(Samo)iniciative (samo)zaposlenih: Špela Trošt

ko sem brskala po netu, sem naletela na tole fotko, (tudi) to si najbolj ti. 🙂 v krogu zanimivih ljudi, ki jih učiš novih stvari, in spoznavaš njihovo kulturo. (Suzana Kajba)
Foto: Luka Cjuha

mojstrica v komunikaciji, optimističnega in odprtega duha.
vsakič najde rešitev za karkoli, bliskovito hitro, skoraj pred bliskom.
izjemna producentka zavoda sploh in vie negative,
v snovanju glasbenih in uprizoritvenih projektov ter povezovanju umetnikov iz vseh vetrov.
v izgovorjavi njenih besed je slišati tisti primorski e, svetel in širen, 
kakršno je morje in ona sama. Špela Trošt. na svojem domačem vrtu rada vrtnari.
zadnje skupno snidenje je bilo v torek v španskih borcih, kjer vselej srečaš Špelo in Tomaža.
ustaljen ritem človeka navda z nečim domačim, zaradi njiju, njunih inovativnih idej 
in odstiranja novih, drugačnih pogledov na družbo, glasbo, odnose.
z gotovostjo vem, da bo zavel svež veter, ki bo dišal po smiselnem,
iskrenem, neobičajnem, nenazadnje nepremagljivem.
po torkovi delavnici raziskava, refleksija je bilo v zraku čutiti 
morebitno neizvedljivost festivala neposlušno.
eden mojih najljubših mednarodnih festivalov v ljubljani. tokrat je drugače.
poslušno ostajamo doma, kakopak, in se soočamo z neposlušnimi glasovi, nas, njih.

Špela, pozdravljena!  
v teh dnevih, ko sonce izkazuje vso svojo moč in lepoto, narava zeleni in buhti,  
po katerih poteh se sprehajajo tvoje misli?

Poti misli so zelo razvejane, z nešteto stranpotmi in križišči. Ko se znajdem na nekaterih, ne vem, v katero smer bi jo bilo najbolje ubrati, in dolgo cincam. Na drugih me tok odnese samovoljno in mi izbira sploh ni dovoljena. Med potmi je tudi veliko slepih ulic. Izogibam se bližnjicam, vsaj to si zdaj res lahko privoščim. In z nekoliko čezmerno previdnostjo koračim v neznano. Pogosto se tudi obrnem in odtavam nazaj po že večkrat prehojenih ovinkih. Srečujem meni drage ljudi, se družim, se izgubljam v množici, se upiram, protestiram, preklinjam, sem lahko jaz.

trenutno je naša edina (zunanja) resničnost samoizolacija. 
in/ali samo osamitev in vse, kar pritiče temu.
kako jo doživljaš?

Instinktivno sem se sama osamila še pred uradnim začetkom (samo)osamitve, predpisanim s strani šefov naše države. Ker sin študira v Italiji, je pri nas alarm zazvonil že pred koncem februarja. Bila je sobota in kar prijelo me je, pa sem mu napisala: Pazi se Korone! in se sama sebi zdela smešna. Že naslednji dan je dobil sporočilo, da se bolonjska univerza zapira za teden dni in sedel na prvi avtobus, misleč, da gre le na kratkotrajne počitnice. Kmalu za njim, na srečo ne z njim, se je iz Italije priselil tudi virus. 

Še pred karanteno se je sumničavost mešala s prepričanostjo, nejevernost z bojaznijo. Nad vsem pa nevednost in negotovost: izpeljati in tvegati ali tvegati in prestaviti Neposlušno, glasbena tveganja na preizkušnji. Improvizirati si nismo drznili, Neposlušno, zapisano na ogromnih plakatih, pa še vedno naslavlja opustele ulice. Kot da bi se čas ustavil.

Tudi (samo)osamitev je prinesla novo dojemanje časa. Vzela sem si čas. Sprva sem bila neznansko počasna in pasivna. Potem sem se lotila urejanja, prostor za prostorom, enega na dan. Čast je najprej doletela kopalnico in nato po vrsti vse do drugega konca, na katerem se je znašla garaža. Vmes pa po malem še vrt.

Pa mi je na vest potrkala Asociacija. Prešpricala sem kar nekaj prvih kriznih sestankov Upravnega odbora, malo zaradi preslabe zbranosti, glava je bila nekje drugje, malo pa tudi zaradi tehnološke podhranjenosti domačega zastarelega internetnega vezja. Jutri dobimo nov modem, vmes sta prišla k hiši dva ruterja in nov kabel, v resnici pa si tako jaz kot hči in sin, oba študenta, pomagamo vsak s svojimi hotspotom prek mobilcev. Konec marca smo vsi trije ostali za nekaj dni brez zastonjskih prenosov in odrezani od virtualnega sveta. Neizmerna kriza za ta mlada!

Po treh tednih sem ulovila ravnotežje. Doma sem neskončno sproščena. Ko grem na sprehod, me praznina naokrog navdaja s tesnobo. Ko berem Prihodnost, ki je ni bilo, mi je lepo in sem pomirjena. Kar zazdelo se mi je, da, če kdaj, je zdaj čas za 982 strani Vladimirja Kavčiča. Knjigo sem si že pred letom ali dvema vzela z zastonjkarske police v avli Ministrstva za kulturo. Ko preletim ukrepe, uredbe, omejitve, prepovedi, “rešitve” prevzemnikov oblasti, me postane strah prihodnosti. Ko slišim glasove enakopravnosti, solidarnosti, svobode in upora prisili, se prihodnosti veselim. Sem ravno prav dejavna in ravno prav zabušavam tja v tri dni.

ta nenadna sprememba je dobesedno ustavila, ustavlja svet 
in povzročila marsikaj, česar nismo pričakovali. 
kaj se je zate najprej ustavilo? 
in kaj se je posledično spremenilo?

Najprej in najbolj radikalno se je ustavila živa umetniška dejavnost, ki potrebuje dogodek s prisotnostjo avtorjev-izvajalcev in občinstva. Po sedemintridesetih letih ukvarjanja z izvajalskimi umetnostmi prvič doživljam svetovno prepoved izvajanja uprizoritev in koncertov v živo. Če to ni enkratna izkušnja? Bila sem tudi redna obiskovalka raznih prizorišč. Ampak, če sem res iskrena, vedoč da pljuvam v lastno skledo, priznam, da bi jutri ostala doma, četudi bi me brezplačno vabili na koncert, performans, v kino ali galerijo. Ja, nekaj čudnega je v zraku.

Stare skrbi so obtičale v zadnjih vrstah, nove so se naselile v prve.
Digitalni svet se je tudi že pred korona grožnjo trdno vpel v resničnost našega vsakdana. Koliko filmov si gledala januarja? Kolikokrat si bila januarja v kinu?

bivanjska praznina, tudi kdaj polnina,
kako se soočaš z njo, v kolikor jo občutiš?

Vzeti si ali imeti privilegij in zabušavati tja v tri dni zame ni bivanjska praznina. Tudi (samo)osamitev ne. Morda sem bivanjsko praznino samo nenadoma in za trenutek kdaj občutila po strašni vzhičenosti in intenzivnosti, ko se nek projekt izteče. Še to bolj izpraznjenost kot bivanjsko praznino. 

Kako mislim bivanjsko praznino? Poenostavljeno: na enem koncu človeške verige so ljudje, ki delujejo po navodilih in načrtih drugega, na drugem koncu pa ljudje, ki nepreklicno kljubujejo diktatu, vmes pa so ljudje …
In ve se, koga nagovarja oblast s trdo roko, v lastni praznini izgubljene ovčice.

vsak dan ošvrknem zgoščenko neposlušno izdano leta 2012, 
na kateri je majhen, prepoznaven bel zavitek,  ki se vihti med palcem in kazalcem. 
opomin na letošnjo deveto edicijo festivala neposlušno, 
katerega smo se ljubitelji tovrstnih godb zelo veselili. 
ali bo festival gostil napovedane glasbene ustvarjalce, je o tem prehitro govoriti?
(sicer o tem že Tomaž podaja, da bi morebiti gostili slovenske glasbenike).

Vztrajati na starem se mi ne zdi smiselno. Podobno kot ni smiselno, da začasna resničnost kot posledica zdravstvene krize postane stalna oziroma to je celo nevarno in škodljivo. Neposlušni bomo vsekakor drugačni, v drugačnem prostoru in času. Kako drugačni? O tem je potreben celovit premislek. Zagotovo bi pa radi zagotovili čim več priložnosti tudi za slovenske glasbenike.

In prav zato sem dala pobudo za objavljanje pogovorov s samozaposlenimi v kulturi (glasbeniki, pisci, organizatorji, producenti …), delujočimi v polju, ki ga pokriva e-časopis Centralala.si, in začasno eno dejavnost nadomestila z drugo.

umevanje sodobnosti. Foto: arhiv Sploh

inovativen pristop k oblikovanju umetniških vsebin in improvizacija 
kot osvoboditev od vnaprej danih oblik v glasbenem kontekstu, 
izpostavljam dve stalnici zavoda sploh. 
lahko s pristopoma ustvarjamo, konstruktivno spreminjamo dejansko družbeno stanje –
ali je to zgolj pretenciozna, utopična predpostavka?

Zakaj improvizacija, inovativnost in še druge programske smernice Zavoda Sploh, bom odgovorila kar s citatom, ki sicer naslavlja gledališče, ampak ga lahko brez slabe vesti apliciramo tudi na glasbeni kontekst.

»Ker gledališče ni scenska parada, v kateri bi nekdo razvil
virtualno in simbolično nek mit
temveč talilnica ognja in resničnega mesa, v kateri se anatomsko
s topotanjem kosti, členov in zlogov
na novo naredijo telesa
in se fizično in naravno predstavi mitično dejanje
narediti telo.« (Artaud 1948 po De Marinis 1999, 46–47)

zrenje v svetlo prihodnost. Foto: arhiv Sploh

umeščanje sodobnih umetnosti v vsakdanjo resničnost je nujnost.
tukaj vstopi pomenljiv koncept projekta ventilator, 
ki vsebuje prevetritev, pretočnost vsebin in načinov prisotnosti. 
kako tolmačiti pojem prisotnosti v sodobnih umetniških praksah 
in načinu vsakodnevnega bivanja, je najti stične točke?
ali je vznik spremembe na svetovni ravni odprto polje 
za vzpostavitev drugačnih resničnosti in prisotnosti posameznika v načinu bivanja?  

Zaradi nezmožnosti ločevanja med imaginarnim in realnim se virtualna realnost izdaja za realno. V svoji popolnosti je bolj racionalna, obvladljiva, prepričljiva, učinkovita in predvsem izjemno manipulativna. Virtualna realnost je postala bolj vključujoča; prek hipnotičnega užitka, fascinacije in čutne vzburljivosti omogoča intenzivnejšo izkušnjo kot neposredna prisotnost. Naravna, fizična prisotnost postane nezadostna in nepomembna. Realno postane irelevantno. Pomembno je samo to, kar je mogoče medijsko proizvajati. Virtualno iztreblja Realno in Referencialno, s tem pa tudi Drugega, v svoji teoriji simulakra razmišlja Baudrillard. 

V tem kontekstu je kriza, iz katere štrlijo vsa mogoča protislovja, lepa priložnost za boj za drugačno resničnost in za angažma, še bolj kot vsakega posameznika, nas vseh kot skupnosti.

katere bodo ključne besede za tvojo drugo doktorsko disertacijo ali knjigo 
kot odziv na sedanji zastoj, drugačen zasuk družbe, 
(v morebitni navezavi s sodobno umetnostjo)? 
leta 2016 si namreč doktorirala na temo genealogija pojma prisotnosti v uprizoritvenih umetnostih 
na oddelku za filozofijo in teorijo vizualne kulture na primorski univerzi.

Sem čisto zadovoljna s prvo.
Sem pa pomislila na tečaj šivanja: prevzela me je solidarnost modnih oblikovalk, kostumografk …, ki šivajo maske. Tudi to je učinek spletnih informacij.

mineva 15. leto tvojega udejstvovanja v zavodu sploh. 
lahko navedeš tisto uprizoritev, dogodek, performans, 
ki ima posebno mesto v tvojem spominu in zakaj? 

Dvojina performansa Duša, šum, ventil in žica ter filma Šum Balkana. Ker preči meje – geografske in mentalne. Ker združuje Muslimane, Pravoslavce in Ateiste; marginalce in pripadnike večine; ulične in dvoranske ustvarjalce; pa še Srbe, Hrvate, Bosance, Albance, Rome, Slovence, Francoze, Libanonce in Brazilce – če izpostavim le ustvarjalce, širše pa ves svet. Ker je iskrena, naivna in misli problem kot možnost rešitve.

slavni italijanski pisatelj Paolo Giordiano razmišlja o človeški naravi:
»bojim se izničenja, pa tudi njegovega nasprotja: tega, da bi strah minil,
ne da bi nas spodbudil k spremembam.«
želiš ob vrnitvi (po samoizolaciji) v vsakdanjo resničnost vstopiti 
v ustaljen ritem dosedanjega bivanja (tistega pred samoizolacijo)?
ali si želiš izboljšav v profesionalnem delovanju, osebnem življenju?

Le kdo si ne želi izboljšav? Občutek imam, da že vstopam ali celo stojim v novem in drugačnem. Nemogoče je v hipu postalo mogoče in obratno. To je fantastično in obenem zastrašujoče! 13. petek bojda prinaša nesrečo … Rekla bi, da sreča družbe bolj odraža srečo posameznika kot obratno.

verjameš v nov, drugačen, boljši svet?

Nepreklicno.

česa si najbolj želiš zase, za svoje bližnje in za celotno družbo v tem hipu, 
ki narekuje prihodnost?

Enakopravnost, solidarnost, svobodo. Zdravje.

tvoj vrt sredi cvetoče in sončne pomladi, kaj raste na topli zemlji in kaj vzklika s teboj?

Novost v vrtu sta dve vrsti različne solate. Soseda na drugi strani zidu mi je podarila sadike. Solidarnost!

Špela, hvala za odgovore, kar v neskončnost bi jih brala.

opazovanje rasti. Foto: arhiv Sploh

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *