Žiga Jenko: »Trenutno poskušam biti čim bolj v trenutku.«

Foto: Arhiv Žige Jenka

Glasbeni entuziast tako pri poslušanju kot tudi ustvarjanju. Kitarist, ki daje trenutno kitaro bolj na stran in se posveča urjenju vokala, poeziji in elektroniki. Ni mu tuja rock glasba in njeni odvodi kot tudi prosta improvizacija. Član nekdanjih zasedb Rhythm Thieves, Crazed Farmers in oOo. Glasbeni novinar. Nobena omenjena dejavnost mu sicer ne predstavlja glavnega vira prihodka, čeprav se v muziki vedno bolj uveljavlja, a je tudi njegova redna služba trenutno na čakanju. Karantena in njene posledice so zanj prinesle mnogo sprememb, na katere se je odzval premišljujoče in zelo kreativno, izid pa sta dva nova objavljena albuma 10 km in Two-way ticket. V pričujojčem intervjuju spregovori o omenjenih dveh novih izdajah, čiščenju stvari in misli za nazaj, Gorenju in protestih. V živo pa ga lahko slišite med 5. in 8. junijem v sklopu glasbene rezidence, ki bo potekala v Klubu Metulj v Bistrici ob Sotli in bo predvajana v živo na Radiu Marš.

Žiga Jenko v zadnjem času ustvarja tudi pod imenom Ž. Njegovo ustvarjanje lahko poslušate ali kupite tukaj.

V kriznem štabu Radia Študent si predstavil že kar veliko stvari in dejavnosti, kar se tiče karantene, bi te pa prosila, da vseeno obnoviš nekatere spremembe, ki so te doletele?

Najprej je bilo vse skupaj predvsem hud šok zame, pojavil se je tudi strah, kako bom preživel oziroma kako bom vse skupaj speljal. Nato sem naredil ta famozni 4-dnevni post, v sklopu katerega se ti tudi misli malce skoncentrirajo, ker jih ne begaš z drugimi stvarmi. Naslednji korak je bilo sprejemanje. Najprej sem počistil vse stvari za nazaj – v to sta bila vključena tudi dva albuma (10 km, Two-way ticket), ki sem ju objavil na bandcampu.

Torej ni šlo za mentalno čiščenje?

V bistvu je čiščenje stvari, obveznosti, ki jih imamo, hkrati tudi mentalno čiščenje. Vsaka stvar, ki te bremeni in se je ne moreš znebiti, a bi se je rad, je v bistvu del mentalnih procesov. Ko ti izginejo, imaš kar naenkrat prostor za druge mentalne procese. Potem ko sem albuma objavil, sem začel zelo veliko hoditi ven, v okolico Velenja, po okoliških hribih. Bolj sem se začel družiti z naravo kakor pa delati na novih projektih. Sicer sem tudi razmišljal o novih projektih in o tem, kaj bi še lahko naredil, a se nisem ničesar zares lotil. Šlo je bolj za proces nabiranja snovi. V mislih sem imel še neka pisanja, a sem tudi to hitro opustil in sem res zreduciral število aktivnosti, ki jih počnem, in samozadolžitve, da sem lahko prišel do nekih odgovorov o sebi.

Med karanteno si moral zamejiti doma sebe in sina, ki je še najstnik. Kako si se spopadel oziroma sta se spopadla s to zamejitvijo?

Tudi on je ta čas zelo izkoristi, dela bolj pop muziko ‘na polno’. A v Velenju je malce drugačna situacijo, saj samo mesto ni potihnilo. Še zmeraj se je premikalo in bilo glasno.  Avtomobile se je denimo slišalo enako kot v času pred karanteno. Tudi življenje mladih ni zamrlo, dobivali so se po okoliških gozdovih in ga žurali. Tam si srečal tudi starejše, ki so kot jaz odkrivali okoliške hribe.

Ja, v Ljubljani je bilo bolj strogo, tudi policisti so bili skoraj na vsakem koraku v centru mesta. V Velenju verjetno ni bilo tako strogo?

Ja in ne. Poznam recimo primer, ko so se ljudje zatekli pod avtobusno postajo, ker je deževalo, a so jih pregnali zaradi pravila ohranjanja distance. Ampak po gozdovih jih pa ni bilo opaziti, zato so tam ljudje bolj sproščeno posedali. Velika dobrobit Velenja pa je ravno to, da je obkroženo z naravo. Ampak dobro …  sin med karanteno ni kaj dosti hodil ven in je raje ustvarjal doma, snemal, obudil igranje kitare. Sva se pa tudi skozi to bolj povezala, a je po drugi strani pogrešal stik z vrstniki.

Foto: Žiga Jenko

Omenil si že dosti glede Velenja in razlike denimo z Ljubljano, kar se tiče izolacije, nadzora oziroma da so se ljudje dugače odzivali. Me pa zanima, kako se (če se) zazna situacija v zvezi z Gorenjem in izgubami službe. Se to čuti med prebivalci?

Velenje je trenutno pred velikim izzivom. Na eni strani želijo v TEŠ-u  štartati sosežig odpadkov, proti čemur se je treba seveda boriti, ker to pomeni spiralo navzdol – ekološko, gospodarsko in razvojno – za celotno Šaleško dolino. Po drugi strani pa so dovolili prodajo Gorenja in občina še vedno želi diktirati tempo lastniku. To je v določeni meri prej lahko, danes pa ne more več. To so vse posledice nepremišljenih dejanj in pomanjkanja dolgoročne strategije razvoja mesta in Šaleške doline. Zaenkrat se posledic še ne vidi zares, ker teh sedemsto, osemsto plus ljudi še, kolikor vem, ni odpuščenih. Se bo pa videlo nekaj mesecev po odpuščanjih, ko bodo ljudem pošle zaloge denarja, ki ga imajo akumuliranega. Problemi bodo še močnejši tam, kjer bosta po dva starša izgubila službo. Tako da se zagotovo obetajo težki časi v Velenju, verjetno še bolj kot drugje po Sloveniji. Trenutno poskuša občina z Gorenjem vzpostaviti ravnotežje, ki je bilo izgubljeno, a mislim, da ga je nemogoče vrniti. Po mestu potekajo tudi protesti, ki pa niso množični. Bomo videli kako bo, ko bodo ljudje lačni.

Se ta situacija čuti tudi na albumih ali si oboje v celoti pripravil že prej oziroma o tem razmišljal že prej?

Oboje je bilo že prej pripravljeno in ne gre za komentar dogajanja v Velenju.

Torej tudi ta ekološki moment, ki je prisoten na albumu? Pa snemal si denimo svoj tek čez Velenje …

Tek je bil posnet že oktobra lani, a se ga nisem imel časa lotiti. Sedaj se mi je pa pojavil čas, da razmišljam, kako tek nadgraditi, umestiti v čas in prostor. To sem posebej naredil z videom, v katerem sem uporabil ljudi, ki tečejo v stanovanjih. Podobno je denimo z albumom Biodukt (Martina Testen & Simon Šerc), ki je bil posnet leta 2015 in je bil objavljen teden po začetku karantene. ‘Tajming’ je bil fantastičen. Enim stvarem oziroma projektom, ki nastajajo ne zgolj pri meni ampak vseh, se spremeni samo njihov kontekst, ko razmišljaš o njih. Tudi če nastanejo dosti prej. Z objavo v določenem trenutku pa lahko ta trenutek tudi dodatno poudarimo, čemur večinoma služijo umetniški koncepti. Vprašanje je, če ti koncepti zdržijo na dolgi rok, a dobre stvari so lahko v različnih obdobjih z različnim duhom časa vedno sveže in omogočajo različne interpretacije.

Oziroma so lahko ves čas aktualne?

Ja, naši možgani so narejeni tako, da ves čas iščejo kontekst stvari.

Glede Velenja imam še eno vprašanje. Si spremljal kaj eMCe plac oziroma veš, kaj se je dogajalo z njim?

V klubu so delali neke stvari preko spleta kot Bistrica ob Sotli. Ne dosti sicer. Se pa počasi začenja odpirati in bodo normalno funkcionirali.

V zadnjem času veliko več delaš z elektroniko in glasom. Kitaro si opustil. Ali so kje tudi kaki delčki kitare na teh zadnjih dveh albumih?

Ne, kitare res ni na zadnjih dveh albumih. Nisem je pa opustil, saj jo uporabljam pri projektu Ljubav reče greva z Nino Dragičević in Anjo Novak. Po uporabi kitare nisem čutil potrebe, ker je toliko drugih stvari, ki jih še lahko in moram zvočno raziskati. Delam na tem, da poskušam čim manj stvari ponavljati in da iščem nove pristope. Uporaba istih stvari me hitro potegne v nekaj, kar sem že delal in slišal, in mi nato ‘rata’ dolgčas. Trenutno me zanima ozvočevanje stvari in manipulacija teh zvokov.

Med karanteno si sčistil veliko stvari za nazaj, kar se tiče muzike. Če si lahko več ustvarjal, ali si poslušal tudi več glasbe?

Muziko poslušam ves čas. Takoj, ko sem za računalnikom, imam muziko v ušesih. To se ni spremenilo. Tudi ko delam, pišem tekste, moram imeti v ušesih muziko, ker mi ta daje ritem tipkanja in me ne moti. Edini pogoj je, da ne poslušam muzike v istem jeziku, v katerem pišem. To pa me prične motiti.

S kolegi muzičarji si se dosti slišal?

Da. Z Dejanom Požegarjem, ki prav tako živi v Velenju in je tudi ravno pred kratkim pod imenom Neo-Cymex objavil nov album Place of fear, sva bila v stiku. Z Gregorjem Kosijem sva preko maila ves čas v kontaktu, ker se dogovarjava za skupen projekt. V bistvu sva ga že začela pred karanteno, a sva bila oba bolna in se nisva mogla dobit na vajah, zdaj se pa dogovarjava za junijsko rezidenco v Bistrici ob Sotli. Slišal sem se s Tomažem Gromom in tudi drugimi.

Se slišite tudi več kot običajno? Denimo Andrej Fon je v enem izmed prvih karantenskih intervjujev za Centralala hudomušno pripomnil, da se počuti kot najstnik, ker je toliko več na telefonu …

Ne, v mojem primeru ni tako. Se pa trudim, da si za ljudi, ki jih dosti časa nisem slišal, ne samo glasbenike, ampak tudi druge prijatelje, vzamem čas, da jih pokličem. V tem primeru potem nastanejo daljši pogovori, ker imamo oziroma smo imeli vsi čas. Ne gre torej za desetminutne pogovore, po katerem rečeš, ‘sori, zdaj pa moram it.’

Se slišite z glasbeniki in razmišljate tudi o spremembah glasbe ali njenega podajanja v prihodnje?

Ne, o tem se nismo prav dosti pogovarjali, bolj o življenju. O tem, kaj kdo počne, ne zgolj o ustvarjanju glasbe, temveč o življenju kot takem. Nismo pa kaj dosti debatirali o spremembah. Vsi smo nesrečni s temi spletnimi prenosi, ker to ni to in čakamo, da bo možnost spet v živo videti in slišati muzike.

Eno so spletni prenosi, počasi bo oziroma je že možno nastopati in poslušati glasbo v živo, počasi se ukrepi zmanjšujejo, cerkve denimo so se hitro odprle. Ali spremljaš tudi politiko, proteste?

Ja, seveda. Iz Velenja sem se pripeljal na protest za naravo, ko se je sprejemalo škodljiv amandma, ki NVO-jem jemlje pravico pritožbe in prekinitve upravnih postopkov, ki bi preprečili okolju škodljive investicije. Zdel se mi je zelo smiseln, ker gre za posege v naravo, za kar človek nima pravice oziroma nima pravice, da bi se odločal za druga bitja in jim kratil pravico do življenja. Mi smo tukaj na Zemlji gostje, ne ustvarjalci in gospodarji oziroma ne vsemogočnosti, kar si predstavljamo, da smo.

K temu prostestu so pozivale tudi nekatere turistične organizacije …

O kakšne vrste turizmu gre, spet lahko debatiramo. Masovni turizem seveda absolutno ni koristen za naravo. Ampak, a smo sposobni delati butičnega? Čeprav to sploh ni tema. Mislim, da je fokus tu, da se nevladne organizacije ne morejo pritožiti v zvezi s projekti, ki so očitno v škodo okolju in uničujejo življenjski prostor drugih bitij in dolgoročno tudi človeka.

Si se udeležil tudi ostalih protestov oziroma jih podpiraš?

Seveda jih podpiram, vozim se pa ne vsak petek v Ljubljano. Trenutna politika še bolj izrazito in še manj prikrito deluje po principu omejevanja in omogočanja koristi zgolj tistim, ki omejujejo. Življenje se ni razvilo iz omejevanja, temveč se razvija iz dopuščanja potencialov in svoje potenciale izkorišča v sobivanju. Absolutno sem vedno proti principu delovanja na osnovi omejevanja. Moram tudi poudariti, da po drugi strani niti nimamo kakšne druge politične opcije, ki bi ponudila alternativo. Ponuja le zgolj manj omejevanja. Vsak dan lahko vidimo primere delovanja politik vseh opcij, katerim je skupno, da jih vodi kapital. Dokler bo politika v službi kapitala, bomo imeli ves čas isto ‘pizdarijo’. Ko se bo politika enkrat zavedla, da je v funkciji reguliranja kapitala in pobiranja davkov, da je ta denar namenjen blagostanju vseh nas, vključno z živalmi in rastlinami, s katerimi si delimo ta planet, in bo za merilo razvoja in družbenega dobrega izbrala kaj drugega kot rast BDP-ja, šele takrat se bodo lahko stvari začele spreminjati na bolje. Dokler pa se politika ozira na kapital in kupčka, koliko denarja ima, da lahko obesi plakate ob naslednji predvolilni kampaniji, bo škodljiva za ljudi, naravo in svet. 

Bi za konec še kaj napovedal? 

Trenutno ne. Trenutno poskušam biti čimbolj v trenutku.

Foto: Žiga Jenko

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *