Ob koncu februarja se bo v Klubu Cankarjevega doma odvila že 6. edicija festivala slovenske jazzovske ustvarjalnosti Zvončki in trobentice. Kljub nazivu, ki predvideva domačo glasbeno produkcijo, festival teritorialno sega precej dlje, saj so domači glasbeniki vedno vključeni v mednarodna povezovanja. Festivalski nabor nastopajočih se prav tako ne omejuje zgolj na mlajše ustvarjalce in novitete, temveč je bil skozi leta poudarek predvsem na mladih in svežih konceptih. V luči tega je s petimi koncerti zastavljen tudi letošnji festivalski program. Dogodek bo odprl kontrabasist Gašper Livk: v sklopu druge edicije platforme Mladi raziskovalci bo predstavil svoj raziskujoč kolektiv code::source. Sledil bo mednarodni trio: saksofonist Cene Resnik, tokrat v družbi ritem sekcije, sestavljene iz švedskega kontrabasista Torbjörna Zetteberga in ameriškega bobnarja Franka Rosalyja. Unikatno kombinacijo vokalistke in basista na šest strunskem električnem basu sestavljata Domen Bohte in Carolina Giannakopoulou v duetu Chimera. Svoj novi projekt [Dré A. Hočevar Verso Doxa], bo v močni mednarodni zasedbi (Bram De Looze, Felix Henkelhausen, Chris Pitsiokos, Philipp Gropper) predstavil domači plodni tolkalec in vse bolj tudi elektronski raziskovalec Dré A. Hočevar. Večer bo sklenil kolektiv Big Band Gverillaz, leta 2014 sta ga ustanovila Dano Ličen in Jani Šepetavec.
Kot je iz programa razvidno, je nabor izvajalcev letošnje edicije zelo pester ter obeta širok zvočni razpon. Jazz bo posegel tudi v latinske ritme, elektroniko itd., ponovno so prisotni mladi raziskovalci ter vključene različne jazzovske generacije. Po katerem ključu je bil izbran letošnji nabor glasbenih izvajalcev in o tem, kako se odloča in v program umešča vsaj na videz bolj nepovezane, drzne projekte, smo povprašali programskega vodjo festivala Bogdana Benigarja:
»En nastop je fiksen. Z Mladimi raziskovalci imamo dogovor, da na Zvončkih in trobenticah zaključijo svoj cikel raziskovanja. Lani Miha Ganter, letos Gašper Livk, naslednje leto Tobija Hudnik. Vmes nastopajo po festivalih, ko izkažejo interes za njih. Gašper bo imel s svojo ekipo pred nastopom v CD tudi tridnevno rezidenco. Ostalo je odprto. Za program se odločim na podlagi interesa s strani glasbenikov in na osnovi tistega, kar dobim v poslušanje. Odločam se tudi na podlagi programskih izhodišč, izkušenj in intuicije, kaj bo privlačno za obiskovalce, tudi med drznejšimi vsebinami seveda. Festivala namreč ne delamo samo zato, da lahko glasbeniki predstavijo svoja nova dela.«
Glasbeni program bo s pogovorom ponovno uvedel Miha Zadnikar. Lani se je posvetil temi šolanja. Prisluhnili smo pedagoškim in slušateljskim izkušnjam o izobraževalnem procesu doma in v tujini. Letos bo gostil saksofonista Aleša Sušo, člana Big banda RTV Slovenija in vodjo Big banda Krško, ter Petra Ugrina, violinista, profesorja viole, člana benda Artbeaters ter dirigenta in violinista Big Banda Gverillaz. V pogovoru z naslovom Življenje, delo in ambicije v večji jazzovski zasedbi danes se bodo osredotočili na delovanje in pomen big bandov.
Vprašanje, čemu se zdi pomembno izpostavljati tovrstno temo, Benigar pojasni:
»Z Miho imava dogovor, da predlaga dve temi, in se potem skupaj odločiva za aktualnejšo, seveda tudi v povezavi s koncertnim programom festivala. Že sam naslov letošnjega pogovora pove veliko: Življenje, delo in ambicije v večji jazzovski zasedbi danes. Menim, da je odgovor na tvoje vprašanje podan z zadnjim odstavkom najave: ‘kakšen je danes pomen skupinske igre; kakšni so lahko načini dela z večjo skupino glasbenikov in glasbenic; kakšen je družben in družaben značaj takšne glasbene skupnosti; kako ravnati, potovati, gostovati z večjo zasedbo v razdobju, ko za te reči ni na voljo toliko sredstev, kolikor jih je bilo še pred nekaj desetletji …’ «
V napovedi dogodka je poudarjeno, da že šesti festival predstavlja nenehen napredek v zasnovi, pristopu in izvedbi novih del.
»Gre za teaser, ki po moje reflektira trenutno dogajanje, ustvarjalnost domačih glasbenikov v različnih poljih delovanja. Sicer pa sam program brez izvedbe in brez feedbacka ne pomeni nič. Je samo zapis in vabilo. Tudi če obstaja gradivo, audio ali vizualno, je to samo osnova za neko pričakovanje. V sestavljanju programov se sicer na to opiram, a dosti bolj pomemben je občutek in prepričanje, da je lahko na tisti dan in tisto uro v primernem prostoru in v tem primeru v sklopu festivalskega večera, ki ni običajen koncert, res dobro in prepričljivo. Pri tem gre lahko za popolnega novinca in novinko ali pa za glasbenike in glasbenice z že bogatimi mednarodnimi izkušnjami.«
Na domači jazzovski sceni, še sploh v Ljubljani, je prisotnih kar nekaj dogodkov v obliki večjih večdnevnih festivalov, po drugi strani pa tudi veliko manjših koncertov na tedenski ravni. Zvončki in trobentice so kot enodnevni festival po obsegu nekako vmes. Njegovo pozicijo in pomembnost Benigar pojasni takole:
»Pred dnevi sem na Mentu videl nekaj slovenskih zasedb, ki bi lahko igrale tudi na Zvončkih in trobenticah, če bi izkazale interes. Festival je nastal zato, ker na Jazz festivalu Ljubljana in v redni koncertni ponudbi Cankarjevih torkov ni bilo mogoče predstaviti vsega tistega, kar smo želeli vključiti v program Cankarjevega doma. Gre predvsem za to, kaj mi želimo, neodvisno od drugih producentov. Predstavljena so seveda nova dela, projekti in s tem je program vpet v strategijo programa Cankarjevega doma. Za nekatere glasbenike je to lahko pomembna odskočna deska, drugim pomaga, da sestavijo mednarodno koncertno turnejo, tretji nastop izkoristijo za snemanje itd. To so pomembni faktorji, s katerimi obiskovalci niso seznanjeni, a sestavljajo nujno povezanost in sodelovanje med umetniki in promotorji. Ne glede na to pa bo festival pomemben, dokler bo med občinstvom dovolj zanimanja za vsebine, ki jih prinaša. Cankarjev dom namreč ni producent. Lahko sicer pomaga, a bistveno je, da program preveri občinstvo … Vsako leto je vsebinsko zelo raznolik, v tem je zagotovo njegova največja moč in kot takšen je najbrž še vedno edinstven v slovenskem prostoru.«
