Klub CD, 17. 02. 2026. Foto: Nada Žgank / Cankarjev dom.
Cankarjevi torki: Rok Zalokar Zhlehtet, Klub CD, 17. 02. 2026.
Premierna izvedba suite Pieces for Collective Change modularne, člansko fluidne zasedbe Zhlehtet pod vodstvom pianista Roka Zalokarja se je zgodila na karnevalski, pustni Cankarjev torek v Klubu CD kot uvertura v kasnejši koncert nizozemskega dvojca Broos & Peet. Ta iteracija Zhlehteta je bila enaka tisti s plošče, izdane lani pri založbi festivala Jazz Cerkno, ki je bil v okviru cikla Keltika tudi koproducent tokratnega Zhlehtetovega koncerta.
Priča smo bili torej premierni izvedbi v režiji izvirne zasedbe, ki je sestavljena z vseh vetrov našega improvizatorskega obličja, v sledeči postavi: Alja Petric z glasom in tolkali, Urška Preis s harfo in učinki, Lenart De Bock s flavto in tenorskim saksofonom, Boštjan Simon s tenorskim in sopranskim saksofonom, Jošt Drašler s kontrabasom, Kristijan Krajnčan z violončelom, Žiga Smrdel za bobni ter seveda Rok Zalokar s klavirjem in nekaj elektronike. Oktet se nam je iz zaodrja približal karnevalsko, z zvonci, zvončki v rokah, odet v pustne maske ter pisane barve, in zavzel za to široko zasedbo kar nekoliko pretesen oder Kluba Cankarjevega doma.
Prvi takti uvodnega komada so zazveneli nekoliko hrupnejše kot na plošči, se počasi utirili v izvedbo, skoraj identično tisti z lanskih posnetkov, a vseeno je bilo v teh prvih minutah koncerta zaznati ščepec zimske zaspanosti kolektiva. Ta kanček premierne fragmentarnosti je le potrdil, da ni vsaka izvedba prva, ta je bila. Tako tudi nismo takoj zaplavali v tisti pravi spiritualni naboj, ki ga nosi posneti material, smo pa bili vanj vsekakor potopljeni že v naslednjih nekaj minutah, tudi zahvaljujoč neprekinjenosti igranja, brez pavz in z mehkimi, razpotegnjenimi prehodi. V spiritualni groove smo torej vstopili z drugo skladbo, twelve tone waves, v kateri se je zasedba dokončno sprostila, zazibala tako občinstvo kot tudi sam oktet z izrazito ritmično predstavo Preis, Krajnčana in Zalokarja v samem uvodu skladbe; in vse do konca koncerta je Zhlehtet resnično blestel v harmoničnih delih suite. Posnetkom z albuma je občasno sledil tudi dobesedno, a nam obenem razpiral svoje improvizacijske globine. Kazala se je odlična medigra ritmično-strunske sekcije, prek katere je v valovih plul oziroma lebdel kombo vokala Petric ter goste tkanine iz pljuč in ‘spod prstov De Bocka ter Simona, vse skupaj pa je zaobjemal Zalokarjev globoki klavirski zvok, ki je bil na torkov večer na trenutke zelo monkovski.
Klub CD, 17. 02. 2026. Foto: Nada Žgank / Cankarjev dom.
Koncert je odlikovala dramatska amplituda valovanja, od intenzivnega v skoraj blaženo in nazaj, publika je v tišjih segmentih zamujala priložnosti za nagrajevanje improvizacij, kot v nekakšnem transu spremljala momente okraševanja, filanja ter feelanja medprostorov med skladbami in se prepuščala postopnemu uvajanju prepoznavnih melodičnih elementov s plošče. S tem recenzent cilja predvsem na osrednji kos suite, na genialno, čarobno, zapomnljivo frazo skladbe žuborenje … stone of the heart, ki je definitivni vrhunec te glasbe, in nenaključno je bil to tudi najbolje, najbolj globoko, najbolj spiritualno izveden segment torkovega koncerta. Vsekakor je krasno odigrana sredica koncerta ponudila tudi nešteto priložnosti za občudovanje tako improviziranega fraziranja kot imenitne Zalokarjeve kompozicije ter nenazadnje za resnično čudovit, kolektiven zvok. A ravno v tem najimenitnejšem delu koncerta bi se dalo slišati še nekaj več, še nekaj, kar bi odigrano muziko resnično potisnilo daleč onkraj meje spiritualnega jazza. Zalokarjev oktet ni deloval zadržano – bil je investiran in osredotočen, a vendarle, vsaj historično, tovrstni jazzovski odvodi zlasti v koncertnih izvedbah terjajo ravno ta, tudi duševno izrazito ekspresiven pristop, ki pa je – morda zaradi premierne izvedbe – čisto za malo umanjkal. Kot že rečeno, se je izkazalo, da je Zhlehtet bolje zvenel v živahnejših, harmoničnih delih suite. V nekaterih zahtevnejših, sicer nekoliko manjših, a vseeno kompozicijsko pomembnih delih celote, pa se je – morda ravno zaradi prej omenjenih dejavnikov – pojavil trenutek neodločnosti. Proti koncu koncerta smo vendarle dočakali tudi tistih 120 odstotokov intenzitete, čisto prave spiritualno-jazzovske žgoče višave, ki so bile zelo sladke, a v kontekstu celote nekoliko prekratke. Škoda, kot tudi škoda, da pregovorno zadržano ljubljansko občestvo imenitnega igranja kljub številnim priložnostim med koncertom ni nagradilo niti z enim samim zvokom. Morda pa smo bili preprosto preveč očarani.
V pisanih pustnih kostumih je Zhlehtet predstavil svojo pisano, pomladno, poletno, svežo, duhovno muziko, obeležil obdobje preganjanja zime, ponudil trenutek za tradicijo. Ne le zgolj za občinstvo, pač pa pravzaprav tudi za večino sodelujočih, ki so v svojem raznolikem glasbenem početju vpeti v pretežno modernejše projekte in obrnjeni v prihodnost. Prav gotovo bodo prihodnje ponovitve še boljše, nobena pa ne bo premierna, prikladno pustna, na začetku obdobja simbolične, tudi spiritualne kontemplacije, ki v folklori teh prostorov izvira ravno iz želje po spremembah in predstavlja preganjanje zimske teme, tudi s pomočjo zvočenja. Zhlehtet je zimo pregnal na imeniten, prijazen in duhoven način.
