Petek, 22. maj 2026, Star plac, Cerkno
22. maja smo se ljubitelji glasbenih dogodivščin zbrali na znanem delovišču slovenskega jazzerskega okolja, na 31. ediciji festivala Jazz Cerkno. Že ob prihodu na prizorišče nas je pri vhodu pozdravil črno-bel plakat, ki prikazuje dve kravi, kako se trudita plesati na za festival značilno glasbo. Odeti v črno, nakazujeta temo letošnje edicije festivala. Temu se tako letos poleg zmeraj bolj črnega šotora, pridružujejo tudi črna sedala, darkerska kulisa pa poslušalca vabi k razmisleku o tem, katere barve je letos festival in ob kakšni glasbi cerkljanske krave zastrižejo z rogovi.
Programski vodja festivala Simon Kenda je v uvodnem pozdravu publiki napovedal prvo večerno popotovanje v družbi kitaristke, pevke in skladateljice Monike Roscher. V svetovnih medijih je moč brati o njenem delovanju v različnih glasbenih okoljih, ki sežejo od bigbandovskih projektov do kompozicij, napisanih za gledališke projekte. V Cerknem je po tednu kreativnega druženja s člani kolektiva Big band Krško predstavila svoj zadnji izdelek Witchy Activities. Člani ansambla so bili postavljeni pred zahtevno nalogo interpretiranja notacij glasbenice, ki v komadih opravičuje svojo strast do teatralnosti življenja. Teme pesmi skačejo z enega na drug čustveni pol, in čeprav je big bend svojih prvih nekaj tonov zaigral z malo rezerve, brez pravega šusa, se je zvok z odra hitro oblikoval v ostro formo in energičen korak. Kompozicije Monike Roscher namreč ne dovoljujejo mile interpretacije in orkester se je hitro ujel v artikulirano zgodbo. Glasba je jasna, sporočilnost posameznih komadov pa riše magični realizem. Tudi če poslušalcu ob orisih slike zmanjka nekaj domišljije, je glasba dopolnjena s pravljičnimi besedili, če pa tudi to ne bi bilo dovolj, si je Roscher pred vsako kompozicijo vzela nekaj časa in poslušalcem razložila, od kod inspiracija za skladbo, kaj predstavljajo njeni posamezni deli ter kaj počno čarovnice, princese, zverce, ptice in drugi protagonisti skladb v stavkih, progresivnih, na čase rockerskih, drugič spet bolj koračniško matematičnih kompozicij. Čarovništvo – najpogostejši motiv odigranih skladb se torej spleta tako skozi liriko, kot tudi prek melodij. Magija nas je peljala čez namišljen svet, v katerem je Roscher namenila dovolj prostora tudi posameznim, bolj klasičnim bigbandovskim solažam, tekom koncerta je skoraj vsak glasbenik dobil priložnost za nekaj proste interpretacije. No, le idejna vodja je ansambel spremljala, vodila, odštevala takte do novega šusa, odigravala linije trobil na svoj Stratocaster brez kake zelo očitne svobode v interpretaciji. Vse do zadnje skladbe When I Fall in Love, pesmi o resnični ljubezni. Gre za s čustvi nabito potovanje čez različne sloge, tudi prek trubaških, disonančno bolečih metuljev v želodcu, do najumazanejšega kitarskega sola večera. Črnina šotora je pod taktom divjega funka zažarela in se svetila v kontrastih pisanega sveta domišljije Monike Roscher. Navdušenje iz ne še povsem zapolnjenega šotora smo šli hladit v stranske hodnike koncertnega dogajanja – eni na narezke v upokojenski klub, drugi na domače dobrote festivalske kuhinje, spet tretji na kavo ali kako drugo opojno substanco h Gabrijelu.
Naslednji so kontrastu črno-belih podobi letošnjega festivala kontrirali Synesthetic4. Avstrijski kvartet se imenuje po fenomenu mešanja čutil ob doživljanju sveta, videnju zvoka ali slišanju barv. Glasba zasedbe ima okus po ulici, zaudarja po znoju breakbeatovskega žura in v svojem izrazu svet že prikazuje z nekaj več abstrakcije. Če smo še nekaj trenutkov pred tem poslušali pravljice, smo bili zdaj postavljeni v svet oblik, barv in teles. Realizem smo razbili na posamezne elemente. V primeru Synesthetic4 gre za urban jazzovski kvartet, ki v stilu hip-hopa ustvarja malo zlomljen beat in ga dopolnjuje z improvizacijskimi vložki. Če njihov glasbeni izraz primerjamo z elektronsko plesno glasbo, zasedba vanj vnaša dodaten element ritmičnega kaosa.
Za načrtno zamujene poudarke skrbi Andreas Lettner, kitato igra mojster trilčkov Peter Rom, z basom pa je Robin Gadermaier zadolžen, da se ritem pretvori tudi v melodijo. Vincent Pongrácz – klarinetist in vokalist zasedbe je povedal, da je Robin tokrat z bendom na odru zaigral prvič. Tudi vokali v njihovih pesmih se ne ukrivljajo normam rap standardov, večinoma gre namreč za pozdrav dadaistični umetnosti z izražanjem občutkov skozi zloge, ki ne nosijo pomena besed. Nekoliko krajši koncert je energetsko rastel, abstrakcije so postajale domače in komadi so želi vse močnejše aplavze. Viden občutek sprejetosti je bend na odru nagrajeval in serviral vse močnejše beate, skrbel za konstantno polnost prostora, ga rezal, fragmentiral in zvedavemu ušesu vzbujal začudenost nad dejstvom, da je lahko ritem, ki se tako spretno izvija jasni štiričetrtinski sliki, tako dober, dojemljiv in da tako lomi vrat. Bend je oder zapustil ob bučnem aplavzu.
Zadnji je svoje barve predstavil novonastali trio Hypomaniac, zasedba, ki po ovinkih jazzovske ceste stopiclja z večjo mero svobode. Sestavljajo jo tenor saksofonistka Camila Nebbia, kontrabasist Gonçalo Almeida in bobnar Sylvain Darrifourcq. Spoznali so se pred letom dni na festivalu v Solunu, kjer so svoj koncert posneli in danes služi kot njihov debitantski album. Dobro ogreta, bizarnosti željna publika je bila ob prvih tonih deležna šusa: hudega, jasnega, brez ambientalnih poskusov, ob kriku saksofona, ki je vreščal svoje stihe na ritem sekcijo. Kenda nam je pred koncertom obljubil valovanje med ambientalno glasbo in prosto formo, a zaradi jakosti teh prvih trenutkov je bilo težko predvideti, kako se ta glasba lahko razvije v ambientalnost. Kazalo je, da bo sledil glasen, prosti jazz, izraz jeze in karakterja med tremi glasbeniki. Da bi bend dokazal drugače, je v drugi pesmi začel v mirnejšem vzdušju. Začeli so počasneje, tišje, a polno. S skupnimi močmi so gradili zvok, do mere, ko je bilo v poplavi dolgih zvenov težko razločiti, kdo igra kateri košček pesmi. Opazovali smo igro zaprtookih glasbenikov. Ti so se igrali eden z drugim, se lovili, občasno tudi ulovili, skupaj hiteli čez kak daljši buildup, samo da so ga lahko v trenutku raztrančirali nazaj na prostoleteče delčke glasbene zgodbe. V interakcijskem poligonu brez pravih pravil je najbolj igrivo deloval kontrabasist, ki je dodatno artikuliral tudi občinstvo in vokalno oponašal zvoke iz publike. Publika je požirala ta polno izkoriščen zvočni potencial, redki z majanjem glave, nekateri bolj pozorno, tretji zaprtih oči. Ko je bend odigral zadnji komad in nas spustil iz transa te svobodne igre, je požel velik aplavz. Sledilo je pojasnilo, da vsak bend pač ni za poroke, da so oni bolj za ločitve. Nato so odigrali še zadnjo prosto letečo skladbo in s tem zaključil glavni del uvodnega večera festivala. No, pa saj tudi ločitev je le priložnost za novo ljubezen.
Z ljubeznijo do glasbe smo se v Gabrijelu zavrteli še na izbor štikelcev Andreja Kobala. Pa le ni vse tako črno …
