Petek, 18. avgust 2023, KCJZ, Novo mesto
V petek, 18. 8., smo obiskali novomeški festival Jazzinty, ki je letos obetal z intrigantnim konceptualnim sloganom preteklost=prihodnost in splošnim programskim fokusom na življenju ljudskih muzik v sodobnem času. Naj že takoj na začetku omenimo, da nismo imeli časa, da bi izkusili preostalo festivalsko dogajanje in torej pridobili nekoliko bolj celosten uvid v to, kaj festival dejansko ponuja in, morda še pomembneje, kako se dejansko pozicionira v vencu domačih festivalsko/delavničarskih angažmajev v polju jazza in drugih svobodnjaških godb. V tem tekstu tako ne bomo skušali s kakršnokoli poglobljeno, celostno analizo festivala, bomo pa, izhajajoč iz videnega v petek, vseeno podali nekaj misli o udejstvovanju zgoraj omenjene konceptualne linije in se hkrati seveda posvetili tudi dvema zasedbama, ki sta v istem dnevu stopili na oder na ploščadi Kulturnega centra Janeza Trdine.
Najprej grupacija drumbooty, ki je projekt srbskega bobnarja Peđe Milutinovića. Koncertni napovednik festivalskega dneva je pri pričujočem bendu in najnovejši plošči Creality navedel, da gre za svojevrsten »portret današnjega časa in kako daleč smo prišli v procesu spajanja glasbenega razvoja z umetno inteligenco«. Kar zadeva sam nastop težko rečemo, da je šlo za kakršnokoli resno glasbeno zapopadanje potencialov umetne inteligence. Elektronski nastavki so bolj ali manj igrali izključno ornamentalno vlogo in se le redko izkazali za integralen del aranžerskih postavitev in/ali komponističnih idej. Tudi v formi denimo ni bilo pretirane prožnosti. Milutinović je pred začetkom igre z računalnikom zagnal podlago in bend je zajadral preko, se včasih nekoliko umaknil, se drugič razpihal družno z elektroniko. Skratka, glasbeno-tehnološka dialektika zagotovo ni največji adut tega benda, še zdaleč ne.
Najsvetlejšo luč je verjetno odprla neizpodbitna uigranost, preciznost navzočih muzičistov. Izvedba je bila nič manj kot profesionalna, medmuzičistična sinergija nadvse vabljiva. Pri drumbooty gre v veliki meri za godbo, ki karseda neposredno koketira z že nekaj let aktualnim pariranjem nekaterih jazzovskih in hiphopovskih fundamentov. V pričujoči glasbi se tovrstne povezave izkažejo v izrazito prožni bobnarski igri, relativno niansiranem vzorčenju in zvoku, ki se kaže kot neizpodbitno sodoben in vabljiv tudi recimo za tiste poslušalce, ki bi jih integralna kompleksnost nekega bopovskega fundamenta zlahka odvrnila. Zagledanost v sodobne popularne angažmaje je svoj vrhunec verjetno dosegla v drugem delu koncerta, ko se je bendu pridružila vokalistka Ivana Vukmirović (Manivi) – družno so odigrali in odpeli Thundercatov “hit” Them Changes. Je pa šlo za relativno enodimenzionalno oz., lahko bi rekli, izrecno posnemovalno priredbo in ne za kakršenkoli poskus vsebinske reinterpretacije.
Nadalje je oder zasedla Baba ‘n’ Dica v postavi: Zvezdana Novaković (vokal, elektronika, lončeni bas, ukulele) Nils Rošker (loperji, elektronika) in Danijel Bogataj (violina, tamburica, kitara). Priznamo, da zasedbe pred koncertom nismo poznali, tako smo bili prepuščeni na milost in nemilost promocijskemu zapisu: »zasedba ene babe in dveh dedcov, ki reciklirajo ljudsko izročilo njihovih babic in dedkov v urbano turbulenco današnjega časa«. Slednji opis in oris inštrumentarija je, milo rečeno, obetal veliko, se je pa kmalu izkazalo, da gre za nekoliko neposrečen glasbeni poskus. Baba ‘n’ Dica so napadli malone povsem po veselično, s čvrstim elektronskim four on the floor in občo avro, ki se je vseskozi gibala med resnimi poskusi in očitno ironijo. Da ne bo pomote, z omenjeno zabavljaškostjo ni prav nič narobe, kvečjemu obratno. Tovrsten pristop bi v pravi situaciji čudovito spodkopaval malomeščanske predstave o tem, kaj naj bi jazz festival moral biti, in, navsezadnje, kaj jazz sploh je. A v tem primeru zadeva preprosto ni izpadla ravno najbolje. Ob izraženi konceptualni liniji (preteklost=prihodnost) in festivalskih nastopih muzičistov, kot sta denimo Bojan Zulfikarpašić in Kristijan Krajčan – oba znano precej lucidno pristopata do raznorodnih jezikov ljudske glasbe, jih spretno, predvsem pa z velikim premislekom vpenjata v nove svetove, sodobne glasbene konstelacije – se je koncert Baba ‘n’ Dica izkazal za nekoliko vprašljivega, še posebej ko pomislimo, za kakšno rekontekstualizacijo ljudskih muzik tu dejansko gre.
Lahko bi rekli, da gre pri omenjenem bendu za svojevrsten pastiš oz. bolj konkretno za igranje z vsebinsko izpraznjenimi ljudskimi izrazi, jeziki, kjer se reinterpretacija dogaja izključno v polju sloga. Tovrsten pristop na plan prikliče slutnjo o zmotnem razumevanju »ljudskega« in/ali »tradicionalnega« kot nečesa statičnega, zakopanega v preteklosti in tako nepripravnega za kakršnekoli vsebinske posege. Uporabljena ljudska pesem se tako v resnici nikakor ne reintegrira v kulturni kontekst sodobne družbe, temveč v novem slogovnem okolju zgolj zavzame nekakšno vlogo golega eksponata, reference brez konteksta, telesa brez duše. Vsekakor, bilo je tudi nekaj povsem svetlih trenutkov, denimo neprimerljivo prepričljiv sevdah Zvezdane v Jutros Mi Je Ruza Procvjetala. A vselej se zdi, da se je pristop v celostnem pogledu izkazal za nekoliko izkrivljenega. Skratka, kar zadeva integriteto sicer nadvse intrigantno zastavljenega festivalskega koncepta, so Baba ‘n’ Dica pač nekoliko neposrečena izbira.
Po koncertih na ploščadi smo se odpravili še v bližnji Klub LokalPatriot in do jutranjih ur uživali v hvaležno razposajenem glasbenem in obglasbenem vzdušju.
