CPG impro, Uho je najljubši čut pozornosti (Zavod Sploh, 2025)
»Zahodna vednost že petindvajset stoletij posku-
ša videti svet. Ni dojela, da sveta ni mogoče videti,
da se ga sliši. Ne bere se ga, ampak posluša.
To je zapisal Jacques Attali v svoji knjigi Hrup.«
(Primož Čučnik, Mikado, Esej o ušesu, str. 100)
V začetku meseca maja je pri Založbi Zavoda Sploh izšel zvočni zapis enajstih improvizacij že skoraj dvajset let sporadično delujoče zasedbe CPG impro. Plošča nosi naslov Uho je najljubši čut pozornosti, v zadnjih tednih pa smo lahko variacije te glasbe slišali tudi v živo v sklopu festivala Performativa v Cukrarni in v bolj domačem okolju zasedbe, v prostorih LUDe Knjigarne. Trio sestavljajo pesnica in prevajalka Ana Pepelnik, pesnik, pisatelj, prevajalec in urednik Primož Čučnik ter vsestranski glasbenik in skladatelj Tomaž Grom. Kot zapiše Čučnik v enem izmed svojih zapisov iz leta 2012, objavljenem na portalu SIGIC, je skupina nastala: »ko sva z Ano Pepelnik v studiu eksperimentirala z gramofonom in zvočili … njenim glasom.« Kasneje je Čučnik v ta eksperiment povabil še Groma. Nekaj njihovih improvizacij, ki slonijo na raziskovanju v glasbi, poigravanju z zvočnostjo naključnih vsakdanjih predmetov in zvočil, poezijo, glasom ter z odkruški filozofskih uvidov (ti se ponavljajo in naslavljajo pomenskost besed, naključnosti te pomenskosti ter polje slišnega), je bilo posnetih že v letu 2011, na sveži izdaji pa slišimo še poznejše, nekatere tudi nove stvaritve.
CPG impro črpa iz tradicije zgodovinskih avantgard, konkretne poezije in konkretne glasbe ter se naslanja na tehniko kolažiranja zvočnih elementov, ki jih ustvarjalci izvabljajo iz telesnega govornega aparata, inštrumentov, med katerimi je ključen Gromov kontrabas, pa z elektro-akustičnimi posegi, z uporabo digitalnih semplov, naključnih predmetov (teh se poslužuje predvsem Čučnik), tekstovnih kolažev, ki so del tako umetniške besede kot filozofskih misli, z manipulacijo posnetkov z izbranih vinilnih plošč (med drugim je mogoče prepoznati posnetke muzikologa Herberta Eimerta, ki velja za enega prvih, ki je v zvočni eksperiment vključil govor oziroma besedo in ju »odrešil« njune semantičnosti oziroma pomenskosti, kar glede na naravo zasedbe gotovo ne more biti naključna referenca). Besedne oziroma govorjene plasti improvizacij v primeru CPG impra sicer niso v celoti slečene pomena. V ospredje je vsekakor postavljena njihova zvočnost, ki se vzpostavlja v interpretaciji Ane Pepelnik, vendar se semantika tu vselej ohranja. Zven besednega sloni na ritmu, jakosti, hitrosti in zlogovnih prelomih, spojenimi in prepletenimi z ostalimi zvočnimi posegi. Tako na mestih prihaja do kontrapunktov, učinkov raztapljanja med besedo in zvenom, spet kasneje pa raztapljanje preide v sinhrono stapljanje enega v drugega.
Ob izdaji Uho je najljubši čut pozornosti gre torej za zvočni zapis improvizacij, ki se ob vsaki novi izvedbi v živo vzpostavijo v še ne slišani variaciji, čeprav nekateri elementi s plošče ostajajo prisotni. Vztrajajo predvsem uporabljen instrumentarij Groma in Čučnika, besede, besedne zveze ali poezija, izbrane iz Čučnikovega Eseja o ušesu (Mikado, Beletrina, 2012), ter naključni stavki iz Sutherlandove knjige Nove glasbene perspektive oziroma nekateri odkruški iz različnih drugih literarnih in filozofskih del. V improviziranih nastopih CPG impra je tudi zato čutiti dobršno mero dodatne ubranosti oziroma ujemanja zvočnih elementov, morda tudi zato, da bi zasedba tematizirala koncept naključja v povezavi s perceptivnim aspektom pozornosti in organom sluha – »ušesom«, katerih povezavo izdaja sugestivno ponuja že v svojem naslovu. Čeprav morda pojmov naključja in pozornosti ne gre metati v isti koš, gre tu vendarle za intimno povezavo, ki v koncepcijo čistega naključja, denimo meta kocke, vnaša subjektivni doživljajski mik.
Morda se je ob tej priložnosti vredno tudi za trenutek ozreti po krajini aktualne slovenske poezije in njenih povezav z zvočnim ali glasbenim ustvarjanjem. Z nekaj izjemami v tem prostoru v zadnjih desetih letih v sklopu živih branj opažamo vnose glasbe oziroma glasbeno-zvočnih elementov predvsem v funkciji spremljave branja. Pri tem glasba ostaja v lastnem harmoničnem, melodičnem in ritmičnem redu, obenem pa na ravni atmosferičnega, podpornega elementa, ki podpira čustveni naboj pomena nanizanih besed. Govorna in zvočna interpretacija poezije tako pretežno ostajata na ravni vsakdanje bralne interpretacije, pogosto, ne da bi se zavedali, da beseda tudi zveni. A kot rečeno, pojavljajo se tudi idejno kompleksneje zasnovani projekti in poskusi, ki presegajo tak nastavek, denimo v delu raziskovalke, skladateljice in pesnice Nine Dragičević, ki glas raziskuje v okviru možnosti glasbeno kompozicijskega vzpostavljanja.
Plošča Uho je najljubši čut pozornosti in žive uprizoritve te glasbe v sklopu koncertnih dogodkov odpirajo dve vprašanji: kako poslušati in kako slišati? Sama pridodajam vprašanje: kako o naravi takšne glasbe, ki se ponavlja v dani neponovljivi trenutnosti in je hkrati ujeta v vedno ponovljiv zvočni zapis, pisati? Poslušati in nasploh slišati ostajata na ravni intuitivnega, ki lahko vodi onkraj pomenskega, hkrati pa zvočni eksperimenti slonijo na principu igranja in poigravanja, brez jasnega cilja. Tako lahko predpostavljamo, da vsako novo poslušanje in (u)slišanje vzpostavlja vedno novo pisanje, se vsakič znova tudi zapiše. V primeru tokratnega pisanja se je porodila misel o naključju in pozornosti, ki ju CPG impro lovi z majhnimi dražljaji in zvočnimi premenami, predvidljivimi ali ne, ki nas lahko na asociativni ravni premaknejo nekam drugam. Z zvoki svinčnika na papirju in leseni podlagi, okroglih predmetov, ki trkljajo sami vase, trupa kontrabasa, na katerega v razbitem ritmu potrkavajo prsti, ali hitrega ponavljanja stavka, ki se počasi spreminja v nekaj popolnoma drugačnega, še neslišanega. Vse to se staplja v nekakšen zvočni peskovnik, kjer se člani CPG impra vsakič znova igrajo v istem pesku, z istimi modelčki, lopatkami in grabljicami, vendar vsaka igra v pesku prinese vedno nove, drugačne reliefe in strukture. Prisluhnemo in slišimo lahko vsakič znova drugače, tudi v primeru posnetega materiala. Vsako novo poslušanje, vsaka nova meditacija, se vzpostavlja v na novo prepoznanem naključju.
