Trubarjeva hiša literature spet odpira vrata srečanjem Free Forms

Foto: Udo Preis

Srečanja Free Forms so znana predvsem ljubiteljem improvizirane in eksperimentalne glasbe, a se ne omejujejo le na svobodne oblike glasbenega izražanja, marveč vključujejo tudi interdisciplinarne dogodke, npr. druženje glasbe in plesa. Dogodki Free Forms so plod slovensko-avstrijskega sodelovanje in potekajo v soorganizaciji društva Limmitationes (predstavnik Udo Preis) in zavoda Smejmo se (zanj Matjaž Malovrh), umetniški vodja pa je Boštjan Perovšek. 

Cikel koncertov bo v sezoni 2019/20 gostoval v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani. Prvi koncert se je odvil 6. novembra, na njem pa so nastopili Chiao-Hua Chang s klasičnim kitajskim inštrumentom erhu, Roozbeh NafisiRoozbeh Nafisi, ki je igral santur, ter Marton Palatinszky na basovskem klarinetu in drugih pihalih. Vsi trije izvajalci svojo glasbeno pot krojijo na področju svobodne improvizacije, Chiao-Hua Chang in Roozbeh Nafisi na Dunaju, Marton Palatinszky v Budimpešti.

Free Forms je prostor za prave ljubitelje improvizirane glasbe, saj odziv publike predstavlja pomemben del dogodka in se mu ustvarjalci posvečajo z vsem znanjem in talentom. Takšno vzdušje prevladuje predvsem na festivalu Free Forms v Preddvoru, kjer se v večernih urah lahko obiskovalci povsem prepustimo zvočnemu uprizarjanju, prepletu improvizirane glasbe in plesa. Odprtost je le ena od lastnosti festivala, odraža se v dostopnosti do različnih glasbenih kultur in izhodišč. 

Na tokratnem koncertu sta se združili zvočnosti Zahoda in Vzhoda, barvitost inštrumentov pa je oblikovala specifično zvočno pripoved. Koncert je potekal v več delih. Prvi del je uvedla Chiao-Hua Chang, nato se ji je pridružil Nafisi in za njim še Palatinszky. Oblikovali so nekakšen prehod iz ‘durovskega’ v ‘molovsko’ razpoloženje, zanimivo pa je bilo opazovati zlasti barvno dopolnjevanje inštrumentov, ki je dobivalo nove odtenke z menjavo pihal (klarinet, flavta …). Vzdušje je bilo umirjeno, obenem pa je prišlo do izraza vešče muziciranje posameznih nastopajočih. Drugi del je bil manj meditativen in je potekal po skrajnih mejah zvočnega razpona. Novo improvizacijo je nato začel predirljiv zvok pihala, ki je nekako dominiralo nad ostalima inštrumentoma, sčasoma pa so se glasbeniki ujeli v animiranem zvočnem diskurzu, v katerem so hkrati delovali kot sogovorniki in kot solist, vsak zase. Tudi sledečo improvizacijo je otvoril klarinetist Marton Palatinszky, ki je skupaj z ostalima glasbenikoma ustvaril energično vzdušje. Izvajanje je potekalo v glavnem v visokem registru in se je zaključilo z lucidnim poigravanjem vsakega od njih. Pri naslednji izvedbi je Chiao-Hua Chang svojo improvizacijo pospremila z glasom, Roozbeh Nafisi pa je z lokom drgnil po santurju in tako iz glasbila izvabil posebno barvo zvoka. Klarinetist se je poigraval z zaklopkami in pritajeno prispeval svoje k zvočni podobi. Sčasoma je v ospredje prešla jasna melodija, ki jo je z erhujem izvajala Chiao-Hua Chang, preden se je ponovno posvetila drugima dvema izvajalcema. Skupaj so se predali intenzivnejšemu igranju: najprej je vidnejše mesto zavzela Chiao-Hua, nato vsi. Izpoved so oblikovali z minimalno investicijo zvoka. V zaključnem delu se je izpostavil Roozbeh Nafisi na santurju. Zadnja improvizacija je prešla iz umirjene igre v bolj filigransko muziciranje, ki se je počasi izpelo. Marton Palatinszky je humorno pojasnil, da so ustvarjalci želeli z glasbo prenesti svoja občutja ob pogledu na razstavljene slike. Po navdušenem odzivu publike so izvedli še dva dodatka. 

Priznati moramo, da je bil večer poseben zlasti zaradi nenavadne kombinacije inštrumentov, ki so se po zaslugi glasbenikov harmonično družili med seboj. Priča smo bili novim zvočnostim in barvam ter različnim kombinacijam inštrumentov. Erhu je poznan kot neke vrste kitajska violina in Chiao-Hua Chang je njegov specifični zvok vešče izkoristila za svobodna zvočna tkanja, za bodisi melodično bodisi zvočno igro. Roozbeh Nafisi je širil zvočni izraz santurja tako s trkanjem kot z drgnjenjem loka po njem. Santur je inštrument indijskega in perzijsko-arabskega glasbenega sveta z avtentično zvočno podobo. Običajno se nanj igra z ovalnimi kladivci, to pa Nafisija ne omejuje, da ne bi posegel tudi po alternativnih tehnikah igranja. Marton Palatinszky je svoje inštrumente izbiral glede na njihov zvočni potencial, ki ga je izkoristil za spontano igro po navdihu.

Dogodek Free Forms je torej ponovno uveljavil svoje mesto na improvizatorski sceni in serija koncertov nam bo s svojo specifičnostjo delala družbo tudi v prihodnje.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *