Trio odboqpo je plod številnih iniciativ, ki so v zadnjih letih bratile domačo in italijansko skupnost improvizatorej in improvizatoric. Veliko vlogo je tu odigral tolkalec Zlatko Kaučič na naši strani ter krog ustvarjalcev iz Dobbie, Udin, Tarcenta na drugi strani meje. Brda Contemporary Music Festival, koncertna dogajanja v Dobbii (DobiaLab), v Udinah in Tarcentu (Hybrida), festivala Sajeta in Jazz Cerkno ter iniciative na Goriškem so v regiji vzpostavili trajne vezi, ki se osredinjajo in še danes intenzivno zvenijo v Orkestru brez meja. Vid Drašler je eden od motorjev domače improvizatorske scene, član številnih zasedb, tako domačih kot mednarodnih (Oholo!, TiTiTi, Drašler, Karlovčec, Drašler Trio, Drašler, Jackson, Thompson Trio, sodelovanja z Lindo Sharrrock in Mariem Rechternom …). Flavtist in saksofonist Paolo Pascolo je že vrsto let dejaven na mednrodni improvizatorski sceni in je eden od stebrov v DobiaLabu, Alberto Novello, ki ustvarja tudi pod imenom JesterN, pa je dejaven v polju elektrofonike (modularni sintetizator zvoka) in audiovizualnih performensov. Skupaj so kot trio odboqpo nastopali v Italiji, Švici, na Hrvaškem in v Sloveniji, v Zagrebu pa s producentom Hrvojem Nikšičem posneli večino materiala za prvenec, ki je pred kratkim izšel pri znani portugalski založbi Creative Sources. Trio na njej plete zanimiv in potrpežljiv zvensko-zvočno-ritmični splet, razpet med zvenskim in teksturnim lokom s prepletom občasnih melodij, moduliranih harmonskih tonskih zlitij, tolkalskega pršenja ritma in zvena ter sintetičnih grozdov, oscilacij in tekstur. Posnetke odlikuje smela zvočna slika, kjer vsako glasbilo dobi svoj prostor, obenem pa se subtilno prelivajo med seboj. Glasba odmeva skozi vmesja eketrofonske glasbe, svobodnega improviziranja, sodobne komorne in elektroakustične glasbe s tihimi odmevi jazza.
O izkušnji igranja v elektroakustičnem triu, o plošči in še o čem smo se pogovarjali z Vidom Drašlerjem.
odboqpo je verjetno plod preteklih vezi in sodelovanj med glasbeniki domače scene in italijanskimi ustvarjalci, s katerimi je po eni strani povezava potekala s strani ekipe iz Dobbie, Udin, Trsta in Tarcenta. Veliko teh vezi se je stkalo tudi prek Zlatka Kaučiča, Komba A in Orkestra brez meja … kako pomembni so bili ti prvotni stiki in kako so potekali?
Zelo pomembni. Prek Orkestra brez meja in festivala BCMF smo se zelo dobro spoznali z italijanskimi glasbeniki in postali prijatelji. Zlatko Kaučič je bil ta vezni člen in motor vseh sodelovanj, ki se sedaj dogajajo med nami. Zlatko je bil od nekdaj zelo povezan z italijansko glasbeno sceno in je videl to možnost sodelovanj za naprej, ker je dobro poznal glasbenike z obeh strani. Skupaj smo šli tudi skozi nekaj ključnih glasbenih delavnic na festivalu v Brdih (Evan Parker, pokojni Johannes Bauer, Joelle Leandre, Tristan Honzinger …). Poleg Zlatka in Giovannija, ki vodita Orkester brez meja, so z orkestrom delali tudi prej našteti. Še posebej v začetku je to res bil »big band«. Bilo nas je trideset ali več in delavnica je bila zastavljena tako, da se je delalo s celotnim ansamblom. Torej tri dni tega zvoka. Kako krmariti s takšno »mašino«, kot se je izrazil denimo Evan Parker. »I would like to get to know this machine«. In delali smo s tem mogočnim zvokom, ki pa je v Medani z Johannesom res zazvenel. Žur je bil. Tudi zvok te dvorane v Medani nam je ostal v res lepem spominu.
Z odboqpo ste imeli že kar nekaj nastopov: Paolo Pascolo je izjemno aktiven flavtist in saksofonist, dejaven v številnih, raznolikih zasedbah in organizator dogodkov v okrilju Dobialaba, Alberto Novello pa je mlajši elektrofonik, improvizator in audiovizualni umetnik. Kako je prišlo do tria in kako je v njem rasla muzika vse do pričujoče plošče?
V trio sta me Paolo in Alberto povabila, potem ko sta kar nekaj let skupaj igrala kot duo hBar. Hotela sta razširiti zasedbo in začeli smo. Najprej smo se dobivali v Dobbii in na Vrhniki in iskali možnosti, kam z glasbo lahko gremo. Alberto je imel celo zamisli, da bi glasbo delno postavili v neke tirnice, da bi vedeli, kako začeti oz. kje smo, ko začnemo. Ni se izšlo. Specifika njegovega inštrumenta je pač taka, da se težko zelo na hitro premisli, ko enkrat nekaj začne. Zanimivo je, da samo on ve, kaj lahko naredi, midva pa ne. Zame je vsak zvok posameznika njegova odločitev, pa naj jo narekuje sam inštrument, roka, uho, glava ali pa kaj petega. Zaradi vseh teh vprašanj smo se odpravili za tri dni v vas Topolovo na intenzivne vaje in popili tri litre kisa, misleč da je vino. Nam se je zdelo, da je vino pač zelo staro in rahlo kislo, tam pa nobene trgovine. No, če je bil kis, je bil pa zelo blag. Tam je nastal Topotron, ki je edini komad na plošči, ki ni bil posnet v Zagrebu. Pri tem posnetku se nam je prvič zazdelo, da je pa morda neka glasba, ki jo skupaj slišimo, blizu. Imeli smo že dovolj posnetega materiala, pa smo vseeno odšli še v studio, ker smo hoteli slišati, kaj se lahko zgodi v drugačnih pogojih za igranje in snemanje. Do takrat smo že odigrali kar nekaj špilov, šli smo v Zürich čez severno Italijo, igrali smo po klubih, tudi na festivalu Tarcento Jazz, v pivovarnah … Na vseh špilih se nekaj zgodi in rasteš kot trio. Dostikrat tudi padaš, ampak to je del tega.
V polju svobodne improvizacije pri nas ni veliko priložnosti igrati v spregi z elektrofonikom ali v polju elektroakustične improvizacije: sam si imel tovrstno izkušnjo denimo pred leti v duu s Taom G. Vrhovcem Sambolcem. Na kakšen način se improvizacija spremeni z malce drugačnimi zvočnimi parametri elektronike (v primeru tria modularni sintetizator zvoka in efekti na pihalih), s pulzi, šumi in teksturami, kako to vpliva na tvoj pristop?
Moram reči, da zelo uživam v takem okolju. Res pa je, da včasih ne slišim veznega člena med elektroniko in akustiko, ampak to je večinoma zaradi ozvočenja ali pa specifičnih akustičnih lastnosti prostora. Enostavno ne znam umeščati. V takšnih primerih mi zelo pomaga, da se tudi boben in flavta rahlo, ampak res rahlo ozvočita, da potem vsi trije prihajamo iz istega jedra in to me reši. Po drugi strani pa se mi zdi, da grem lahko najdlje v nekem zvočnem smislu lastnega izraza, ko zaslišim, da se zvok posameznikov začne raztapljati v celoto. Izredno navdihujoče okolje je, še posebej, če si upam slišati, kaj nastaja, si dovoliti na nek način … Zdi se mi, da je najbolj pomembno, da trio sliši glasbo tria. To se včasih zgodi hitro, včasih pa rabiš za to več časa. Kaj to točno pomeni, ne vem, ker pač trio nisi sam, mi je pa izredno pomembno. Brez tega težko igram. Mogoče je dovolj, da sumiš, da igraš isto glasbo.
Kako ste se lotili materiala za ploščo, kje je nastajala in kako se denimo razlikuje od koncertne izkušnje? Snemal je Hrvoje Nikšič, kako je on vplival na celotno zvočno podobo plošče?
V bistvu se nismo posebej pripravljali za snemanje, ker se nam je zdelo, da smo na točki, kjer to lahko naredimo. Odločitev, da gremo v Zagreb, pa je padla dokaj hitro. Sam sem že prej sodeloval s Hrvojem in predlagal, da ploščo posnamemo z njim. Takoj ko smo začeli igrat, je »padel not« in nam začel ugašati luči v studiu, razlagal je, da je album že posnet in naj samo igramo. Super smo se imeli skupaj. Tudi Hrvoje je navdušen »štromar«, tako da sta z Albertom takoj govorila isti jezik. Razglabljali smo o marsičem in odigrali za moje pojme kakšno uro ali dve preveč materiala. Spali smo v skvotu Medika in preživeli dva dni v Zagrebu. Še posebej s pogledom nazaj se mi zdi zelo pomembno, da band kakšen dan, dva, tri preživi skupaj, da spregovori o glasbi ki jo igra, o življenju in delu članov ter o drugih projektih, v katere je vpleten.
Igranje v studiu je nekaj popolnoma drugega kot koncertna situacija, še posebej če si v ločenih prostorih in imaš na glavi slušalke. Rešuje te samo to, da slišiš glasbo res v detajle, kar se brez slušalk v živo ne da. To seveda zelo spremeni glasbo, po drugi strani pa glasbo spreminja marsikaj. Vsak prostor, poslušalci, situacija … Lepše je seveda v živo, ampak tudi studio obstaja z razlogom. Hrvoje je ploščo zmiksal sam, mi smo pred tem izbrali material in se na koncu zapeljali v Zagreb ter vse skupaj dokončali. Postavitev zvokov v prostor, razmerja med inštrumenti, barve … Vse to Hrvoje ze moje pojme obvlada in lepo je sodelovati s takšnim mojstrom, ki te še vedno zna presenetiti, čeprav že v naprej veš, da bo naredil vrhunsko. Seveda vedno pomaga, da mu je sam material všeč in mu je delo v veselje in izziv.
Po plošči Nauportus, triu z britanskima improvizatorjema Tomom Jacksonom in Danielom Thompsonom, je to že druga izdaja za znano portugalsko založbo Creative Sources. Kako poteka sodelovanje s samo založbo in kaj denimo to pomeni za širši mednarodni domet plošče?
Moram reči, da v nobenem primeru nisem bil vezni člen med bandom in založbo. V prvem primeru je bil to Daniel, sedaj pa Alberto. Tovrstnega glasbenika po navadi najbolj zanima igranje v živo in zdi se da ploščo, četudi igraš improvizirano glasbo, potrebuješ. Vizitka, dokaz da obstajaš in delaš. Kaj plošča pomeni? To, da imava tale intervju je že prva posledica plošče, pa je komaj izšla. Verjetno bo kakšen medijski odziv tudi iz Italije, morda tudi od kod drugod. Težko bi rekel, kaj lahko pripomore sama založba … Morda kašen kritik, ki sledi založbi, kaj napiše, samo pojavljanje tu in tam pa dolgoročno zagotovo nekaj pomeni. Kritična javnost te spoznava, ne vem pa, kaj naša glasba pomeni v morju tovrstnih plošč? Sebe je težko že samo poslušati, če ne mine dovolj časa, da lahko pridobiš neko distanco do glasbe, ki jo v nekem obdobju ustvarjaš. Morda je ravno plošča priložnost, da nekdo drug spregovori nekaj o glasbi, ki jo igramo. Navsezadnje, da jo posluša. Upam, da pade kakšen špil.
Album odboqpo lahko kupite in poslušate tukaj:
