V Barceloni živeča glasbenika bobnar Vasco Trilla in kitarist Diego Caicedo sta bila aprila 2024 del trajnostne turneje v okviru projekta Better Live.
Kako dolgo se poznata? Ali pogosto skupaj igrata?
DC: Poznava se približno dvanajst let, morda več. V teh letih sva skupaj igrala v številnih projektih. Trenutno delava na več skupnih projektih, zlasti v triu s kontrabasistom Alexom Reviriego.
VT: Diega poznam že več kot deset let in sodelovala sva v številnih različnih glasbenih sestavih, zlasti v zadnjih petih letih: v skupini Antistandars, ki jo vodi El Pricto, v Reptilian Mambo, novem avantgardnem metalskem triu z Alexom Reviriego ter v neštetih priložnostnih in improvizacijskih situacijah.
Je turneja pripomogla k temu, da sta se še bolj povezala, tako glasbeno kot tudi osebno?
DC: Da, seveda. V Barceloni se srečujeva večkrat na teden, tudi na našem tedenskem dogodku Nocturna Discordia, brezplačnem improvizacijskem večeru v lokalnem glasbenem baru. Torej, da, z Vascom sva zelo tesna prijatelja, ta turneja pa naju je še bolj povezala na glasbeni in osebni ravni.
VT: Vsekakor! Skupaj preživeti deset dni na poti, igrati v duu in sodelovati z drugimi glasbeniki je bil odličen način za poglobitev najinega odnosa. V Barcelono sva se vrnila s polnima glavama novih idej, kako nadaljevati sodelovanje.
Kakšen je vajin splošni vtis o turneji Better Live sedaj, ko sta se vrnila domov?
DC: Bilo je neverjetno. Organizacija je bila popolna. Z ničemer nisva imela težav. Najini potovalni aranžmaji so bili vedno pravočasni, hotel in hostli so bili odlični, ljudje so bili ljubki in prijazni, zelo spoštljivi in dovzetni. Pogovarjava se o tem, da bi ta model prevzeli in ga poskušali uporabiti tukaj v Barceloni, da bi nekako zagotovili več sredstev za več glasbenikov. Seveda je to le ideja in za njeno uresničitev bi bilo treba vložiti veliko dela.
VT: To je bila res čudovita izkušnja. V vseh pogledih je vse potekalo zelo gladko, potovanja so bila res udobna, nastanitve krasne. Vse je bilo res dobro organizirano. Všeč mi je bilo srečanje z vsemi sodelujočimi, še posebej pa občutek skupnosti in sodelovanja med vsemi ljudmi, ki so sodelovali pri projektu. Nekaj takega bi vsekakor potrebovali tudi tukaj v Španiji, da bi se bolj povezali in tudi izmenjali z glasbeniki iz različnih držav in scen.
Sta se v preteklosti udeležila kakšne podobne turneje?
DC: Ne. Na turnejah sem že bil, vendar manj dni in v bolj negotovih razmerah.
VT: Bil sem na različnih turnejah, od tistih, ki si jih zorganiziraš sam, do zelo profesionalno organiziranih. Kot rečeno, je bila največja razlika pri tej turneji povezava z lokalno sceno, srečanja in sodelovanje z vsemi neverjetnimi glasbeniki in organizatorji. Nisva nekam prišla, igrala in odšla domov. Bilo je veliko globlje, bila sva dobrodošla, delila svojo glasbo in doživljala lokalno sceno.
Kako so vam bila všeč prizorišča? Je bilo katero od njih res posebno?
DC: Zame je bilo vse tako eksotično. V Sloveniji in na Hrvaškem sem bil prvič, v Italiji sem bil že velikokrat, zato so se mi vsa prizorišča zdela v marsičem nova. Močvara v Zagrebu (pred nekaj tedni so bili tam Elliot Sharp, Suffocation, Incantation in Decapitated) in Klub Metulj v Bistrici ob Sotli sta bila posebna na tisti »domači« način. Tudi DobiaLab v Staranzanu, čudovit prostor, odlični glasbeniki ter prijetni in zelo zabavni ljudje. Klub Štala s čudovitim Galom Furlanom in njegovo čudovito družino, odličen večer in čudovita publika. Pa tudi Vrhnika in Cerkno z odličnima Joštom in Vidom Drašlerjem, čudovitima prijateljema in resnično nadarjenima glasbenikoma. Večina prizorišč je imela nekakšno skvotsko estetiko in kontrakulturno naravnanost. Obožujem te prostore. Toda tudi gledališči, Hangar Teatri v Trstu in GT22 v Mariboru, sta bili edinstveni, tako udobna in navdihujoča prostora.
VT: Prizorišča so bila presenetljivo raznolika, vsa so mi bila všeč, vsako na svoj način. Najbolj sta me presenetila klub v Bistrici ob Sotli in Klub Štala, saj nisem vajen tovrstnih prizorišč v majhnih vaseh v Španiji. V preteklosti sem že igral na Vrhniki. Vsakič znova me preseneti, saj vedno poiščejo način, kako najti nove prostore, da bi njihov cikel nadaljevali. Vid in Jošt sta neverjetna. Na splošno pa so bila prizorišča res izvirna in zelo navdihujoča, dobra praksa različnih modelov, ki bi jih veljalo preizkusiti tudi tukaj v Barceloni. Potrudili se bomo po najboljših močeh, da bomo vse, kar smo doživeli na tej turneji, tudi prenesli k nam.
Ali imate podobne prostore v Barceloni ali Španiji, ki bi jih lahko primerjali s temi na turneji?
DC: Imeli smo jih, vendar ne obstajajo več. Barcelona in Španija na splošno iščeta le modele množičnega turizma, ti pa uničujejo druge kulturne strukture. Tako se je v zadnjih desetih ali petnajstih letih zaprlo veliko prostorov in to se samo še poslabšuje. Španija je zapleten kraj za glasbenike in umetnike, ki želijo izraziti to posebno estetiko.
VT: Pred nekaj leti smo imeli več underground prostorov, zdaj pa, kot je dejal Diego, Barcelono popolnoma preplavlja turizem in lokalni oblasti ni prav nič mar za glasbo, še najmanj pa za nekomercialno glasbo. Tako da se trudimo najti načine, kako bi to lahko počeli. Zunaj Barcelone je še bolj zapleteno.
Kaj menite o izboru lokalnih glasbenikov, ki so igrali z vama?
DC: Bilo je čudovito. Moj bog, vsi izbrani so fantastični glasbeniki in čudovita človeška bitja. Vsi! Še posebej Tea Vidmar in Irena Tomažin. Bili smo tako lep kvartet. Želeli smo si, da bi skupaj še več raziskovali. Pa tudi Jure Boršič in Žiga Ipavec. Zdaj smo tako tesni prijatelji. Pred nekaj leti sta bila v Barceloni, kjer smo se srečali in veliko igrali. Zato je bila ta čudovita turneja odlična priložnost, da se spet vidimo in poglobimo prijateljstvo. To je še en kvartet, s katerim želimo še sodelovati. Pa seveda tudi ostali – Gal Furlan, Jošt Drašler, Vid Drašler, Tomaž Grom, Andrea Gulli in Paolo Pascolo – so odlični glasbeniki in čudoviti, prijazni, odprti ljudje.
VT: Raven glasbenikov v Sloveniji je zelo visoka. Kaj naj rečem? Bilo mi je v pravo veselje in užitek igrati s Tomažem Gromom, Vidom in Joštom, Tea Vidmar, Ireno Tomažin, Paolom in Andreo v Dobbii. Veselim se, da bom slišal posnetke z Juretom in Žigo. In seveda mi je bilo v veliko veselje spoznati in deliti čas z Galom Furlanom. Zelo se veselim nadaljevanja teh sodelovanj in izmenjave še več glasbe s temi glasbeniki. Upam, da bomo nekega dne lahko kaj organizirali tudi tukaj v Barceloni. Vsekakor bomo poskusili.
Ali ste pri igranju improvizirane glasbe v tej regiji opazili kakšno razliko v primerjavi s Španijo ali drugimi kraji, ki sta jih obiskala?
DC: Da, seveda. Vsak kraj ima nekaj posebnega ali drugačnega. Zlatko Kaučič je opravil izjemno delo pri organizaciji in razvoju zvoka slovenske scene. Ta je bližje free jazzu in je čudovit. Koncert v Kinu Šiška Kombov ABC je bila fantastična priložnost, da ga spoznam, da se z njim pogovarjam tudi v španščini in da spoznam vse »mačke« na slovenski sceni.
VT: Res je drugače. Mislim, da je scena v Sloveniji veliko bolj povezana. Španija je velika država in težko se je povezati z drugimi mesti in scenami. Mi smo v tem smislu nekoliko bolj izolirani. Ker sem napol Portugalec in poznam portugalsko sceno, mislim, da je Portugalska na neki način bližje temu, kar smo doživeli v Sloveniji. Mislim, da mora Španija v glasbenem in estetskem smislu še veliko narediti za tovrstno glasbo, kar zadeva inštitucije in festivale. Obstaja živahna scena glasbenikov (zlasti v Barceloni), vendar je zelo malo izpostavljena ali inštitucionalno podprta, da bi postala bolj znana. Upajmo, da se bodo stvari spremenile.
V Bistrici ob Sotli sta z Juretom Boršičem in Žigo Ipavcem tudi snemala. Kako je bilo? Kako je deloval kvartet in ali imate kakšne načrte, da bi s posneto glasbo kaj naredili?
DC: Bilo je fantastično. Zelo poseben kraj, zelo posebna glasba. Kot sem rekel, sta Žiga in Jure že od prej zelo tesna prijatelja. Zato sta bila ta koncert in snemanje tako posebna. Pravzaprav smo posneli tudi šempetrski koncert na ciklu FriFruFra. Načrt je, da material poslušamo, se dogovorimo, kaj nam je všeč in kaj ne, kaj deluje in kaj ne, in ga morda kje izdamo.
VT: Gre za zelo lep kvartet. Všeč mi je igranje dvojnih bobnov z Žigo. Zelo dobro se razumemo, Jure pa je izjemen saksofonist. Mislim, da bomo s tem kvartetom nadaljevali in verjetno izdali album teh posnetkov iz Slovenije.
Po čem si bosta turnejo najbolj zapomnila?
DC: Po toplem človeškem obravnavanju, šalah in na tisoče in tisoče smeha z vsemi, po čudoviti pokrajini, pivu in rakiji z novimi prijatelji, novi glasbi, ki smo jo ustvarili. Odlična izkušnja! Najlepša hvala!
VT: Po preživljanju skupnega časa, deljenju glasbe in smeha z vsemi ljudmi, ki sva jih spoznala in s katerimi sva igrala. Pa po obisku tako lepih krajev, kot so izvir Ljubljanice na Vrhniki, gorah, po priložnosti, da sva spoznala Zlatka Kaučiča in pomagala na koncertih KOMBO ABC, ter veliko, veliko spominih, ki jih bova za vedno ohranila! Upam, da se kmalu vrneva!
Več o Better Live: http://www.centralala.si/povezovanje-glasbene-scene-za-boljse-pogoje-ustvarjanja/
