Zvok in svet v Ljubljani

Po prijaznem povabilu uredništva portala Centralala smo v mesecu marcu obiskali nekaj dogodkov improvizirane glasbe na različnih lokacijah v Ljubljani. Povabljeni smo bili, da si izberemo tri dogodke: to so bili Impronedeljek v Kinu Šiška, nastop Zlatko Kaučič Trija v hostlu Celica ter festival Neposlušno v Španskih borcih. Ker nam zavoljo manjše organizacijske zmede ni uspelo pričevati prvemu dnevu festivala Neposlušno, smo zamujeno kompenzirali še z udeležbo Defonije v okviru serije dogodkov ob petdeseti obletnici Radia Študent.

Impronedeljek: Pio Schurmann, Rok Zalokar, Martin Wyss, Matjaž Bajc, Daniel Weber & Urban Kušar
(11. 3. 2019, Kino Šiška, Ljubljana)

Tokratno izvedbo seriala Impronedeljek je udejanjila intrigantna slovensko-švicarska zasedba, sestavljena iz mladih in potentnih raziskovalcev improviziranih zvočnih krajin. Izvajanja seriala se odvijajo v kavarniškem prostoru Kina Šiška, na spontanem prostoru za glasbenike, ki ga negativno določajo v blagem loku razporejeni zložljivi stoli. V zgornjem nadstropju smo zapazili veliko prisotnost urejenih gostov na kanapejčkih, ki so se raztezali tudi pred vhod stavbe, po celotnem pritličju pa so bile razporejene različne skupine ljudi, ki so si očitno dajale opravka s prav tako različnimi dejavnostmi in pogovori. Kino Šiška je ta dan ob tej uri nekoliko spominjal na nedeljski trg in tudi s tem si morda lahko razlagamo zamudo mladih muzičistov, ki je znesla debelih dvajset minut; morda so čakali, da se prostor zvočno malo razčisti. V tem času se je odprl pogovor o venezuelski krizi z mladeničem iz omenjene države, doktorskim študentom fizike, ki dela v Ljubljani; to srečanje je za kasneje slišano in videno relevantno zato, ker je pogovor sooblikoval poslušalsko dispozicijo in zato, ker priča o posebni pretočnosti prostora, kjer je bil nastop odigran.

Foto: Aleš Rosa / Kino Šiška

Nastopajoči so bili razvrščeni v mednarodne in inštrumentalne dvojice z efektirano starinsko klaviaturo in udarno ritem sekcijo. Svirka je bila bipolarna in je prehajala med počasnimi in previdnimi otipavanji, ležernim sledenjem premisam ter silovitimi izbruhi ritmov in hrupa. Poleg osnovnih instrumentov, so bili nastopajoči opremljeni z zanimivim inštrumentarijem, denimo cevmi, drobnimi piščalmi, drobljivimi oziroma zmečkljivimi predmeti iz vsakdanjega življenja. Vrhunec sta predstavljali predvsem dve manični epizodi, katerima so kompleksne, a obenem precej ulovljive, skorajda plesne teksture dajali Martin Wyss, Matjaž Bajc in Urban Kušar, na njih pa je poletel bobnar Daniel Weber; šlo je za posebno rešetanje teles in uma, ki je dopuščalo predvsem dve izbiri; ali izklop ali ekstatično prepustitev toku, ki je s seboj prinašal neverjetno zgostitev ter obenem hitrost, vzorčenje, ki je bilo prepoznavno, a spojeno s takšno glastnostjo in hitrostjo, da je iz poslušalca lahko potegnilo še neznane možnosti slušne recepcije. Zasedba in slušatelj sta se lahko združila v enoten organizem, razlika med mojstrskim igranjem in izurjenim poslušanjem se je skupno razkrajala v vseenost, kar je med drugim pokazal tudi Webrov uničevalni napad na lastno opremo. Dolgo razvijajoč se, a bliskovit zaključek predstavlja težko ponovljiv vrhunec in rob zmožnosti ritem-sekcijskega igranja ter solo bobnanja, v katerem so nekako odmevali mnogi glasbeni motivi in reference. Med vmesnimi pasažami se je zasedba nekoliko lovila in v potrpežljivem tapkanju ter iskanju ubežnih poti tu in tam zdrsnila pri vzdrževanju pozornosti, kar se je v gestah banda kazalo predvsem v občasnem izgubljanju fizičnega nadzora nad inštrumentarijem in to ravno pri Webru; kot bi švicarski bobnar v enem večeru nihal med najvišjimi vrhovi ter nekolikšno izčrpanostjo, negotovostjo glede tega, ali se na te vrhove še lahko vrne. V najsilovitejših trenutkih je band posrkal prostor, za njim pa sta se kot v znak podpore v nočno ljubljansko nebo dvigali šišenski stolpnici.

Zlatko Kaučič TRIJO
(12. 3. 2019, Hostel Celica, Ljubljana)

Naslednji dan smo se odpravili v Celico, kjer smo pričakovali nastop Zlatko Kaučič Trija v sestavi Kaučiča, Ceneta Resnika in kitarista Jana Jarnija. Ambient Celice je vsekakor specifičen, saj je prečen z oboki in obrobljen s prehodnimi prostori, hodnikom in jedilnico, koncertna ladja pa se končuje s šankom, ki ni namenjen zgolj obiskovalcem koncerta, temveč raznoliki populaciji, denimo gostom hostla iz različnih delov sveta, naključnim obiskovalcem in samim poslušalcem. Akustika je prav tako posebna in omogoča poln, zaobljen ter obenem topel zvok, ki je bil v skladu z osvetljavo v oranžnih, rumenih, morda tudi rdečkastih odtenkih v krožnih oblikah. Zasedba je začela z nekaj svojimi znanimi standardi, ki so vzpostavljali prijetno atmosfero, prej blago kontemplativno kot lagodno. Struktura celotnega nastopa ni bila posebno radikalna, šlo je prej za sodelovanje utečenih, uveljavljenih, uživajočih glasbenikov v domačnem okolju; bolj počastitev nekega trenutka in skupnosti kot začenjanje revolucije.

Foto: Tone Štamcar

Solo nastop vseh treh glasbenikov je bil idiosinkratičen, a v sferah suverenega in znanega (to pa ni normativna sodba, zgolj deskriptivna oznaka), ki je znotraj teh meja ponujal druge poslušalske izhode in izlete. Jarni je na kitari plul v vodah rocka in fusiona, kar je koncertu prineslo določeno gibljivost in manevrski prostor za prevetritev izkušnje prostora in predstav skupine. Resnik je znova pokazal virtuoznost na tenorju in zmožnost ponovitve z razliko, zmožnost, da slišano oživi na poseben način ob konkretni priložnosti na konkretnem kraju. Kaučič je predstavljal vez, ki je z različnimi kompleksnimi strukturami ustvarjala plastično, raztegljivo pajčevino, iz katere nista uhajala niti Resnik niti Jarni niti občinstvo; v njegovem bobnanju je bil nekakšen demokratičen centralizem, ki je nudil svobodo ter obenem vez. Tu in tam je med zvoki zavel duh kakšnega zgodnjega Ornetta Colemana, kar priča tudi o tem, kako resnično jazzovska je bila izkušnja.

Neposlušno: Dafne Vicente-Sandoval & Pascal Battus / Andrej Fon, Rieko Okuda, Miha Ciglar & Marko Lasič / Flo Stoffner & Paul Lovens / ‘A’ Trio / Elisabeth Harnik & Michael Zerang / Will Guthrie
(22-23. 3. 2019, Španski borci, Ljubljana)

Čez deset dni nas je pričakal festival Neposlušno v Španskih borcih. Zavoljo slabega načrtovanja smo bili, kot smo zapisali že ob uvodu, primorani izpustiti prvi dan. Na tem mestu torej pišemo zgolj o nastopih drugega in tretjega dne. Koncertni večer (ki mu je predhodila delavnica Michaela Zeranga) je odprl francoski duo, Dafne Vicente Sandoval na fagotu in Pascal Battus na rotirajočih površinah, vrtečem motorčku, ki je absorbiral tresljaje in pri tem proizvajal zvok različnih materialov. Koncert je bil dvodelen. Prvi del je zaznamovalo zelo počasno dromljanje Sandoval, katere zvok je polnil prostor, oder, ki so ga zasedali tako glasbeniki kot gledalci. V črnem ambientu se je fagot mogočno razpenjal in v svojem nežnem zaklinjanju polnil prostor, medtem ko ga je prečilo eksperimentiranje Battusa, ki je proizvajalo škripe, šume, cviljenje. Ob poslušanju in opazovanju prizora se nam je utrnila posebna podoba: videli smo prapodobo človeka in njegove umeščenosti v kozmos. Če je poklon ptice resničnosti v samopreseganju, paradoksalno, to, da skozi svojo naravo maha s krili, čivka in premaguje velike razdalje, potem je edini način, da človek izrazi svojo presegajočo vpetost v resničnost to, da dela umetnost, da zagrabi inštrument; horizontalna črta fagota, iz katerega je prihajal zvok, vesolje praznine, je obenem pozunanjil glasbenico ter vase vsrkaval okolje; v njegovi cevi sta se srečala glasbenica in (zunanja, kakor smo ji kartezijansko navajeni reči) resničnost. Battusovo ravnanje z materiali in motorčkom je prav tako naslikalo prapodobo človekovega odnosa s tehniko, ki pa je igriv in ne inštrumentalen; tehnika je bila izvzeta iz moderne odtujene vloge nadvladovanja narave in vnesena v sfero igre. V drugem delu je Sandoval svoj inštrument razstavila, ga modificirala, mu dodala pihalno cev, pri čemer je telesna dimenzija pihanja stopila v sfero zvokov, ki jih je sprožal Battus in po svoje je ta del prispeval k normalizaciji, obenem pa organskem izteku začetka.

Sledil je slovensko-japonski kvartet z Miho Ciglarjem na usmerjenih zvočnih in elektroniki, Andrejem Fonom na saksofonu in klarinetu, Rieko Okuda na klavirju in Markom Lasičem na bobnih. Bil je to impro jazz nastop kot se spodobi, impro, ki kraljuje po svetovnih odrih in v recenzijah freejazz plošč; zanimiv koncert drgnjenja po klavirskih strunah, karizmatičnih nastopov pihal in bobnarskih igrarij. Pri čemer velja vzpostaviti dva dejavnika: vsi člani zasedbe so na odru stali v skoraj linearni vrsti, tako da niso imeli pogleda drug na drugega, kar je med njimi samimi in tudi občinstvom ustvarjalo posebno kemijo. Ciglarjev usmerjeni zvočnik je prečil prostor in se s posameznimi utrinki oglašal po celotni dvorani ter s tem povzročal drobne, skoraj magične potujitve in nas soočal s tujstvom tehnologije v bliskovitem razvoju.

Foto: Marcandrea

Zaključni nastop nemškega dua, Paula Lovensa na bobnih in Floja Stoffnerja na kitari, je bil simpatičen neeksperimentalni eksperiment gospodov, ki se je lovil na mejah impro in jazzovske prezence, rocka in celo kantrija, ki je nekoliko spremešal pričakovane karte in mirno, vendar zavzeto in posvečeno zaključil večer.

Zadnji dan festivala je bil nenavadno zvočno koherenten. Zaznamoval ga je gost drobljiv zvok, ki se je povezoval v različne poetične kombinacije in razvoje. Najprej smo slišali in videli libanonski trio v sestavi Mazena Kerbaja na trobenti in številnih pisanih obrtniških izdelkih, Sharifa Sehnaouija na kitari in Raeda Yassina na kontrabasu. Kitara je služila kot tolkalo in strgalo, podobno vlogo je prevzel kontrabas. Kerbaj se je poigraval z zvenom različnih posodic in drugih sorodnih izdelkov ter njihovim odnosom s trobento, ki je bila speta tudi s pihalno cevjo. S svojim drobljenjem, struganjem, tapkanjem so ustvarjali poemo, ki je ustvarjala zvočni prostor v gibanju navznoter, v intenziteto drobnih zvokov in njihove (ne)komunikacije, obenem pa so se poigravali z njegovimi mejami, z vzdržnostjo in razpadanjem v stalni napetosti, ki ne prestopi na eno ali drugo stran. Podobno je bilo pri ameriško-slovensko-avstrijskem dvojcu z Michaelom Zerangom na bobnih in Elisabeth Harnik na klavirju: minimalistična izhodišča, ki so se gradila na vzpostavljanju drobnih tekstur, najprej znotraj posameznega inštrumenta in nato na medsebojni relaciji: izkušnja, v kateri je bilo prepoznati tkanje s štrlinami, mnoštvo v omejenem prostoru, ki se tu in tam razdre ali pa se preusmeri v drugo smer. Zaključil je bobnar Will Guthrie, v čigar solo nastopu smo prav tako lahko spremljali dinamično komuniciranje mnoštva, ki se odvija znotraj posameznega bobnarskega seta: ta preneha biti enovit sklop, predmet ter se spremeni v živečo skupino ritmov, zvenov in udarcev; Guthrie ni pustil dihati in je pred občinstvom pripravil zvočno pesnitev, ki je združevala zgostitve, mreženja, približevanja in razhajanja ritma; ves čas je bilo mogoče pričakovati, da se bo obstoječa mreža na neznanem kotu razširila in se znova vpela na drugi točki. Bobnar je pokazal neverjetno kondicijo in umetniško silovitost.

Poudariti velja še vodenje Tomaža Groma, ki ga lahko povežemo tudi z njegovim glasbenim in sploh organizacijskim kredom, kakor smo ga lahko spoznali tudi v filmu Šum Balkana: gre za povezavo improvizacije, sproščenosti in vodene zmedenosti ter odprtosti, ki je pred nastopi ustvarjala ustrezno vzdušje.

Defonija: Olfamož / Youri Defrance / ZU
(28. 3. 2019, Klub Gromka, Ljubljana)

Nazadnje smo se odpravili na izvedbo Defonije v Gromko ob petdeseti obletnici Radia Študent. Večer je odprl znanec slovenskega podzemlja Olfamož, ki je svoj dadaistični, ludistični inštrumentalno-izumiteljski-besedni perforformans izpeljal karizmatično in suvereno. Ob tem pa smo se spraševali o idejnem ozadju njegovega igranja in sploh poetike: ali lahko dada šokira v svetu, kjer je pravzaprav vsakdanje življenje prežeto z dado, to je neprestanim ekscesom, šokom in transgresijo, ki nas spremljajo od jutranjega branja novičarskih portalov do večernih druženj v alternativnih klubih; ali je razkroj v realnosti, ki se neprestano sama razkraja, sploh možen?

Sledil je Youri Defrance, ki je s svojo mešanico delta bluesa, mongolskega grlenega petja in staroselske ameriške duhovnosti pripravil – vsaj za pisca te recenzije – ekstatično srečanje z Drugim svetom, svetom duhovnih bitij in kozmične zavesti. Mestoma smo zapadli v trans ali vsaj na njegov rob. Gre za neubesedljivo izkustvo, zato bomo na tem mestu pri popisovanju nastopa prenehali. Zanimiva pa je bila socialna podoba vtisov. Marsikdo je koncert doživel kot dolgočasen, kar odpira vprašanja o vlogi duhovnosti v današnji podobi alternativne družbe kot zgodovinske dediščine hipijevstva, neoavantgard in slovenskega gibanja civilne družbe osemdesetih let. Obenem je glasbenik v praksi prikazal postsekularno duhovnosti, ki redefinira odnose s tradicijo v globalnem svetu in zavrnil splošni predsodek o newagerstvu.

Pisca recenzije je koncert Defrancea tako izčrpal na duhovni in telesni ravni, čemur se je pridružila mesečna koncertna utrujenost ter kontrast z glasbo silovitih Zu, da je večji del nastopa slednjih izpustil, zato si ne pridružuje pravice, da bi o njem pisal in podajal sodbo. Lahko pove le, da je v kratkem času, ko je bil na njem prisoten, videl prav to – silo in nadvladujočo demonijo naše civilizacije, ki se na koncertnem nastopu pokaže v brezzavestni prepustitvi mehaničnemu ritmu znotraj publike in dromljajoči razpustitvi subjektivnosti ter obenem vzpostavitvi mašinskega, marširajočega kolektiva, ki je voden z odra; karizma voditeljev z njihovim glasbenim diskurzom se stopi v sledenju množice pod odrom, s čimer se ponovi vzorec moderne Zahodne družbe.

Ob doživetem lahko izpeljemo nekaj zaključkov. V klimi razpada razsvetljenske civilizacije in globalnega političnega kaosa ter duhovne deziorentiranosti se kot pomembna mesta ne kažejo tista, ki imajo izpiljeno množično kulturo in dodelan spektakel – ta je v Ljubljani podpovprečen in pogosto aboten –, temveč tista, ki zmorejo vzpostavljati začasne avtonomne zone ter odpirati temeljna vprašanja človekovega bivanja v tem svetu. Impro godba to s svojimi zvočnimi krajinami vsekakor počne: prevprašuje človekov odnos do pomena, orodja in umetniškega ustvarjanja. Scena v Ljubljani živi v svojih mnogoterih in raznolikih podobah, ob težavnih finančnih pogojih pa se ji uspe vpenjati v mednarodno mrežo tovrstnega ustvarjanja in organiziranja. V tem pogledu je Ljubljana veliko mesto. Živost scene ne pomeni vsakokratne popolnosti izvedbe, temveč tudi spodletevanje, lovljenje, igranje, razhajanje in vnovično povezovanje. Pomeni tudi premišljanje, odkrivanje in osmišljanje prostora. V negotovi družbeni sedanjosti in prihodnosti pa se prav na dobri podlagi odpira brezno, v katerem lahko relativiziramo Horderlinov in Heideggerjev izrek: kjer je nevarnost, tam rase odrešilno. Kako bomo uspeli robne umetniške prakse, ki vsaka na svoj način skuša nuditi odgovor na vprašanje, kaj storiti, vpeti, povezati ali vsaj prek njih vstopiti v dialog z oblikujočimi se novimi družbenimi gibanji? Zvok lahko odpira vprašanja, ne more pa nuditi odgovorov, prav v tem pa je njegov gromozanski pomen – vprašanje pa je tudi, kako o tem pomenu prepričati neposlušne.

Fotografija iz Impronedeljka: Aleš Rosa / Kino Šiška

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *