Tomaž Grom o novi zasnovi cikla Confine aperto: »Samorefleksija je ključna, da notranji kompas deluje in da se ne zaspi v lastnem loju«

Koncerta serija Confine aperto je v njenih skorajda petnajstih letih delovanja ena od osrednjih koncertnih serij svobodno improvizirane glasbe pri nas. Serija se je začela na Gradu Kodeljevo in sprva združevala sodobno, pretežno domačo ustvarjalnost v širšem polju eksperimentalnih muzik ob boku z branjem sodobne poezije, nato pa se je osamosvojila in posvetila predstavljanju tuje in domače ustvarjalnosti v polju svobodno improvizirane glasbe. V svoji zgodovini je gostila števila pomembna imena improvizirane glasbe. Med drugimi so v seriji nastopili Seijiro Murayama, John Butcher, Axel Dörner, Cristian Alvear, Jean-Luc Guionnet, Keith Rowe, Michel Doneda, Le Quan Ninh, Jacques Demierre, Mike Majkowski, Liz Allbee, Birgit Uhler, Audrey Chen,  Tomoko Sauvage, Lucio Capece, Toshimaru Nakamura, Bonnie Jones, Ryu Hankil, Kim Myhr, Hannes Lingens, Pierre Borel, Diatribes, Dieb 13, Billy Roisz, Seymour Wright, Paul Abbott, Jonas Kocher, Gaudenz Badrutt, Hans Koch in številni drugi. Odvijala se je v številnih prostorih, za sezono 2020 pa radikalno spreminja lasten koncept in tudi sam način programskega vodenja, obenem pa predstavlja tudi novi izziv domači publiki.

Zunaj je javni poziv Zavoda Sploh, na katerega se lahko improvizatorji in improvizatorke prijavite tukaj. Prijave sprejemajo vse do 15. septembra letos. Besedilo med drugim pravi:

– prijavi se kot posameznica ali posameznik do 15. septembra na zavodsploh(at)gmail(.)com
– zaupaj kuratorju, ki sestavi kombinacije in zasedbe, tako da pomeša gostje in goste iz tujine in lokalne glasbenice in glasbenike; šele na prizorišču izveš, s kom igraš
– izberi datum, ki ti najbolj ustreza, in rezervni datum
– pošlji kratko besedilce, čemu muziciraš in čemu se v glasbi posvečaš
– pošlji fotografijo in povezave na glasbena dela
– za osnovno tehnično opremo, spanje in obrok je poskrbljeno
– za opravljeno delo prejmeš honorar 200 €

O zgodovini cikla, spremembah in njegovi prihodnosti smo se pogovarjali s Tomažem Gromom, ki je cikel programsko vodil med leti 2005 in 2017.

Mineva 15 let od časa, ko se je serija Confine aperto otvorila s ciklom koncertov in branj poezije v Gradu Kodeljevo. Kako se je serialka programsko spreminjala, prilagajala različnim prostorom in na splošno kutlurno-producentski situaciji pri nas?

Tomaž Grom: Če smo čisto natančni, mineva 13 let od prvega dogodka z naslovom Confine aperto. Je bil pa Confine aperto logično nadaljevanje zapredka iz konca devetdesetih, ko sva s Taom G. Vrhovcem Sambolcem na najini serialki v klubu Gromka muzicirala z gosti. Po otvoritvenem triu so se nam lahko pridružili še naključni glasbeniki. Dragocena izkušnja. Enkrat sva na primer povabila čelista Pavleta Rakarja, ki je dal publiki nalogo, da z gestami določa glasbeno dinamiko in še kaj. Drugič sem na odru zagledal nekakšno stereo sliko. Zdelo se je kot privid. Neverjetno podobna bradata dvojica, vsak s svojo malho reči, ki so v hitrem švunku brezobzirno poletele s hrbtov in gromko pristale na odru. Kmalu se je lomilo, razbijalo, piskalo, hupalo, cvrčalo, brenčalo, ječalo in še marsikaj. Dvojica je naenkrat (skoraj) vse pospravila in izginila. Kasneje se je izkazalo, da sta bila to danes dobro poznana čadrška brata dvojčka, Samo in Jani Kutin. Če sem že pri anekdotah, naj povem še to, da je Primož Čučnik pod inštrumentarij pri Mihi Ciglarju v elektronskem sporočilu napisal električna kitara. In Miha se je na koncertu res pojavil z električno kitaro. Prvič v življenju. Vabilo je vzel dobesedno. No, toliko o programskih smernicah …

Confine aperto sam delim na dve obdobji. V prvem, kjer si poleg Primoža Čučnika in mene sodeloval tudi ti in smo ga v celoti sami financirali iz lastih žepov, smo poleg pretežno domačih glasbenikov vabili tudi pesnike. Po nekaj serijah smo, ne vem zakaj, pesnike opustili. Sledilo je novo obdobje. 

Z angažmajem Špele Trošt se je producentsko-finančna situacija začela hitro izboljševati, kar se je odražalo tudi v programu. Kmalu sem začel kombinirati domače in tuje glasbenike v istem večeru. Ko se je po nekaj letih serija prijela in postala prepoznavna izven naših meja, so se glasbeniki ponujali kar sami. Le občasno sem koga povabil, ker sem si ga/jo posebej zaželel. Tako je še danes. Sicer pa zdaj že drugo leto po enakem principu Confine aperto kurira László Juhász.

Ker ima prireditveni prostor, še posebej pri improvizirani glasbi, ogromno vlogo, je pogosto izbor glasbenikov narekoval izbor prizorišča. Confine aperto je tako naselil: Grad Kodeljevo, Gledališče Glej, Galerijo Kapelica, Radio Slovenija, Menzo pri koritu, MoTa point, Staro mestno elektrarno, Klub Gromka, Španske borce, Cankarjev dom in Galerijo Škuc, nekajkrat pa celo gostoval drugod po Sloveniji. Z uporabo različnih prizorišč pa je mimogrede naslavljal in povezal različne publike.

Zakaj sedaj programska sprememba, kaj ji je botrovalo, kaj sam pričakuješ od nove zasnove nakjlučnih srečevanj glasbenikov in komu vse je zasnova namenjena?

Tomaž Grom: Nekoč je na sceni primanjkovalo svobodnjaških glasbenikov in zasedb, predvsem pa tudi prireditvenih prostorov in rednih mesečnih serij, ki bi prirejale koncerte svobodnjaške glasbe. Tudi publika je bila še bolj v povojih. Maloštevilni glasbeniki ssmo nastopali z nekakšnim strahospoštovanjem, odgovornostjo in predanostjo. Danes je podobnih serij in posameznih koncertov kar precej, tudi tovrstni prostori rastejo kot gobe po dežju, pa četudi le za kratek čas. Hkrati se mi zdi, če rečem malce pretirano, da se že skoraj vsak, ki ima pet minut časa, samozavestno postavi na glasbeni oder. Naboj, ki se je nekoč zdel zelo močan, je malce zvodenel. Prepričan sem tudi, da so po določenem času v vsakem primeru spremembe nujne.

Predvsem si želim svežine, novih izhodišč, novih izzivov, tudi za publiko, saj ne bo vnaprej jasno, kdo bo muziciral. Zasnova je namenjena drznim in odprtim posameznikom, ki jih zanima živa, precej nepredvidljiva situacija, ob čemer bo prisotna tudi misel in njeno ubesedenje. Enako velja za obiskovalce. 

Miha Ciglar v koncertni seriji Confine Aperto na Gradu Kodeljevo l. 2007. Foto: © Zavod Sploh

Kako se širše gledano cikel vpenja v vse dejavnosti Zavoda Sploh, kako se je njegova funkcija spreminjala tekom let, ko je Zavod produkcijsko širil svoje dejavnosti?

Tomaž Grom: Confine aperto je zame vsa leta nekakšna stična in središčna točka, preko katere so se srečevale vse ostale naše dejavnosti. Tudi domači glasbeniki so pogosto preko cikla Confine aperto vstopali v naše ostale serije, ki prečijo tudi kompozicijo, uprizoritvene umetnosti in konec koncev samo organizacijo in kuratorstvo. Poleg tega, se je s ciklom Confine aperto začelo povezovanje glasbenih institucij in tako imenovane diy ali neodvisne scene.

Nova zasnova cikla vključuje tudi debate, diskusijo, predavanja in refleksijo, težnje, ki jih zdaj že nekaj časa spremljamo na sceni? Zakaj se ti zdi, da je nastala taka potreba po refleksiji in zakaj je pomembna?

Tomaž Grom: Samorefleksija je ključna, da notranji kompas deluje in da se ne zaspi v lastnem, kakršnem koli že, loju. Zaradi hitrosti življenja nasploh, zaradi prekernosti, zaradi neodgovornosti in pritiska instantnosti se samorefleksija izgublja, morda je na slovenski svobodnjaški glasbeni sceni celo nikoli ni bilo. S kontinuirano dejavnostjo “scene” se lušči jezik ali vsaj težnja po jeziku. Poleg samorefleksije je sceni potrebna tudi refleksija, ki verjetno zaradi podplačanosti piscev in komercialne politike medijev izginja in se hkrati deloma opoteka v šibkem izrazoslovju. 

Pri nas imam le nekaj kolegov, s katerimi lahko debatiram in preizprašujem glasbene vsebine, pristope in kontekste, izmenjam mnenja o slišani posneti ali v živo izvedeni glasbi. Očitno so glasbeniki iz tujine tega veliko bolj vajeni oziroma zdi se, da je zanje to osnova. Bržkone je to zaradi njihove bogatejše zgodovine svobodnjaških muzik.

Fotografija Igorja Matkovića in Bojana Krhlanka © Zavod Sploh.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *