Ob motrenju improviziranih glasbenih praks in scen, skupnosti, kolektivov, ki se ob njej vedno znova snujejo, človek vsekakor zlahka zapade v izrecno romantizirane idealizacije v zvezi s predstavami o, sicer že skoraj pregovornem, stremenju k egalitarnosti, spodkopavanju tradicionalnih glasbeniških (in obglasbeniških) hierarhij, izogibanju krvoločnim tokovom industrije itd. Sicer jasno nadvse svojstvena kulturna forma se hitro napolni s slutnjami malone revolucionarnega naboja, močnega družbenega pomena oziroma celo konkretnega potenciala za družbeno spremembo. Tako preprosto vsekakor ni. Navsezadnje svobodnjaške muzike od nekdaj spremljajo integralna protislovja; celo tvorijo jo na nek način. Institucionalo-neistitucinalno, akademsko-ulično, popolnoma izravnano-prikrito hierarhično. To so protislovja, ki redno sprožajo – včasih več, včasih manj produktivna – trenja, vselej pa služijo kot podlaga za tvorjenje diskurza, za kovanje smernic, konceptualnih usmeritev in novih organizacijskih zamisli (tako med praktiki kot med organizatorji in promotorji). Tovrstna navskrižja interesov, kar mimogrede vključuje denimo tudi subtilne prodore antagonističnih tržnih vzvodov in vodil, na drugi strani pa seveda neskladja estetskih podstati in neposrednih odnosov do muziciranja, vsekakor ne gre zanemarjati, še zlasti ob želji spuščanja na realna tla glede misli o notranjih dinamikah scene in dejanski družbeni situiranosti te glasbene prakse.
Hkrati pa v isti meri velja prepoznati resnično močne potenciale teh muzik in ob njej spletajoče se scene, začenši kar z ljubljanskim festivalom (Ne)poslušno – letos, od 6. do 8. aprila, v Španskih borcih že 12. edicija. Pisec pričujoče refleksije je sicer žal zamudil zadnji dan koncertnega dogajanja, a za to, kar želi tokrat obelodaniti, slednje niti ni toliko važno. Bolj ključno je to, da je hkrati igral vlogo kritiškega mentorja trenutno uvajajočemu se piscu na Radiu Študent – mlajšemu, recimo temu, glasbenemu navdušencu, ki pred svojo prvo (Ne)poslušno izkušnjo praktično ni imel stika z bolj robnimi glasbenimi praksami, še zlasti pa ne v tako neposredni, živi obliki. Če bi s spoznanji, ki so v igri, skušali biti jedrnati, bi rekli takole: improvizirana glasba je bistveno manj ekskluzivistična, kot si morda na prvo žogo predstavljamo. Četudi se – tudi v merilu aktualnih glasbeno-alternativnih trendov – včasih zdi malone strupeno hermetična, v resnici predstavlja ogromen potencial za temeljno spodkopavanje priučenih in etabliranih konvencij, predstav o glasbi kot taki – o umetnosti sploh –, njeni družbeni vlogi in navsezadnje poziciji v čedalje bolj širokopotezno poblagovljenih instancah vsakdanjega življenja. Še več, festival tipa (Ne)poslušno lahko predstavlja idealen poligon za pričujoča spodkopavanja. V nadaljevanju na izbranem in že omenjenem primeru stvar skušamo utemeljiti.
V enem pogledu bi verjetno lahko rekli, da so srečanja, kakršna sta bistriški Improcon ali goriški Improbiro, zagotovo najboljši zgledi samoupravljalskih senzibilnosti, močne scenske solidarnosti in splošnega rušenja standardnih predstav o možnostih glasbenega dogajanja, organiziranja, lahko rečemo tudi umetniškega udejstvovanja, v aktualnih družbenih razmerah. A (Ne)poslušno ima – vsaj v specifični instanci, ki jo razložimo v nadaljevanju, vendarle to prednost, da se v formi in poteku ponaša kot praktično vsak drugi glasbeni festival s posebnim stilskim/žanrskim interesom. Če za trenutek odmislimo dejstvo možnosti prvotnega odbijajočega učinka »zahtevnejše« glasbene vsebine in same zvočne narave improvizatorske prakse (vprašanje dejanske zahtevnosti te glasbe je debata zase), festival nikakor ne deluje odvračajoče, kvečjemu obratno. Kljub temu da glasbene pojavnosti zagotovo temeljito odstopajo od praktično vseh poslušalskih izkušenj nekega nevajenega, a radovednega obiskovalca – vajenec komentatorja je to vsekakor bil –, se odvračajoči moment razgubi ravno v navzoči in že v štartu precej očitni ne nadutosti in neke vrste skromnosti tako obiskovalcev kot organizatorjev/prostovoljcev in muzičistov. To so pomembne reči. Načini, kako prizanesljivo organizatorji nagovarjajo občinstvo (jim denimo celo radostno točijo aperitive), kako voljna je publika za po koncertno refleksijo in diskusijo, kako vpadljivo spoštljive narave je koncertna dinamika med občestvom in muzičisti, vse to so izredno pomembne izkustvene specifike, ki recimo »ogrožajočo« vajeniško izkušnjo zlahka prelevijo v izredno plodno in neobremenjeno spopadanje z novo formo glasbenega tvorstva. Poleg tega pa je, kot rečeno, v smislu forme in poteka izkušnja festivala precej »standardna«: vedenjski kodi, obča poslušalska etika, dolžine odigranih setov in število nastopajočih zagotovo proizvajajo občutek »domačosti«. Lahko bi skratka rekli, da ima festival tipa (Ne)poslušno potencial to izrecno robno glasbeno prakso na nek način demistificirati in jo postaviti ob bok, ali še bolje, jo predstaviti kot izrecno izstopajočo točko, v nekaterih primerih celo ključno alternativo urbanemu glasbenem mrgolenju.
Tu jasno nimamo v mislih potenciala kakršnegakoli množičnega novačenja občinstva. Merimo bolj na demistifikacijo v smislu izpodbijanja tiste znane, po elitizmu in ekskluzivističnosti smrdeče, avre, ki mnogokrat precej vpadljivo obkroža bolj robne novo-glasbeniške dejavnosti. Slednje je postalo evidentno tudi v kontekstu mentorsko-vajeniške izkušnje. Kolega je jasno izrazil zapažanje vsesplošne sproščenosti, nepretencioznosti in, navsezadnje, dejanske jakosti učinkov tovrstnih pojavnosti. Ker v igri, vsaj povečini, ni širokopoteznih spremljevalnih konceptov in ultra kompleksnih semantičnih mrež, ki naj bi jih godba zapopadla, ni tudi tistega osnovnega in precej naravnega strahu pred nerazumevanjem ter bojazni pred nizkotnostjo lastnega okusa ob morebitnem ne poistovetenju z glasbo improvizatorske akcije (zametki teh strahov vsekakor ostanejo, a jačina se v ključnih in že zgoraj opredeljenih trenutkih izpodbija).
Zdi se tudi, da ob nevajenega obiskovalca zlahka trčijo slutnje nekoliko, če že ne povsem, drugačnega odnosa do glasbe in muziciranja. Nikakor ne moremo trditi, da lahko zgolj improvizatorji tvorijo tovrstne odnose, se pa v improvizatorskih kontekstih in pogovorih s praktiki zagotovo pokažejo v bistveno bolj vidni in očitni obliki. Morda se sliši nekoliko banalno, ampak naenkrat biti soočen z diskurzom o glasbi in umetnikovanju, ki povečini sploh ne fetišizira končnega produkta, temveč svoje gonilne temelje tvori v procesu, lahko pomeni resnično veliko. Estetske dispozicije in individualistična motrenja stila dajejo prednost komunikaciji, bolj dolgoročnim odnosom do svojega glasbenega (pa tudi obglasbenega) početja; individualna eminenca pri veliki večini praktikov ni predmet sistematičnega stremenja – bistveno manj je nastopaštva in bolj ali manj brezpredmetnih estetizacij. Vse to so nadvse pomembne izkustvene podrobnosti, ki jih lahko ponudi (Ne)poslušna festivalska izkušnja. Vsakršna javna in radovednemu sleherniku prizanesljiva manifestacija alternativnih odnosov do umetnikovanja in gojenja med- in znotraj-scenskih vezi je v aktualnem družbenem okolju, milo rečeno, več kot dobrodošla.
