Ponedeljek, 10. julij 2023, Klub CD
V Klubu CD se je 10. julija odvila otvoritev tretje edicije mednarodne poletne šole Design+Science, ki jo je z glasbeno-vizualnim recitalom pospremil Tomaž Grom, ustanovitelj in programski vodja zavoda Sploh. Petdnevni cikel predavanj, odprtih miz in skupinskih delavnic s fokusom na polju dizajna sta na uvodnem dogodku s predavanji obeležila Eray Sertaç Ersayin, industrijski oblikovalec iz Turčije, in Stuart Walker, predsednik oddelka za trajnostno oblikovanje na Manchester School of Art. Govorca sta se v svojih predavanjih osredotočala na možnosti trajnostnega razvoja oblikovalske industrije in se pri tem naslanjala na tematsko izhodišče letošnje poletne šole: na koncept parainteligence, Walkerjevega neologizma, s katerim opisuje zmožnost razmišljanja o posledicah na skupnosti, naravo in druga področja, na katere vpliva sodobna industrija.
Predavanjem je sledila druga polovica uvodnega dogodka z nastopom Tomaža Groma, kontrabasista, ustanovitelja in programskega vodjo zavoda Sploh, ki se ukvarja z glasbeno in uprizoritveno produkcijo, izobraževanjem in založništvom, poleg tega pa komponira za gledališke, plesne in lutkovne nastope ter snema in ustvarja glasbene spremljave za filme. Kot sam pravi, smisel svojega glasbenega udejstvovanja prej kot v užitku išče v sporočilnosti, kar pa udejanja skozi glasbeno improvizacijo in eksperimentacijo.
Za tokratni recital je oder opremil z naborom elektronskih in akustičnih pripomočkov in sredi njega zasedel svoje mesto pred kontrabasom. Performans je začel s tolkali v roki, s katerimi je nežno drsal in tapkal po leseni koži inštrumenta, ter iz začetnega zatišja počasi proizvajal vedno bolj nenavadne zvene. Te prve, blage interakcije, ki so iz novega zornega kota spoznavale občinstvo z akustikami inštrumenta, so sčasoma prerasle iz izoliranih šumov v bolj konkretne, celo antropomorfne podobe. S palicami je glasbenik objel in počasi žagal po bokih kontrabasa, katerega les je odzvanjal s težkim in globokim dihanjem. Inštrument je na videz zaživel, pa vendar je bil prepuščen nadzoru svojega eksperimentatorja, ko ga je ta na različnih mestih udarjal s palico in pustil, da njegov odziv brni skozi povezan ojačevalec ter mu tako s hladno profesionalnostjo označeval in seciral leseno telo.
Stokanje kontrabasa je v publiko nemara vlilo občutek, da je postavljena v neko operacijsko dvorano, priča ritualističnemu posegu v meso inštrumenta, ki ga je Grom s svojimi prijemi docela dekonstruiral, razbil njegov običajen zvok na prafaktorje in mu z naborom temačnih industrialnih zvočnih motivov – od zvoncev do brnečih elektronskih podlag – postopoma izgrajeval novo podobo. Proces so vmes prekinili bobni, postavljeni na oder in med samo občinstvo, ki so z mehanskimi rokami ustvarjali nervozno ritmično spremljavo vizualni projekciji. Ta se je ta čas že začela predvajati na platnih na Gromovi levi in desni in je vključevala scene iz avtorjevega letošnjega eksperimentalnega filma Ne misli, da bo kdaj mimo. V filmu smo spremljali dezorientiran beg kamere, ki je – spuščena nizko k tlom – tekla med gozdovi in zaraščenimi jasami do ruševin odročnih hiš. Pogled kamere se je vseskozi obračal nazaj, v pričakovanju nekega nevidnega plenilca, ki jo sili v brezciljni dir skozi te lokacije. Ob spremstvu bobnov in zazankanih nojzerskih sekvenc je Grom s kontrabasom proti koncu filma že igral v nekoliko bolj klasični, čeravno disonantni maniri, kamera pa se je prestavila v živahno središče Berlina. Tam je od Brandenburških vrat tekla med nogami turistov, navigirala protestne množice in končno bežala skozi nabit metro. Nastop se je zaključil z valovitimi utripi bobnov in zadnjimi, utrujenimi izdihi kontrabasa, ki se je počasi vrnil na isto, minimalno zvočno raven, na kateri je tudi začel.
Kontrabas je Grom tekom nastopa docela transformiral iz ortodoksnega inštrumenta v vedno bolj umeten, natančno zinženiran izrazni aparat. Pri tem procesu so bili všteti in raziskovani vsi njegovi fizični aspekti, vse mehanične, srhljive modulacije, ki so komplementirale s preganjavico zbegano atmosfero filma. Kljub relativni težavnosti – ali morda celo nesmislu – pri oblikovanju dovršnih interpretacij o slišanemu in videnemu je Gromov nastop uprizoril zelo evokativno vzdušje in odlično razkazal idejno širino, s katero avtor operira pri svojih eksperimentacijah.
