»Trdno verjamem in več kot verjetno je, da smo videli nek del celine.«
Kapitan Cook, drugi izvod dnevnika iz leta 1775
Ko sem jeseni 2022 izdal knjigo z naslovom Niti v sanjah, glavni del katere je pesnitev Tok, ki je nastajala več let, sem celotno besedilo pesnitve najprej samo pisal, potem pa sem ga dolgo časa popravljal in urejal – v glavnem je šlo za krajšanje in snovno prilagajanje »pripovednemu toku«, ki sem ga želel doseči. Nekaj bralcev te dolge kače besed, ki se dogaja na več celinah, je takoj opazilo improvizacijski pristop. Pesnitev je včasih slogovno neenotna, enotnost kraja, časa in dejanja skorajda ni razberljiva, zato je tudi že v naslovu zapisana kot tok nečesa, kar neprestano teče in je zajeto, kolikor pač je, kot bi iz rečne vode s čebrom zajemal vodo, jo zlival na breg in se ob tem zavedal, da s tem nisi spremenil toka reke niti zmanjšal njenega pretoka. Lahko si predstavljam, da v primeru moje pesnitve namesto reke teče »moj osebni spomin, moja domišljija in moje ‘raziskovanje’ Antarktike«, vendar vem, da sem iz te reke lahko zajemal z majhno žlico, večji del nje pa je odtekel mimo mene nedotaknjen, čeprav je bil ravno celotni tok bistven, da sem sploh imel kaj zajeti in ustvariti svoj, delni, neceli (od)tok. Trdno verjamem in več kot verjetno je, da sem, ko sem se skozi leta ukvarjal s svojo najdaljšo pesnitvijo v prostem slogu, tako kot je kapitan Cook videl nek del celine, jaz videl nek del celote. Brez celotnega toka stvari, ki so se (mi) dogajale, tudi (mojega) delnega toka zavesti ne bi bilo.
Ko tako razmišljam o metaforičnih primerah in vodnem toku, me prešine navezava na preteklo leto, ki je bilo – podobno kot je življenje – polno vremenske improvizacije; nadpovprečne količine vode so napolnile rečne struge, da so drle, se razlivale in odnašale vse, kar se jim je postavilo na pot (verjetno bi moral napisati, kar smo jim postavili na pot), in ustvarile katastrofo. Takšna katastrofa je lahko – seveda v manjšem, zgolj delnem obsegu – tudi kaka pesem, če se ji uspe zatakniti v to, kar ji stoji na poti, a za razliko od ekstremnega vremena, pesem deluje prizanesljiveje, saj ne poruši in ne odnese vsega pred sabo, ampak skuša prej ohraniti in poudariti, naredi vidno, kar ji je prišlo na pot; vsrkava vase, vpija in ponotranja. Ko pa metaforični govor postavimo v ekološki kontekst, dobimo skrb, ki se skozi neko pesem manifestira v nedotikanju, nevmešavanju, nespreminjanju, dopuščanju in sobivanju s tem nedotaknjenim, nespremenjenim, dopuščenim, ki naj ostane nespremenjeno, takšno, kot je. Ekologija preučuje porazdelitev in bogastvo živih organizmov, odnose med njimi in z neživim okoljem, podobno kot poezija preučuje porazdelitev in bogastvo besed in njihovih medsebojnih odnosov v odnosu do tistega, ki jih zapisuje, tako da si jih izmišljuje in jih povezuje s svojim položajem v svetu in odnosom do vsega živega. Znašli smo se v svetu podnebnih sprememb in vremenske improvizacije, ki nam, ne glede na skepticizem, ki ga poraja nova družbena realnost instantnih (dez)informacij in sekundne obveščenosti, nalaga ekokritiški pogled. Premisliti je treba svoj odnos do oikosa in večjega okolja (v smislu narave), v povezavi z etičnim in ekološkim sporočilom in v razmerju nekega toka zavesti, ki bi ga v kontekstu poezije lahko poimenovali ekološki tok, ker mu je v njenem podtoku podstavljena (pogojno) brezideološka, temeljno brezinteresna in tako na proti-političnih poudarkih utemeljena etična drža. Zdi se mi, da prav duh improvizacije, fragmentacije in nenarativni tok (ali vsaj prekinjani narativni tok) bolje odražata to stanje stvari kot trden narativni tok ali kakršenkoli že »realizem« pripovedovanja. To ni nujno povezano s problemi, ki jih opisujemo kot lastne postmoderni dobi in zavračamo kot površne in površinske, povezane zgolj z izgubo trdnega religioznega in smiselnostnega temelja. Teh problemov seveda za nas ne bo rešil noben bog, ampak jih bomo morali, če bomo želeli še naprej živeti na tej zemlji, rešiti sami. Če predpostavimo, da poezija v kaj verjame, mislim, da lahko verjame v to, da je boljši svet možen že tukaj in zdaj (ker ga soustvarjamo) in ne šele nekje drugje v prostoru in času. Poezija ta svet resda pogosto opisuje s stališča radikalne drug(ačn)osti, ga zajema kot jezikovno igro v bistvu nezajemljivega in neopisljivega, zavedajoč se, da gre za svet, ki nas bo preživel, saj smo končna bitja, in bo ostal za naše zanamce, zato ni vseeno, kaj z njim počnemo in kako se do njega vedemo.
Mogoče je takšen razelektritveni tok, kot sem ga skušal zajeti v omenjeni pesnitvi, ki sem jo vzel za izhodišče, samo težava tistih, ki v resnici ne verjamemo v boga, čeprav ne moremo preprosto trditi, da vnaprej zanikamo nekaj večjega, vpliv kake višje sile. Ali ni tako, da bi z vero v determinirajočega boga odpadla tudi improvizacija, saj bi moralo biti vse vnaprej določeno. Ali vsaj nujno povezano z božanskim navdihom, ki ni več neka osebna kategorija, ampak sposobnost, ki korespondira z nečim višjim, karkoli si pod tem človek predstavlja. Po drugi strani pa se zdi, da je prav improvizacija odpiralka prostora, v katerem se lahko zgodi marsikaj, tudi kaj takšnega, kar povezujemo s čim višjim, in mogoče je prav naključje – kot ta proces imenujemo mi, ki se nam zdi, da ne moremo verjeti v bogove – tista stična točka s čudeži, ki v religijah igrajo posredniško vlogo in so dokaz njihove poklicanosti ali izbranosti. Trdno verjamem in več kot verjetno je, da sem skozi svoj tok naključij uvidel nek del celote, ki pa bi jo sam raje kot z božjimi predikati imenoval z izrazi kot so narava, praznota ali vesolje. In kaj na zemlji je bližje praznoti kot antarktična celina s takim opisom: »Antarktika je v povprečju najhladnejša, najbolj suha in najbolj vetrovna celina in ima najvišjo povprečno nadmorsko višino med vsemi celinami. Večina Antarktike je ledena puščava z 200 mm letnih padavin ob obali in precej manj v notranjosti; tam skoraj dva milijona let ni bilo dežja, vendar je vseeno v ledu shranjenih 80 % svetovne sladke vode, kar je dovolj za dvig svetovne gladine morja za približno 60 m, v kolikor bi se vse stalilo. Temperatura na Antarktiki je dosegla −89,2 °C (ali celo −94,7 °C, merjeno iz vesolja), čeprav je povprečje za tretjo četrtino leta (najhladnejši del leta) –63 °C.« (Vir: Wikipedia)
Mogoče so ti podatki zastareli, taljenje pa je nezadržno, a kljub temu si je težko zamisliti kraj na svetu, ki bi bil obložen z večjo težo navdiha za pustolovce, raziskovalce in pesnike, kot je ta najjužnejša celina, ki sem jo tudi sam preučeval in po njej virtualno blodil, preden sem se lotil pisanja Toka. In prav to navduševanje nad neznanim sem potem aktivno vključil v domišljijski in abstraktni del potovanja v času, ki ga je zame predstavljal improvizacijsko spominski potek. Pisanje, tudi če se ukvarja s prej ali pozneje, se vedno dogaja zdaj. Spomin, ki je po pravilu luknjičav in izbirčen, sem zato razumel prej kot improvizacijo na bolj ali manj (ne)znane teme in ne kot podajanje zagotovih dejstev iz preteklosti. Spomin je mrtvec, ki dela težave, medtem ko se živ premikaš po snegu in ledu najhladnejše celine, v upanju, da boš prvi dosegel južni tečaj in v središče zabodel zastavo svoje države, ki je financirala tvojo odpravo. V ekstremnih situacijah, o katerih sem fantaziral med pisanjem, sem si predstavljal, da je glava prazna, tok zavesti pa popolnoma svoboden in neujemljiv, že malo bloden in halucinatoren; ko sem pisal, sem se skušal spraviti v tem stanjem podobna stanja, nekakšen trans s prazno glavo. Vsakdanje banalnosti in svet so postavljeni v oklepaj, pisanje teče v nekakšni hermenevtični praznini, brez aluzij na aktualne dogodke, s snežnimi sanmi – ali še bolje, s pasjo vleko, ki je tudi sama že na koncu z močmi – korak po korak se prebijaš skozi snežni vihar in po zdrsljivih pobočjih. Mogoče sem zmotno mislil, da bom tako bolj živ in relevanten, pristnejši, kot bi bil neposredno angažiran in uporniški, mogoče sem se motil, ampak navidez po nareku nečesa višjega; lahko, da je bila vsa moja predstava o tem, kdo sem in v kaj verjamem, čisto napačna. Karkoli zdaj mislim o vsem tem, nekaj je gotovo: Tok je bila improvizacija in prepuščenost toku me je, ne glede na to, da sem se s pesmijo pozneje še veliko »razumsko« ukvarjal, obdržala v razpoloženju svobodne igre prostega pomikanja sem ter tja po plavju spominov, ekstremnih odprav umetnosti in doživetij fantazije.
Prav močna improvizacijska narava pesnitve in dejstvo, da je poezija zame skozi leta postala nekoliko preveč samozadostna, v smislu, da je nisem več slišal zunaj nje same, sta v meni zbudili željo, da sem, še preden je knjiga izšla, načrtoval, da bi pesnitev predstavili znotraj trojca CPG (Primož Čučnik, Ana Pepelnik, Tomaž Grom), čigar člen sem že slabih dvajset let in je tesno povezan z improvizacijo, saj smo svoje besedno-glasbene nastope vedno improvizirali in čeprav smo imeli zanje včasih pripravljene tekstovne predloge, smo tudi te v resnici »izbirali na kraju samem«, verjetno še najbolj v korelaciji z trenutnim počutjem, mestom dogajanja in publiko. Težava je bila v tem, da je bila naša pavza delovanja kot CPG zelo dolga, več let nismo izvedli nobenega nastopa. Se bomo sploh še spomnili, kje smo ostali? Po ustaljenem vzorcu sem torej pripravil sinopsis za nastop, ki je bil povezan s pesnitvijo Tok (kombiniral sem izseke pesnitve in zgodovinska dejstva o odkrivanju Antarktike). Funkcija sinopsisa pri CPG ni, da se ga je potrebno striktno držati, lahko pa se iz njega prosto jemlje, se po njem pomika sem in tja, ga prebira naprej in nazaj in tako dalje. Poleg tega se je zdelo smiselno – glede na to, da je šlo tokrat za predstavitev konkretnega dela – da sem prebral pesnitev v celoti, Grom pa je posnetek uredil. To branje je trajalo skoraj petdeset minut. Hitro je postalo jasno, da s tem posnetkom v samem improvizacijskem procesu naše medsebojne glasovno-zvočne interakcije nimamo kaj početi, lahko pa posneto branje uporabimo kot četrto dimenzijo, ki prihaja nekje od zunaj. Poslušalec bo imel torej poleg našega improviziranja nekje pri strani in/ali v ozadju priložnost poslušati branje pesnitve, ki se kar nadaljuje in nadaljuje. Vendar pa tudi tokrat ne bo tako zelo pomembno to, da bi vse, kar se bere, zares tudi slišal in razumel, temveč predvsem to, da bi zaobjel ta občutek toka s prekinitvami slišanja (zaradi drugih zvokov, prevelike oddaljenosti, motečih šumov), ki je vse skupaj ponovno zagnal in pognal v tek, se nam pomagal spomniti, kje smo sploh ostali, in pripomogel k temu, da smo našli smer, na koncu pa tudi izhod, pri čemer imam še vedno isti občutek kot vedno, ko smo se zbrali v CPG, da se namreč tok tudi še po tem, ko smo mi tukaj izstopili, tam nekje še vedno nadaljuje.
Kaj je torej s to predstavo o tam nekje, kjer se »zvoko-tok« nadaljuje, čeprav smo tukaj izstopili iz njega? Rekel bi, da je ta predstava najtesneje povezana prav s predstavo o improvizaciji. Pri improviziranju seveda ne gre za to, da bi bila zvočna slika, ki jo improvizacija ustvari, od nastopa do nastopa popolnoma nova, drugačna kot prejšnjič, čeprav je ideja svobodnega improviziranja ravno v tem, da je hipno in da ga tudi zaradi vseh drugih okoliščin, ki ga spremljajo, ni mogoče niti enkrat ponoviti na enak način. Predstava, da je improvizacija stalni tok, v katerega – v različnih življenjskih obdobjih – vstopamo in iz njega izstopamo, je predstava o neki utopiji, ki se nam lahko zdi realna ravno zato, ker improviziramo. Kdor nima izkušnje improvizacije, vsaj tako se mi zdi, sploh ne more razumeti realnosti utopije, ki jo včasih opisujemo s termini pravičnejša, solidarnejša družba ali pa, če hočete, boljši svet. V svetu, ki nas obkroža in v kakršnem živimo, si je skoraj nemogoče zamisliti, da bi lahko bilo kaj bolje, veliko lažje se je sprijazniti s katastrofičnimi predstavami o teorijah zarot in nenehnih koncih, ki bodo morda pomenili kake nove začetke na bolje ali pa bodo raje, prav nasprotno, vse skupaj za vedno pokončali z ognjem in dronom. Čutenje in razumetje, da smo del nečesa, kar teče neodvisno od nas (in nas v nekem smislu presega), je torej lahko tudi odrešilno. In moram reči, da sam zares ne poznam veliko življenjskih občutkov, ki bi mi ponujali boljše občutenje svobode in hkrati dotika smiselnosti nečesa, kar me gotovo presega, kot jih imam tu in tam ob izkušnjah improviziranja. Koncentracija, zbrana v trenutkih improviziranja, je primerljiva s pesniško kontemplacijo, ki pa je po svojem bistvu vendarle bolj introspektivna. Ta kontemplativna koncentracija pri improviziranju pred publiko (pri čemer bi načeloma enako improviziral tudi brez publike), sploh če si bolj zadržane narave, te vsaj za trenutek postavi ven iz sebe, odkrije tvojo »drugo naravo«, ki je mogoče celo »prva«, vendar vztraja v svoji potlačitvi in čaka na svoje prave momente, ki so prav zaradi svoje redke pojavnosti toliko bolj intenzivni.
Bistvo pesniške improvizacije je v bistvu nedidaktična jezikovna igra preizkušanja besed in preigravanja izkušenj. Bistvo glasbene improvizacije v troje pa je vzajemna interakcija, medsebojno poslušanje, prepoznanje trenutkov, ki se zgodijo samo zato, da bi bili opaženi, in ne zato, da bi trajali. Temelj uspešne improvizacije pa je, vsaj z mojega stališča priložnostnega improvizatorja, tudi medosebno ujemanje tistih, ki skupaj improvizirajo. In v tem vidim prednost našega tria, ki se je po toliko letih »v tišini«, letos spet aktiviral. Heraklit je že zdavnaj vedel, da noben človek nikoli ne stopi dvakrat v isto reko (isti tok), saj to ni več ista reka (isti tok) in tudi človek ni več isti. Mislim, da ta izrek starega temneža še vedno najbolje opiše tudi našo izkušnjo z improviziranjem.
Na koncu pa bi se vrnil na Antarktiko, ki sem jo tako vneto podoživljal v samotnem raziskovanju pesnitve Tok, čeprav samo nekje pod toplo odejo in v bujni domišljiji. Še enkrat bi parafraziral kapitana Cooka iz njegov drugi izvod dnevnika iz leta 1775, kjer je zapisal besede, katerim tudi sam trdno verjamem in jih imam za zelo verjetne, namreč, da smo tudi mi, medtem ko smo improvizirali, slišali nek del celote.
