Zvočni svet dreves: novo delo Braneta Zormana

Foto: © Zavod Cona

Multimedijski in zvočni umetnik, glasbenik, producent (Zavod Cona) in še marsikaj Brane Zorman nam predstavlja svoje novo delo Duh dreves / Dotik, skladbo, ki se vtira v polje elektroakustične glasbe, prakse terenskih posnetkov, bioakustike in njenih sodobnih motrenj našega ranjenega in vse bolj ogroženega okolja. Ta praksa v zadnjih letih stoji v samem jedru novih produkcij Zavoda Cone, izrazito povezanih tudi s konkretnim prostorom rastlinjaka, spremenjenega v zvočno galerijo Steklenik. Skozi kompozicijo nam razkriva lastno motrenje gozdnega habitata, mikrosvet dreves in makrosvet širše okolice, v katerega se vpenjajo premene letnih časov, življenjskih ciklov in naših posegov vanj, porajanja, brstenja in razkroj ter interakcije in osebna pozicija prisluškovalca, snemalca in skladatelja, ki se s komponiranjem, dotikanjem, akcijami, plastenjem, krojenjem zvočne narative in zvočno razpršitvijo umešča v to okolje, gradi osebno narativo z novo vzpostavitvijo okolja skozi zvočni medij in zvočni prostor. Slednji se bo, potopljen in premeščen v ambisonično okolje, odvijal 18. maja ob dvajseti uri na živem nastopu v Šviceriji, vtrt in razpršen v prostor zasebnih poslušanj in doživljanj skozi sistem slušalk in malih Fm oddajnikov sistema Silent Disco. Z Branetom smo na kratko spregovorili o pričujočem delu.

V naslovu dela Duh dreves / Dotik se poigravaš z dvojnostjo neoprijemljivega, efemernega in taktilnega, materialnega. Kaj se nam v tvojem delu odstira skozi to dvojnost oz. v njenem vmesju, kaj nam skozi  zvok, ki v sebi nosi obe lastnosti, »pripovedujejo drevesa«?

Skladba Duh dreves / Dotik spada v serijo mojih zvočnih raziskovanj, razmišljanj o nevidnih skritih zvočnih svetovih ter odgrinjanju tančic, razsežnosti, ki se skrivajo tam zadaj, znotraj, spodaj ali zgoraj … Seveda vsaka takšna naloga ali ideja zahteva zelo kompleksno pripravo, načrtovanje, realizacijo in premišljen postopek produkcije. V tem prenosu neslišnega ali nevidnega  v slišno me kot zvočnega umetnika in kot zemljana zanimajo številni prepleteni odnosi in razmerja, vzroki in posledice, dejanja in akcije, ki jih predmet ali ideja o nastajajoči skladbi v procesu dela razkriva. Zgodba ali zgodbe dreves, gozdov, pokrajin, o katerih govorim, so velike zgodbe. To so zgodbe o hitro spreminjajočem se okolju, v katerem so drevesa in številne rastline ter ogromen, kompleksen, nadvse povezan in soodvisen podporni habitat, ki se nahaja takoj pod zgornjo plastjo zemlje in okoli drevesnih, rastlinskih korenin. Celoten habitat je na veliki preizkušnji in udaru. Topli pas se od ekvatorja postopoma širi tudi proti našim krajem. Prihajajoča obdobja suše bodo oplazila drevesa. Na drugi strani dvig morske gladine na številnih obmorskih področjih s soljo dobesedno zastruplja tam živeče rastlinje. To je ta bolj viden del zgodbe, na katero se tokrat naslanjam. V tej fazi sem se popolnoma racionalno odločil za obravnavanje in osebno reinterpretacijo zvokov rastlin, ki nastanejo ob dotiku, pa naj bo to roka, palica ali veja, listje. Ker gre pri dotiku z rastlino za zelo intimno dejanje, sem skladbi Duh dreves dal podnaslov Dotik. Ko sem se lotil prevoda naslova v angleščino pa sem našel še eno subtilno povezavo. Duh sem najprej prevedel v spirit. Ampak beseda spirit v angleščini pomeni tudi tekočino (no, sicer najpogosteje alkoholno) a vseeno – tekočino. In prav oboje med drugim naslavljam v skladbi.

V delu se prežemajo mikrozvočni svetovi, nastali v interakciji s posameznimi drevesi, in makrozvočni svet, zvoki širšega zvočneg habitata, ki skupaj utripajo v ritmu naravnega cikla in človeških intervencij. Kako si se sam vpel v to polje, kako si motril in zajemal zvok in nenazadnje kakšno zvočno-povedno narativo si odstrl?

Hvala, ker si s tem vprašanjem tako natančno definiral osnovne gradnike, vsebino in strukturo skladbe. Na pot sem se podal kot na veliko avanturo. Začrtal sem osnovne časovne smernice in začel načrtovati posamezne akcije in snemanja. Veliko časa sem vložil v izbor in testiranje snemalne opreme, od mikrofonov, kontaktnih piezo mikrofonov, pa tja do hidrofonov ter seveda ustreznih predojačevalcev, katerih kvaliteta, komponente, vezja so bistveni, da lahko posnameš čist, frekvenčno bogat in brezšumen material. Potem so tukaj lokacije, različni letni časi, vrste dreves in rastlin in njihova dosegljivost (sploh v času omejitev gibanja in prehajanja). Pa vremenski pogoji, naravni pojavi ter nenazadnje čas, ki ga kot snemalec nameniš za snemanje. Ge za ure, ko v popolni tišini na lokaciji nepremično sediš ali stojiš in čakaš ter upaš, da boš posnel tisto … Snemanje v raslinjaku na Ižanki je bilo po drugi strani pravo laboratorijsko snemanje v skorajda kontroliranih pogojih. Presenetljivo je, kako pri terenskem snemanju, ko si sam v naravi, odpreš in izostriš vse svoje čute ter res začutiš občutek povezanosti in sobivanja. V taki situaciji se izkristalizirajo povsem noro osvobajajoč občutek časa in minevanja ter navidezne statike prostora, ki pa so vedno v nenehnem spreminjanju.

Želim biti hkrati odprt in dojemljiv tako za male detajle kot za velike tektonske spremembe. V skladbe in razmišljanja vnašam tako angažiran oseben odnos in poskus (objektivnega) razumevanja, vpliva zgodovine, posledic ponavljajočih se dejanj delovanja narave same kot vpliv in posledice nanjo s strani  njenega največjega destruktorja. V teh nastajajočih in razvijajočih se skladbah ali zgodbah (kot jim tudi rečem), ki običajno nastajajo kar nekaj časa,  je zajeto mnogo drobnih zgodb,misli, prebranega materiala, raziskav in pogovorov s sodelavci. Je tudi ogromno posnetega in obdelanega materiala. Ti elementi ali strukturni gradniki so potem predstavljeni, prisotni v popolnoma vidni, glasno-slišni obliki, še več pa jih je s tehnikami plastenja in prepletanja. Po vsakem snemanju te v studiu čakajo dolge ure poslušanja in beleženja, označevanja zvočnega materiala.

Grafična kompozicija Duh dreves / Dotik. Foto: © Zavod Cona

Aktualna situacija je spremenila način prezentacije in poslušanja del, ki jih produciraš sam in ustvarjalci_ke v okviru progama Cone. Iz fizičnega prostora in prostorskega poslušanja so se delno preselile v polje zasebnega poslušanja (slušalke). To ohranjaš tudi pri živi izvedbi s pomočjo sistema Silent Disco z radijskim oddajnikom in slušalkami. Kako ta premestitev po tvoje vpliva na sam način poslušanja in dojemanja okolja?

V svojem delu nevladniki (tokrat govorim kot producent) nenehno iščemo in razvijamo strategije, module za adaptacije ali komentiranje, razkrivanje in izpostavljanje pogojev, v katerih se nahajamo in delamo. Iščemo načine, kako predstaviti svoje produkcije, dela in sodelovanja. In ni ga boljšega, če in ko lahko iz svojega preteklega delovanja potegneš tehnologijo in prilagodiš metode, da lahko publiki posreduješ to, kar te ohranja vitalnega in aktivnega. Glede na to, da imamo opremo in da smo podkovani v radijskem FM oddajanju – več kot deset let občasnega FM oddajanja projekta radioCona in promoviranja zvočne umetnosti, javnih intervencij, produkcije domačih in tujih zvočnih umetnikov etc. –, je bilo logično in izziva vredno narediti nekaj drugače.

Veliko producentov, umetnikov je lansko leto vse prehitro pristalo na FB, YT, Zoom streamanje svojih dogodkov. Pri Coni smo ubrali drugačno strategijo. Publiko smo želeli zvabiti stran od ekranov, jo poslati ven na hladen zimski zrak na sprehod po Tivoliju. Tako preprosto. Nagovorili smo jih »pridite na FM sprehod, vzemite radijski sprejemnik ali aplikacijo na telefonu, slušalke in poslušajte zvočno delo ali posnetek nastopa zvočnega dela«, ki bi moralo biti predstavljeno tisti dan v galeriji Steklenik. Tako smo z FM oddajnikom pred MGLC-jem v času najbolj ostrih pogojev omejitev gibanja, druženja, policijske ure in prepovedi kulturnih dogodkov organizirali javne dogodke, ki so bili popolnoma individualni, brez stika z nami in na javnem, nedefiniranem širšem področju Tivolija.

Vse te premestitve, kot praviš, so nenehen izziv. So načini predstavitve in odpiranje možnosti komunikacije z občinstvom in, kar je pomembno v tem času, ohranjanje prisotnosti ter zainteresiranosti. Vsaka otvoritev v Stekleniku ima dva dogodka. Prvi je sobotna otvoritev in predstavitev zvočnega dela, inštalacije, drugi del pa je zvočni dogodek, ki poteka prvi torek zvečer. Galerija Steklenik je tudi zaradi nekaterih nerazumljivih okoliščin še vedno zaprta, zato smo se ponovno povezali z MGLC-jem in Švicarijo in se odločili, da izvedemo zvočni dogodek na prostem z novo tehnično pridobitvijo, ki tudi uporablja obliko FM oddajanja. Tako smo kot na koncertu v skupini, a vseeno ločeni.

Postavitev in adaptacija skladbe Duh dreves / Dotik je bila kar izziv za pripravo na tej platformi. Še večji izziv pa je bila zame postavitev in premestitev stereo zvočne slike skladbe v prostorsko – ambisonično verzijo, v kateri bo nastop tudi izveden. Obiskovalci_ke bodo tako na stereo slušalkah, ki jih bodo prejeli_e pri nas, poslušali_e zelo prostorsko izvedeno skladbo v dolžini okrog 30 minut.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *