V četrtek, 13. 4., je iz metelkovske Gromke zopet odzvanjala defonična godba – tokrat izrecno radoživo, skoraj hudomušno, obenem pa nezgrešljivo svetovljansko, zavezano premisam kolektivističnega angažmaja in tistemu bolj občemu življenjsko-svetnemu pozicioniranju, ki v ključnih trenutkih skuša preseči obremenjujoč, rigorozen pozitivizem, predvsem v znamenju nekakšnega kolektivnega in čustvenega brodenja onstran jekleno etabliranih miselnih ter nadalje tudi direktno umetniških konvencij. Gromkin oder je namreč do zadnjega palca prostega prostora napolnil vpadljivo razigrani ansambel norveškega pihalca Andreasa Røysuma (klarinet, basovski klarinet) v postavi: Marthe Lea (tenorski saksofon, flavta), Emil Bø (pozavna), Øyvind Brække (pozavna), Hans P. Kjorstad (violina), Christian Meaas Svendsen (kontrabas), John Andrew Hannisdal (kontrabas), Paal Nilssen-Love (bobni, tolkala) in Ivar Myrset Asheim (bobni, vibrafon, tolkala). Na kratko, odvil se je koncert, o katerem bodo priče bržkone premišljevale vsaj še nekaj časa, če ne drugega zato, ker imamo v domačem prostoru le redko priložnost motriti godbo tovrstnega kalibra in v tako številčni postavi. Po takih špilih človeku manko večjih zasedb vsekakor postane bolj upadljiv; želja po »bigbandovskem« soundu in dinamiki muziciranja se napne do skrajnosti.
No, v času koncerta pa je željam vendarle bilo ugodeno. Nič manj kot vrhunski in pri nas navsezadnje že dodobra vzljubljen norveški glasbeniški živelj je v muziciranje prešel z gromkim »Jaa!« Andreasa in koncertni lok štartal složno nesložno – formalno raztreščeno, a vse prej kot neplodno; ta godba je živopisna, polna intrigantnih trkov inštrumentalnih barv in tekstur tudi v trenutkih, ko ji ni kaj prida mar za sinhrona plasiranja vpadljivih himničnih insertov in pasaž. Ravno to je po svoje eden izmed očitnejših adutov tega ansambla: močna senzibilnost za kolektivno improvizacijo, kar vključuje tudi izredno hvaležen občutek za prostor in inštrumentalno kombinatoriko, in hkratna uigranost, tehnična spretnost ter čuječa muzikalnost, ko pride do preigravanja izrecno komponiranih delov. Ansambel Andreasa Røysuma zlahka udriha brez pardona, a z enako lahkoto se tudi ustavi in zadiha. Komponirane teme in motivi nikakor ne delujejo vsiljivo – niso v kontradikciji s kolektivnim muzičističnim duhom tega benda –, so točke čudovite, malone nujne složnosti, ki pomembno afirmira obče komunalne tendence.
Omeniti velja tudi neprimerljivo srčnost, ki kar kipi iz postave ansambla. Hitro postane jasno, da muzičisti in muzičistka v prvi vrsti predvsem uživajo ob igranju. Pomemben del tovrstne značajskosti je zagotovo eksplicitno razsrediščen smisel za muzičistične vloge. Četudi se Andreas kaže kot deklarativni vodja zasedbe, je precej evidentno, da ne igra ostre avtoritarne vloge »umetniškega vodje« ali česarkoli podobnega. V nekem pogledu bi mu zagotovo lahko rekli vodja, ampak predvsem v smislu najbolj osnovnega usmerjanja, morda tudi vezanja k splošnejši estetski podobi, kateri bend sledi – skladnost v tem primeru je očitna. Sama esenca godbe pa se tvori na povsem drugi ravni – v kolektivnem početju, namreč. Vsakdo od nastopajočih je kreator, generator vsebine, tj. vsebine, ki je hkrati ključna za novo tvorbo sogodbenika. Ključ je torej v vzajemnosti, ki sicer pušča prostor za spontano individualistično dovajanje, a nikakor na način sekanja čez splošni lok muziciranja – meje in vloge posameznika znotraj kolektiva so lucidno prepoznane. Skratka, ne glede na vse, končni produkt je očitno transindividualna godba.
»Večino časa, ko ne igram ali ne poslušam drugih, slišim čudovito glasbo v svoji glavi. Melodije, harmonije, ritmi in zvoki se sami od sebe izkažejo kot darila, ki jih imam na srečo priložnost prejeti in nadalje razvijati. /…/ Do zdaj imam precej podobne izkušnje s komponiranjem, igranjem glasbe in življenjem na splošno; podrejanje preveč togim konceptom bo sčasoma ugasnilo luč, ki nenehno daje. S tem ko svojo glasbo utemeljujem na teh darovih, se počutim kot medij v točno določeni točki zgodovine. To mi omogoča, da sem umetnik”.
Tako je Andreas v nekem intervjuju opisal svoj odnos do glasbe in življenja sploh. V tem citatu se prav tako skriva eno izmed temeljnih bistev početja ansambla in tako tudi ena od bolj čudovitih specifik, ki se nam je obelodanila ob nedavnem špilu v Gromki. Ta skupina glasbenikov do neke mere vsekakor črpa iz svetovljansko-svobodnjaške dediščine in svojske mistike Sun Raja, Dona Cherrija in Alberta Aylerja, ampak srž vselej najde v poskusih preseganja vsakršnih omejujočih glasbenih struktur, pravil in zapovedi. V taistih poskusi jim prav tako po svoje uspe preseči konvencionalne predstave o vlogi individualne stilske posebnosti in umetnikovanja sploh. V prvi vrsti tvorijo skupnost, ki se ne ozira na estetsko izjemnost, temveč na močne komunikativne, pa tudi solidarnostne potenciale muziciranja. To je pač godba, ki jo ne poganja prav nič drugega kot voljnost, srčnost in gola strast do karseda svobodnega muziciranja.
