Equilibrium as insta_bility je kolektiv mladih ustvarjalcev, ki ga vodi kitarist, pianist in skladatelj Tobija Hudnik, v njem pa delujejo še Brina Kren na altovskem saksofonu, Oskar Longyka na violini, Lenart De Bock na tenorskem saksofonu in Luka Poljanec na tolkalih. Zasedba je decembra lani pri založbah Pure Zen Records in Jazz Cerkno Records izdala istoimenski album, posnet septembra na 25. Jazzu Cerkno. Album je del serije izdaj Live at Jazz Cerkno, prvi album niza živih koncertov s festivala je izšel leta 2014. Peterico glasbenikov zasedbe equilibrium as insta_bility je Tobija Hudnik izbral za rezidence v sklopu tretje edicije Mladi Raziskovalci v letu 2020. Rezidence, koncerti, performansi v sklopu projekta Mladi Raziskovalci, katerega umetniški vodja je bobnar in skladatelj Dré A. Hočevar in potekajo v produkciji Inštituta .abeceda, so imeli pomemben vpliv na ustvarjalni proces zasedbe in samo ploščo. Najin pogovor je nastajal med decembrom 2020 in januarjem 2021. Po potrebi je Tobija nekaterim decembrskim odgovorom ob ponovnem branju januarja dodal še posodobljeno različico.
Z zasedbo equilibrium as inst_bility ste ravno pred izidom albuma, ki je bil posnet v sklopu rezidence Mladi Raziskovalci III. (2020) na festivalu Jazz Cerkno. Preden pa preideva nanj me zanima, kako je potekala letošnja sezona raziskovanja, kakšno izkušnjo ti je ponudila in kakšne (če) prilagoditve ste morali sprejeti zaradi lock-downa in drugih ukrepov v zvezi s COVID-19?
______________
Januar 2021
Vse rezidence, raziskovanja in nastopi so bili izvedeni ob upoštevanju pravil, ki so takrat veljala: varnostna razdalja, maske, omejeno število publike. Na srečo omejitve niso vplivale na delo znotraj skupine, razen da je bilo celotno mentorstvo Dré A. Hočevarja izvedeno prek interneta, saj zaradi omejitve gibanja na nekaj rezidenc (Jazz Festival Ljubljana, Jazz Cerkno Festival) ni mogel priti.
V moji osebni praksi sta mi samota in mir, ki jih je zagotovil lock-down, dobro dela. Brez motečih zunanjih dejavnikov sem se lahko posvetil razvijanju skladateljske in performativne prakse in pripravam na izvedbo rezidenc.
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _
December 2020
Zastavljeno vprašanje ni samo dolgo, temveč je tudi vsebinsko bogato! Zato bom začel na koncu; pri tem, kako je situacija s COVID-19 vplivala na naše-moje raziskovanje in ustvarjanje.
Ob tej misli v moji glavi zazveni nekaj, kar v zadnjem letu pogosto slišim. To ni beseda ne glasba – če bi moral ta zven ubesediti, bi to storil z vprašanjem:
Glede na dano situacijo, kakšna je razlika med ustvarjanjem in raziskovanjem znotraj trenutnih omejitev, neke vrste ustvarjanjem in raziskovanjem v samoti, ter ustvarjanjem in raziskovanjem, ko teh omejitev ni/ne bi bilo?
V zadnjem času se je temu vprašanju težko v celoti izogniti – ob njem se mi v glavi nemudoma pojavi že dobro znan zven, ki pa bi ga sam že spet ubesedil z vprašanjem:
Je ustvarjanje in raziskovanje bolj »osvobajajoče in svobodno« (ter posledično kakovostno in potentno – prevzemimo to ne kot resnico, temveč le kot zapis zvenenja v glavi), če smo vpeti v vsakdanjost našega življenja, v naše obveznosti, družbo, medije in način razmišljanja ali če nas nekaj pretrese, nas izpne iz te na videz neizbežne mreže vsakdana? Kaj se zgodi z nami, našim delom, našimi besedami in našim razmišljanjem, potem ko nam v dnevu ne ostane nič drugega,
kot da vstanemo in gremo spat – ko lahko ves čas porabimo »zase«? Seveda ne pod pogoji, ki bi si jih v idealnem svetu želeli in ustvarili, temveč pod pogoji, ki so del realnosti – ne morem si pomagati, da ne bi ponovno zaslišal zvena – »pogoji, ki nas silijo v preseganje samega sebe.«
Kaj se zgodi, ko ti je podarjena svoboda – ne navidezna in zunanja, temveč notranja – svoboda dela, svoboda besed in svoboda razmišljanja? Ne v odnosu s svetom, temveč v odnosu s samim seboj; nekakšna tihota, ki ti omogoča in te prisili v bivanje s samim seboj.
Poleg tega pa so ti dane še potrpežljivost, delavnost in krotkost, ki skrbijo za to, da nobena minuta ne bi ostala neizkoriščena, noben kamen notranjosti neobrnjen? Za piko na i pa čas preživiš v krogu ljudi, ki jih imaš najraje – ljudi, ki ti dajejo vse, kar nujno potrebuješ za zemljskost življenja, in poleg tega poskrbijo še za neizmeren vir tekmovalnosti, spodbude in podpore.
Tako zveni naše-moje ustvarjanje in raziskovanje. To je zven velikega truda, napora in neprijetnosti, a sočasno neizmernega zadovoljstva, sreče in nečesa, čemur bi se lahko reklo blagoslov.
Na žalost pa niso imeli vsi tega blagoslova – mislim na vse, ki jim je bilo dano zgolj trpeti to izpetost, izpetost iz mreže sveta, od katerega smo postali odvisni.
Pa nas odvisnosti omejujejo v našem ustvarjanju in raziskovanju?
Moje mnenje je, da zelo – ob odvisnosti težko govorimo o svobodi. Potemtakem sta naše ustvarjanje in raziskovanje odvisna od našega počutja, od tega, kar je v družbi sprejemljivo in mnogokrat, na mojo veliko žalost, odvisno od malega morja stvari in substanc, s katerimi si poskušamo polepšati vsakdan, zavedajoč se, da bo zadovoljstvo kratkotrajno. Raziskovanje in ustvarjanje potem nista svobodni, temveč sta postavljeni v drugi plan, odrinjeni iz središča, omejeni in nemalokrat iznakaženi.
Kaj se zgodi, ko začnemo raziskovati svobodno, kako zveni, ko ustvarjamo manj ali neomejeno?
Tu pa zazveni pomembnost tega, kar nam je bilo dano tekom našega udejstvovanja: priložnost, da svojo ustvarjalno in raziskovalno svobodo preizkušamo znotraj trdnih in zanesljivih okvirov že ustaljene infrastrukture prenekaterih festivalov in koncertnih prizorišč ter v varnem zavetju razvijamo lastno identiteto. Gre pa tudi za ljudi, imeti tako močno podporo sodelavcev, izvajalcev, producentov in mentorjev, kot smo jo imeli tekom našega ustvarjanja in raziskovanja, je zares neprecenljivo.
In vse to, vsaj upam, se lahko sliši v vseh stvaritvah, ki smo jih naredili v letošnjem letu, morda še najbolj v prihajajočem albumu equilibrium as insta_bility. Naša nestabilnost v varnem zavetju trdnega, ustaljenega.
______________
Si avtor in vodja različnih zasedb ali projektov. V sklopu Slowindove pomladi 2020 se je decembra v živem prenosu iz Slovenske filharmonije odvila krstna izvedba preformansa locating.liminalities. V sklopu Jazz festivala Ljubljana si predstavil performans about a change, na festivalu Jazz Cerkno pa equilibrium as insta_bility. Gre za projekte, ki se neprestano spogledujejo s panogami performansa in zvočne umetnosti. Kakšna je razlika med njimi oziroma kam umestiti equilibrium as insta_bility glede na ostale?
______________
Januar 2021
Sem na samem začetku svoje ustvarjalne poti, večino časa in truda še vedno porabim, da bi lahko dosegel nekaj, v kar bom »verjel« in »za čemer bom stal« tudi čez XY let. Prav tako pa se neprestano trudim, da bi vsako moje delo povezovalo tista pred in za njim, da bi skupaj tvorila zaključeno celoto in da bi tako lahko opravil delo, za katero bi potreboval več časa in truda, ne le dan, teden, mesec, leto dela – morda nekaj življenjskega. Da bi našel nekaj, čemur bi se lahko predal, in bi to postal moj “življenjski projekt in doprinos” k umetniški, skladateljski in življenjski praksi.
equilibrium as insta_bility je v tem pogledu eden izmed mnogih, pa vseeno malo bolj izstopajoč od drugih. Gre za dovršen izdelek – plošček – pri katerem je sodelovalo veliko ljudi in nam je tako nudil tudi nek drug povsem logističen pogled v naše delo. Možnost izdelave tako profesionalnega in kakovostnega izdelka ni samoumevna – zagotovljene so nam bile okoliščine, vrhunska kakovost posnetkov, miks in master, oblikovanje …
Tekom rezidence in snemanja pa se je pojavilo veliko vprašanj o našem delu, sporočilu, doprinosu k širši sliki …, ki smo jih ob vodstvu Dré A. Hočevarja podrobno opazovali in preizpraševali. Ta proces je bil neprijeten in obremenjujoč, pa vseeno iz njega še vedno črpamo snov za razmislek in vodilo za napredek.
Prav to negotovost slišim v našem igranju – umeščeni smo v trenutek, kjer opustimo konstrukte, v katere smo nekoč »verjeli«, sočasno pa še nismo formirali novih oprijemljivih referenčnih točk, po katerih bi se lahko ravnali oziroma to počnemo v realnem času.
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _
December 2021
Album equilibrium as insta_bility je predstavitev, nekakšen povzetek, nikakor pa ne vrhunec dela istoimenske zasedbe, ki je bilo opravljeno v sklopu rezidenc Mladi Raziskovalci III. (2020). Gre za format zgoščenke, albuma, kar »izdelek« takoj loči od omenjenih performansov, ki sta bila tako zvočno kot vizualno dokumentirana in predstavljena – seveda pa različnih formatov ne gre hierarhično ločevati ali iskati razloga za njihovo različnost obstoja v načinu dokumentacije.
Vprašanje »različnosti« pa je pravzaprav eno najzahtevnejših vprašanj, s katerimi se srečujemo v dandanašnjem svetu, še bolj v svetu, ki sem ga bežno opisal v prejšnjem odgovoru – rahlo klišejsko bi se vprašanje glasilo:
Ali lahko dandanes sploh še naredimo, občutimo, ugotovimo ali razmišljamo kaj novega, kaj drugačnega, konec koncev kaj »unikatnega«?
Seveda pa ob takem vprašanju takoj zaslutimo neko napadalnost, nezadovoljstvo, skeptičnost; ogromno neprijetnih, negativnih podtonov, ki nam na naši poti zagotovo ne bodo pomagali. Zato se poskusimo obrniti k ubeseditvi, ki je manj destruktivna, diskriminatorna in izhaja iz tistega, o čemer smo kot posamezniki lahko najbolj prepričani – človeška izkušnja. Torej:
Ko izkusim nekaj novega, nekaj drugačnega, nekakšno razliko, unikatnost in individualnost, kaj in kako pravzaprav izkusim?
To vprašanje pa mi je všeč, ne samo zaradi lepega zvena, temveč predvsem zato, ker predpostavi, da imam kot posameznik individualno, osebno izkušnjo izkušenega; v fenomenologiji izkušnjo objekta moje intence. S tem pa znotraj objektivnega sveta, sveta sestavljenega iz objektov, iz stvari brez svobodne volje, sebi dovolimo osebno svobodo, pravzaprav dovolimo svobodo subjekta – nečesa, kar je za človeško izkušnjo ter posledično posameznikovo izkušnjo umetnosti bistvenega pomena.
Mar ni to potemtakem svet, kateremu vlada diktator, in to sem jaz, svet, v katerem se igram »boga«, svet, v katerem ima vse smisel, le če jaz tako mislim?
Prav razumevanje tega vprašanja pa je bistveno za našo konstrukcijo vprašanja o »različnosti« – če predpostavimo, da smo mi potemtakem svoboden subjekt, ki stopa v relacijo z objektivnim, ki nas obdaja, z objekti sveta, ti služijo izpolnitvi naše svobodne volje, pravzaprav naše svobodne želje, potrebe. Potemtakem »razliko« med objekti pravzaprav ne določajo objekti sami, temveč naša osebna potreba, ki je z določenimi lastnosti teh objektov potešena. Kar pomeni, razlika med lešnikovim sladoledom in čokolado z lešniki je v tem, da v določenem trenutku pojemo sladoled zaradi nizkega sladkorja v krvi, čokolado pa, ker si želimo lešnikov – ampak kot vemo se sladoled in čokolada ne razlikujeta po sladkosti in lešnikih – oba sta namreč sladka in imata lešnike. Potemtakem bi lahko govorjenje o mojih perfromansih kmalu zašlo v teoretiziranje razlike med njimi, ki pa bi bile v veliki meri odvisne od moje trenutne potrebe. Rekel bi: »about a change je poseben zato, ker v njem igra klavir«, a klavir je prav tako prisoten v locating.liminalities. »Všeč mi je uporaba improvizacije na albumu equilibrium as insta_bility in to ga dela posebnega«, a sočasno je lahko improvizacija povsem enaka na posnetku iz Slovenske filharmonije, pa tega ob takratnem poslušanju pač ne potrebujemo. Kar pa ne pomeni, da je takšno razmišljanje napačno – do težav pride le, ko ugotovimo, da ne potrebujemo sladkorja niti lešnikov in potemtakem sladoled in čokolada ne postaneta nič drugačna od novega avta ali domače postelje – v tistem trenutku namreč potrebujemo ptičje petje. Posledično lahko tudi vsi omenjeni »umetniški izdelki« zvenijo in izgledajo popolnoma isto; ker ne potešijo naše potrebe.
Ali potemtakem živimo v svetu, kjer je »vse isto in izgleda drugačno samo zaradi naše potrebe«?
Če bi nehali razmišljati tu, bi svet postal dokaj hladen in mrtev. Imamo pa en »izhod v sili«, pravzaprav neko osnovno človeško značilnost, ki nam pogled na svet popolnoma spremeni. Znotraj tega »objektivnega« sveta se lahko odločimo, da bodo poleg nas prisotni še ostali subjekti, ki bodo imeli tako kot mi svobodno voljo. To primarno naredimo že kot socialna bitja – predpostavimo namreč, da imamo lahko nekoga radi, mu pustimo obstajati in živeti, ne da bi se z nami strinjal, nam laskal in izpolnjeval eno izmed naših potreb.
Seveda pa svet objektov, objektivni svet še bolj zaživi, ko lahko svobodno voljo in obstoj pustimo tudi objektom, ki niso samo druge osebe, živalim, naravi, gori in konec koncev umetniškemu delu.
In prav tu bi iskal drugačnost – ne v izpolnitvi naših drugačnih potreb, temveč v lepoti drugačnosti vsakega subjekta, ki nas obdaja in ima svobodno voljo.
Seveda pa gre tu za veliko bolj kompliciran problem, s katerim se ukvarja fenomenologija etike, morale in umetnosti – a za osnovno razumevanje vprašanja »drugačnosti« bo to dovolj.
Vprašanje se potemtakem glasi:
Ali objektivnemu svetu, svetu objektov dopuščam svobodno voljo, ki presega potešitev mojih potreb, in potemtakem vstopam in živim v svetu subjektov, subjektivnem svetu nenehnih razlik in večne unikatnosti?
Glede na zgoraj povedano prav to zagotovi drugačnost ter posebno mesto subjekta v subjektivnem svetu.
______________
Deloma je posredno že razvidno iz tvojih zapisov, na kakšen način razmišljaš o glasbi, kako se je lotevaš in kako poteka udejstvovanje znotraj Mladih Raziskovalcev in rezidence. Pa vendarle, bi lahko povedal kaj več o nastanku kompozicij equilibrium as inst_bility in ustvarjalnem procesu znotraj zasedbe, s katero si jih realiziral?
______________
Januar 2021
Rezidenca v Cerknem je bila nekaj posebnega, neprijetnega in zelo napornega.
Ideja za equilibrium as insta_bility se mi je porodila v začetku marca, ko sem se pripravljal na rezidenčni nastop v Berlinu – kasneje je nastop odpadel, ideja pa je ostala in s časom zorela. Vsak mesec sem se tako ali drugače vrnil k njej in odkril nek njen nov, meni neznan del. Ideja je bila sprva pravzaprav vizualna – predstavljaj si svetlo piko, ki zelo hitro šviga po temnem, črnem prostoru. Če piko pogledaš od blizu, bo izgledala nemirna, če pa se oddaljiš, bo s svojim hitrim gibanjem izrisala svetel lik v prostoru – ne vidi se več pot njenega gibanja, temveč vse skupaj preide v neko večjo celoto. Prav to sliko pa je neprestano spremljala tudi neka zvočna koda, ki sem jo prav s to kompozicijo poskušal doseči.
Trenutno sem še vedno na začetku svoje poti skladanja in skladateljske prakse – največja težava je bila, kako to prvotno idejo materializirati? S tem vprašanjem se na tak ali drugačen način soočam že od samega začetka ideje, zagotovo pa je to soočanje doseglo svoj vrh prav na rezidenci Jazz Cerkno.
Vzpenjanje na ta vrh se je začelo že na začetku septembra, med pripravami na nastop na ciklu Defonija. Ekipa za Cerkno je bila določena in potrjena, za sabo smo imeli kar nekaj koncertov, rezidenc, raziskovanj – a več, kot smo počeli in naredili, bolj me je navdajal občutek, da nekaj ni v redu; pojavilo se je namreč veliko neprijetnosti: napake v profesionalnosti, logistične težave, slabo počutje, neudobnost izvajanja, pomanjkanje želje po ustvarjanju … Imel pa sem to srečo, da svoje ekipe nisem izgubil, temveč mi je neprestano stala ob strani ne glede na mojo nestabilnost. Kasneje sem ugotovil, da nisem bil edini, ki se je s tem soočal – tudi ostali so imeli svoje pomisleke in ovire.
Ko smo prišli na Jazz Cerkno, je bilo že od začetka očitno, da naša pot ne bo lahka. Pred sabo smo imeli štiri ustvarjalne dni, v nas pa nemalo neprijetnosti in pomislekov. K tem je veliko vprašanj dodal še Dré A. Hočevar, mentor, ki nas je vseskozi spremljal in na dnevnih sestankih, v dobri veri, predstavljal vedno nove pomanjkljivosti našega delovanja. To ni bila prijetna izkušnja, samo predstavljajmo si: zjutraj se zbudiš, poješ zajtrk in greš na delo. S svojim delom si v veliki meri nezadovoljen, karkoli narediš, nima pozitivnega vpliva. Potem poješ kosilo in se začneš ukvarjati z reševanjem vseh teh zagat – potem imaš sestanek z zasedbo in ugotoviš, da je napak pri vsakem vsaj toliko, in nato še sestanek z Dréjem A. Hočevarjem, ki pa ti pove, da so težave, ki jih imaš, sicer zelo pomembne, a da ima tvoje delovanje še večje ter bolj nevarne pomanjkljivosti, za katere prej sploh nisi vedel. To traja tri dni. Potem pa moraš odigrati koncert ter posneti album.
In tako je bilo pri nas – posneli smo album v središču najintenzivnejšega iskanja, ki sem ga kadarkoli doživel – v svoji notranjosti sem preizprašal vsako svojo misel, podvomil sem v vse svoje sposobnosti, nisem bil prepričan, da je to, kar moramo narediti, zares nujno … in tak sem šel na oder ter, upam si trditi, da je bila tudi v ostalih vsaj sled tega, kar sem čutil jaz.
To pa se sliši tudi na albumu – gre za dokumentacijo vzpostavljanja in podiranja, neprestanega iskanja, ustvarjanja v domeni pred našimi sposobnostmi, saj sposobnost sploh ne obstaja več kot trden pojem, temveč le kot nek spomin negativne, lažne indoktrinacije v osebno zmožnost, mogočnost. Gre za nov začetek, za prvi korak, za ustvarjanje v domeni, kjer zaenkrat nič ne obstaja, saj je še ne poznamo.
Ko razmišljam za nazaj – prav tu se je ideja equilibrium as insta_bility zares pretvorila ter manifestirala kot kompozicija.
Čez čas sem ugotovil, da smo na tak način albumu zagotovili neko »unikatnost«. Album je po mojem mnenju nekaj, kar v mojem dosedanjem delu izstopa. Izstopa pa zaradi svoje potentnosti – je pravzaprav majhno gorčično zrno, ki še kar vztrajno raste. Tu seveda velja omeniti, da je izdelek nastal znotraj visokih standardov že omenjene infrastrukture.
Seveda mi stvari, ki sem jih že napisal v prejšnjih odgovorih, za časa rezidence niso bile znane. Do teh zaključkov, spoznanj in teorij sem prišel v nadaljnjem delu – svojo ustvarjalno moč pa neprestano črpam prav iz tega albuma in iz izkušnje Jazza Cerkno.
Prav zato pa sem se odločil napisati še en odgovor na vsa vprašanja – vse, kar sem napisal do sedaj, je resnični odsev mojega dela, odsev mojega dela zdaj in ne v času Jazza Cerkno. Zato se mi je zdelo nujno podati še en odgovor. Prav tako pa so me k temu spodbudili tudi nekateri od mojih soustvarjalcev – nepravilno bi se bilo obnašati, kot da se Jazz Cerkno in vsa spoznanja in težave niso zgodile.
Toliko lahko povem o kompoziciji in ustvarjalnem procesu z moje strani – veljalo pa bi vprašati tudi ostale vključene, saj se mi zdi, da bi vsak k razlagi dodal nek svoj vpogled.
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _
December 2020
Na vprašanje si si pravzaprav odgovorila že sama – zanima te nastanek kompozicije, zelo uspešno pa si prepoznala domeno njegovega izvora – poimenovala si jo »ustvarjalni proces znotraj zasedbe«. Slednji nam pravzaprav poda eno redkih konstant v rezidenčnem ustvarjanju – za izvedbo in razvoj je potrebna zasedba in njena popolna predanost skupnemu ustvarjanju.
Raziskovanje izvora vprašanja pa lahko kaj hitro pripelje do konstrukcije objektivnega sveta – konstrukta, ki je neprimeren za razumevanje subjekta in njegove svobodne volje, s katero presega toge kategorije analitične misli – te namreč zmorejo delovati le kot generalizacije odprtega sistema razlik, opisanega v prejšnjem odgovoru, ter lahko s svojo prisotnostjo ustavljajo tok živega postajanja ustvarjalnega procesa.
Zato poskušajmo zvenenje vprašanja v glavi ubesediti drugače:
Subjekt, od kod prihajaš?
Subjektu smo tako vprašanje, ki ga minimalno omejuje. Sedaj moramo pa samo še poslušati. In če bomo »dobro« poslušali, se bo nekje v tem odgovoru prav gotovo našel tudi neke vrste odgovor na izhodiščno vprašanje – in tisti, ki bo prisluhnil, bo zagotovo dobil tudi odgovor – verjetno ne takega, kot bi si ga želel, pa zato vseeno nič manj resničnega. Predvsem pa mora na to vprašanje odgovoriti subjekt sam, torej kompozicija equilibrium as insta_bility, kakršna je izšla na zgoščenki.
In, predvidevam, da si prav tako odgovor na vprašanje o izvoru kompozicije equilibrium as insta_bility že prepoznala in mi ga v vprašanju podala – ustvarjalni proces znotraj zasedbe. Seveda pa ta odgovor že spet ni objekt, temveč subjekt, ki zaživi in ima svobodno voljo.
Najverjetneje mnogi že slišimo nov odgovor, nov subjekt, ki ga moramo dodati v našo »shemo« – potemtakem subjekt poda subjekt, poda subjekt, poda subjekt … kako statična struktura, ki pa kar poka od presežnosti in dinamičnosti. Da pa nam tudi neizmerno zmožnost za ustvarjanje, razumevanje, poslušanje in odgovarjanje – skratka vstopanje v stik s svetom.
Upam, da je povezava med zapisanim in naslovom equilibrium as insta_bility (»ravnovesje kot nemirnost«) očitna – prav tako pa tudi način, na kakršnega moramo iskati vsa nadaljnja vprašanja in odgovore v zvezi z našim delom –
In prav s tem neprestanim povpraševanjem in poslušanjem smo se soočili na rezidenci v sklopu festivala Jazz Cerkno – verjetno je očitno; kar počnemo z equilibrium as insta_bility, ni lahka naloga; prav zato pa smo en drugemu za naš trud tako neizmerno hvaležni.
_____
Katere so načrtovane aktivnosti v sezoni 20/21 v sklopu Mladih Raziskovalcev? Imaš za na konec morebiti kakšne napovedi dogodkov, ki te čakajo?
_____
Ti dve vprašanji bi združil v enem odgovoru – prihajajoči dogodki v sklopu Mladih Raziskovalcev III. (2020) se bodo zgodili 19. 1. v Cirkulaciji 2 in 9. 2. v klubu Cankarjevega doma. Nato se moja sezona z Mladimi Raziskovalci zaključi – v četrti sezoni bosta štafeto prevzela Brina Kren in Lenart De Bock. Oba sta veliko doprinesla tudi k letošnji sezoni, tako da se zelo veselim njunega ustvarjanja.
Kar pa se tiče mojega leta, naj zaenkrat ostane skrivnost – veliko železja je v ognju, trenutno pa sem v procesu izbiranja kosa za kovanje. Čaka me veliko skladanja, snemanja in predavanja – leto, kot je bilo 2020; polno doživetji.
Ploščo zasedbe equilibrium as insta_bility pod vodstvom Tobije Hudnika lahko kupite ali ji prisluhnete tukaj:
