Zvočna umeščenost čričkov, eksplikacija procesov v naravi in improvizacija, dve novi izdaji založbe Kamizdat

Saša Spačal & Ida Hiršenfelder. Foto: © Kamizdat

V zadnjem letu je pod okriljem Kamizdat izšlo kar devet zvočnih izdelkov. Lokalna založba, katere idejni vodja je glasbenik, performer in zvočni umetnik Luka Prinčič, se že od leta 2006 specializira za lokalno elektronsko in eksperimentalno glasbo, med njenimi varovanci pa so se denimo znašli Warrego Valles, Nina Dragičević in rouge-ah, med najnovejšimi, od oktobra pa je tudi Janez Plešnar z albumom Leftovers. Prav oktobra sta izšla tudi solistična albuma Saše Spačal in Ide Hiršenfelder, ki sta že v preteklosti pogosto sodelovali. Z zvokom sta se intenzivneje začeli ukvarjati kot članici Theremidi Orchestra in kot ustanoviteljici iniciative ČIPke. Zvočni umetnici, ki skupaj predstavili svoji dve novi zvočni deli že septembra v Galeriji Škuc, še preden sta izšli na nosilcih zvoka, sta za nastanek samostojnih albumov ubrali precej drugačno kontekstualno pot.

Saša Spačal, trenutno med Berlinom in Amsterdamom razpeta glasbenica, sodobna umetnica in pedagoginja, je svoje najnovejše delo z naslovom Transversal is a Loop gradila že vrsto let: »Seveda se je vse začelo z zvokom poletja, s slanimi dnevi s šumenjem morja, pomešanim z oglašanjem čričkov in škržatov. A potem se je začela raziskava o čričkih, življenje s črički in zvočni eksperimenti. Tako se mi je romantična ideja o čričkanju prizemljila, vpela v povratno zanko s človeško vrsto, kar je bilo potrebno izraziti.« Ideja o samem albumu se ji je začela porajati že v letu 2016 z instalacijo s črički Syncness v galeriji Kapelica, celoten koncept kompozicije pa je končala kasneje na rezidenci pri praški nevladni organizaciji Agosto Foundation.

O omenjeni konceptualni zasnovi izrazito kritičnega albuma pravi naslednje: 

»Transversal is a Loop / Prečnica je povratna zanka preko treh delov razmišlja o treh načinih bivanja čričkov na tem planetu s tremi različnimi zvočnimi metodami. Cycles / Cikli raziskujejo zvočno umeščenost čričkov v zvočni spekter s konceptom zvočnih niš, ki jih tekom performansa spreminjam, da bi se čričkanje zaslišalo drugače med visokimi in nizkimi toni, a hkrati so potopljeni v zvočno pokrajino. Interespecies Feedback Loop / Medvrstna povratna zanka z izničevanjem zvokov čričkov preko ‘feedbacka’ se ukvarja z ranljivostjo čričkov, katerih število v naravnem okolju drastično upada. Tretji del kompozicije Mode of Survival / Način preživetja z metodo, ki sem jo poimenovala ‘barcode tehno’, ugiba o načinu preživetja čričkov: jaz ga trenutno vidim le v obliki komodifikacije, poblagovljenja čričkov, saj njihovo ‘produkcija’ v gojilnicah narašča, medtem ko v naravi pada. Seveda gre pri tem za monokulturno gojenje v prehrambni industriji, saj se večinoma povsod po svetu goji le ena vrsta čričkov, to je Acheta domesticus.« 

Sam naslov Transversal is a Loop pa pojasnjuje, »kako navidezna je prečnica ali linearnost v človeški percepciji. Človeška vrsta težko misli mnogoterost povratnih zank, v katere je vpeta znotraj planetarnega metabolizma in pri svojem delovanju pozablja, da se vse storjeno in proizvedeno vrne nazaj do nas. Celotna kompozicija je zasnovana v obliki zanke, ki se vrne na začetek, a hkrati v sebi vsebuje tudi mnogoterost povratnih zank med mano in črički.«

Za samo tehnično izvedbo posnetkov se ni posebej omejevala. Vedno izbere zvočilo, ki jo v prvi vrsti zanima. Na albumu je tako slišati kombinacijo terenskih posnetkov gozdov in travnikov, analogne sintetizatorje zvoka, doma narejeno strunsko glasbilo, virtualni modularni sintetizator zvoka, zvonce, skener za kode ter seveda čričke, ki so običajno na nastopih prisotni in v živo generirajo zvok. Vse, kar dela z zvokom, pa se giblje v polju improvizacije. 

»Seveda so nekateri inštrumenti, posnetki, programi, efekti vnaprej premišljeno postavljeni, a še vedno nikoli časovno ali jakostno ali prostorsko povsem določeni in vedno spremenljivi glede na zvočno situacijo, v kateri se znajdem. Improvizacijo enostavno potrebujem, saj se mi zdi ključni del komunikacije, v kateri se igram in prilagajam, da bi se mogoče lahko nekje, nekoč za kratek trenutek razumeli.«

Album lahko poslušate ali kupite tukaj:

Medtem ko je Transversal is a Loop skladba v enem kosu, je samostojni album noise for strings, vol. 1 Ide Hiršenfelder alias beepblip zbir osmih kompozicij, znotraj katerih se prepletajo terenski posnetki, hrup in subtilnejše akustične strune. Potreba po samostojnem muziciranju Ide, glasbenice, kuratorke, sodobne umetnice in intermedijske kritičarke, je narasla po razpustitvi kolektiva Theremidi Orchestra. Umetnica v svojem zvočnem raziskovanju teži k ustvarjanju atmosfere, v kateri lahko odkriva »imaginarno psihogeografsko območje z zgoščenimi, večplastnimi in razpršenimi šumi«.  Glasbenica je veliko časa posvetila izdelavi kompleksnejših doma izdelanih digitalnih in analognih sintetizatorjev zvoka, saj jih raje uporablja kot že izdelana analogna zvočia in efekte. Na ravni estetike zvoka pa išče strukture, ki bi s svojo disonanco transponirale zavest in vabile k pozornemu poslušanju. 

»Rada imam nepredvidljive strukture, katerih melodij in ritmov si ni lahko zapomniti, tako da zvok med poslušanjem vselej preseneča. Po eni strani pustim terenskim posnetkom in sintetizatorjem, da mi predlagajo strukturo, melodijo, ritem, a hkrati jim ne dovolim, da bi me povsem vodili. Z analogno elektroniko je namreč možno zlahka narediti disharmonijo, precej težje pa je delati harmonije.«

Novopečeni prvenec je sestavljen iz krajših, pet do deset minutnih, kompozicij. Zasnovan je na nekaterih idejah teorije strun in kompleksnosti kvantnih delcev ter se ukvarja s politično dimenzijo zvoka, ki preizprašuje, ne samo kdo posluša, temveč tudi česa ne poslušamo. Pri sami zasnovi albuma je izhajala iz razpoloženja oziroma registra, do katerega je prišla v skladbi Mic po mic (一点一滴) za kompilacijo Access Frame: Collectivity, ki je leta 2018 izšla prav tako pri založbi Kamizdat.

 »Povod za skladbo je zelo osebna zgodba, izvita iz strun. Za nedoločen čas sem si izposodila stare družinske citre, na katere so igrali moji predniki. Z njimi sem ponovno odkrila zven akustičnih inštrumentov pa tudi poetiko spomina, pozabe, paralelnih časov, anahronije. Čeprav me je vedno zanimala atonalna glasba, me je v zadnjem času nekako zaneslo v melodije, v strune, pa vendar v stvari, ki dvomijo v ‘civiliziranost’ lestvic. Zato ne ‘igram’ inštrumentov, temveč ‘se igram’ z njimi, da bi napravila nepredvidljive vzorce razglašenih harmonij in čudnih ritmov. Različne neuspele ponovitve tega igranja privabljajo anomalije, ustvarjajo majhne akustične in analogne napake ter sproščajo napetost mehansko proizvedenih simetrij. Izbira sredstev za doseganje določenega zvoka ni samo namerna in izbirna, temveč tudi neizključujoča. Analogno elektroniko, modularno sintezo, digitalne instrumente, računalniško manipulacijo in terenske posnetke uporabljam, ne da bi bil pri tem kakšen izvor zvoka bolj ali manj pomemben. Med seboj jih povezujem in manipuliram, dokler ne začnejo pripovedovati svoje zgodbe. S poigravanjem z idejo o vibraciji strun sem začela slediti zavijanju vetra v žicah, petju mostov, pozabljenim inštrumentom. Skladbe vstopajo v miselne prostore, označujejo območja krčenja in širjenja fizikalnih snovi, razpršenosti gravitacijskih polov, privlačnosti sestavljenih prostorsko-časovnih topologij. So kot vibracije prostora, ki aludirajo na teorijo supersimetričnih strun.«

Ida opisuje vse svoje kompozicije tudi kot improvizirane, saj strukture ne določi vnaprej, temveč jo počasi gradi: 

»Pri gradnji kompozicije pustim terenskim posnetkom in sintetizatorjem, da mi predlagajo strukturo, melodijo, ritem skladb. S pozornim poslušanjem ojačanega zvoka bioloških procesov, kar mogoča snemalna oprema, se izostrim v beleženju in eksplikaciji procesov v naravi, ki jih spremljajo tudi znanstveni in okoljevarstveni interesi. Precej razmišljam o tem, kako bi bilo mogoče preko zvoka na drugačen način razumeti okoljske procese, ki se venomer spreminjajo, so v nenehnem pretoku, nikoli fiksni …« 

Improvizacijo kot metodo za muziciranje je zavestno začela uporabljati pri živih izvedbah albuma, denimo na ‘Afterpartyju’ Radia Študent in na IGNORu #30, pri čemer je »improvizirala z zvočnimi elementi iz skladb ter hkrati v živo izvajala tiste dele skladb, ki so bili posneti z analogno elektroniko«. Pri tem so nastale različne verzije skladb z albuma, »ki razpoloženjsko sledijo ritmičnim in melodičnim vzorcem, objavljenim na albumu, hkrati pa se tonalno izmikajo dobesedni ponovitvi«.

Album lahko poslušate ali kupite tukaj:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *