster potemtakem protislovno želi šablone – prav nečesa, kar bo njegovo mojstrskost odigralo brez nujnosti njega samega. Ko mojster povečuje proizvodnjo, samega sebe neizogibno razmojstri – idealno kar do mere, ko njegove stranke pohištvo sestavljajo same, mojster pa postane šablonar.
Tepih se zato zavrnejo kot šablonarji in odstopajo od preseganja ne le sekundarnega (eskalacija produktivnosti), temveč že prvotnega protislovja: če ne iščemo neke vrednosti, čemu planirati, meriti, vizualizirati, iskati namenskost? Namesto tega je za osvobojeni kvartet prav tenzija med omejitvijo uma, elektroakustiko in prostorom na eni strani ter koncepti medigre, organskosti oziroma dopolnjevanja na drugi – tisto, kar proizvaja.
Prav to tenzijo odražajo tudi sama poimenovanja skladb – Več prekinjenih ponovitev, Kopija v teku, Nepravilna poravnava, Format, ki se nam izogiba, Distorzirani vzorec, Slepa mreža. To so plodne frustracije dirjajočih komponistov in muzičistov, rojene iz nelagodne, trenja polne izmenjave med razsekanimi melodijami, polomljenimi ritmi in udari hrupa. Tetralog v ravno pravšnji meri zamuja, kvari in preobrača idejo mehke, gladke, šablonirane organskosti. Kot Kocher zapiše v spremni besedi, se elementi njihove godbe odvijajo vzporedno, ne iščejo soglasja, temveč se medsebojno odzivajo v tekoči, organski izmenjavi.
Prav s tem preobratom, prav s temi plodnimi frustracijami se dviga nad poskuse idealističnega sozvočja z naravnimi zvoki skednja in ptičev, nad idejo popolne sinteze elektronike in akustike. Svežino in užitek Šablone tako najdemo prav v njeni hrapavosti in njeni približnosti, s čimer je plošča pravzaprav prevrat funkcije šablone same po sebi – plodne frustracije pa nakazujejo na silnice, po katerih bo nekoč segala glasba, izvzeta iz zakonov vrednosti.
