
1912 Trnovo, Ljubljana, 28. oktober 2026
»When you don’t know what it is, it’s jazz,« zatrdi Tim Roth v vlogi genialnega pianista, rojenega in kot sirota zapuščenega na krovu čezoceanke v celovečercu italijanskega režiserja Giuseppeja Tornatoreja, katerega naslov se v slovenskem prevodu glasi Legenda z imenom 1900. Čeravno se zdi, da se omenjena zvrst simultano in brezšivno zlahka zlepi ravno s pojmom improvizirane glasbe, pa obstajajo tudi drugi pristopi in prakse, druge zvrsti in podzvrsti, ki se s tem pojmom ob ugodni priložnosti zlahka sprimejo in/ali spoprimejo, morda celo prestopijo arbitrarno začrtano mejo med na prvi pogled (poudarek na prvi pogled) povsem tujerodnimi umetniškimi panogami. Kajti glasba se performira, mar ne? Toda to še ne pomeni, da jo lahko docela izenačimo s performansom kot samostojno umetniško disciplino. In obratno: performans, v sklopu katerega se lahko – zakaj pa ne – izvaja glasba, sam po sebi še ni enak koncertu in njegovi izkušnji. In tako dalje in tako naprej ad nauseam.
Seijiro Murayama (Japonska; tolkala, glas) in Roger Fähndrich (Švica; kitara, glas) sta se v prostoru 1912 znašla na presečišču obeh praks – to zapisujem v luči Švicarjeve biografije, za katero se mi dozdeva, da je v retrospektivnem pogledu celotnemu nastopu dodala pred tem morda manj razviden kontekst, čeprav je bil (in to je treba poudariti) njun namen v smislu, »kaj sta umetnika želela sporočiti«, mogoče nekaj povsem drugega. Tako kot švicarski eksperimentalni duet R999D, ki je na istem prizorišču nastopil prejšnji mesec, sta tudi Roger and the Pacemaker prepoznala oder, metaforično rečeno, kot kužni del trnovskega interierja in se mu izognila z nastopom v parterju, publiko pa še pred prvo odigrano noto pozvala, naj se kot vešče iz temačnega obrobja približamo pridušenim lučem, ki so osvetljevale njun delokrog. Morda zato, ker ni šlo samo za zvok in glas, temveč v enaki meri tudi za gibe, kretnje, obrazno mimiko in ostale ekspresije telesa, ki presegajo sámo polje gole zvočnosti.
Dejstvo, da Roger Fähndrich – ki je bil, vsaj takšen je bil in med tipkanjem teh besed še zmeraj je moj občutek, neproporcionalno bolj v ospredju dogajanja kot tolkalec Seijiro – s Tanjo Schwartz na različnih umetniških šolah predava in raziskuje povezave med umetniškimi praksami in čustvenim delom oziroma zapleten odnos med umetnostjo in trpljenjem (če mi je dovoljeno citirati njegovo biografijo), se je kaj hitro ekspliciralo v njegovi odrski prezenci. Ta je zajemala nekakšno imitacijo oziroma reinterpretacijo slavnega epileptičnega načina plesanja Iana Curtisa, s to pomembno razliko, da se je razbohotenost spazmičnih in kaotičnih gibov, značilna za najslavnejšega samomorilca postpanka, zminimalizirala na frenetične tike in tresljaje. Ta hotena zakrčenost telesa, ki se je pogosto sprostila z nenadnim kričanjem, se je zrcalila v točno minuto dolgih tišinah (takšni pavzi sta bili dve), ki so ju na koščke razcefrali, kakorkoli paradoksalno se to že sliši, virtuozni izleti v ponorele pankovske rife. Seijirovi bobni so prišli do svojega izraza zgolj v tišjih delih, njegovi posegi v celotno godbo pa so bili skrajno omejeni. Morda bi lahko celotno izkušnjo še najlažje opisal kot antimuzikaličen muzikal z elementi psihodrame, le da je rdeča nit zgodbe povsem zabrisana – ali pa, po drugi strani, ves ta bes, ki divje udarja iz poskusov svoje potlačitve, nima objekta ali je obrnjen vase in proti sebi.
Paradoks podobnih občutij je v svojem nezgrešljivem slogu opisal že pokojni Dane Zajc v svoji antologijski pesmi Ujeti volk: »Teči naprej. / Teči nazaj. / Z odprtim gobcem. / Z rdečim jezikom. / Teči kot siva senca, / siva tiha senca sovraštva, / siva senca prezira / v kletki. / Teči. Teči. Teči. / Tuliti, tuliti / divje in sovražno.« Paradoks same izvedbe, ki smo ji bili priča, je paradoks ujetega volka. Izmenjava besnečih akordov, da bi se zopet znašli na istem mestu – v skorajda popolni tišini, ki jo pritlehno prebada zgolj nov val krikov, ki pa so v tej tišini suspendirani še nekje globoko v grlu. Sicer široko polje improvizirane glasbe, zoženo na dva parametra. Metafora za to, da je vsa zgodovina zgolj zgodovina tlačenja, potlačitev in disrupcije, besa? Morda. Zavedanje, da je popolno porušenje četrte stene nemogoča zahteva vsakega umetniškega podviga? Morda. In morda se nam je Roger tudi zato za naš obisk zahvalil z enigmatičnimi besedami iz naslova prispevka: »Thank you for … whatever.«


