22. 5. 2026, Cirkulacija2, Podhod Ajdovščina, Ljubljana
»cd utripa s koraki določenih mavric z lomljenimi zvoki / skozi zrkla kapljic rose zvočnikov ki napenjajo / membrane zraka da se izdihani pritiski dotaknejo / ritma kvarka globoko v mesu tujosti« (Boštjan Leskovšek, Bunker, Bunker, zbirka Drža va, samozaložba, str. 6)
V za zdaj (na srečo) zaradi raznih nerodnih zapletov nerealiziranih prostorih novega mestnega kina, torej v Cirkulaciji2, se je prejšnji teden, s pričetkom v torek, 19. maja, odvil prvi, a morda ne tudi zadnji (v hipu, ko pišem poročilo namreč ni znano, ali bo postal morebiti tradicionalni) festival noise godbe Po hrupu je hrup. V slogu kakega Hafnerjevega memoriala je ta manifestacija posvečena ustanovnemu in dolgoletnemu članu Cirkulacije 2, Boštjanu Leskovšku, lani maja preminulemu zvočnemu umetniku, performerju in pesniku, katerega verzi zaljšajo sam vstop v tale tekst. V njem se bom posvetil izključno zaključnemu dnevu festivala, petku, 22. maja, čeprav sem tam zaglavil že noč prej, a zaradi drugih obveznosti preslišal večino programa tistega večera.
Nobeno naključje ni, da sem besedilo pričel s citiranjem izseka pesmi, za moje namene pomenljivo poimenovane Bunker, in njenimi formulacijami, ki, čeprav nekoliko metaforično, še vedno visceralno podajajo opis fenomena zvoka. Najprej, stopiti iz monotonega in načičkanega vsakdanjega vrveža v s pritajeno lučjo razsvetljeno Cirkulacijo2, kjer se hitro izgubi občutek za prostor (hej, v resnici smo prav v središču mesta!) in čas (ki nedvomno teče drugače, ob curryju in do poslednje žlahtne kapljice, oboje si je bilo mogoče privoščiti zgolj za prostovoljni prispevek), obiskovalca nedvomno lahko prevzame občutek, da vstopa v bunker, morda celo prostore odporniškega gibanja. In če nadaljujem v tej smeri: morda se je ta odpor tiste dni vršil prav s hrupom, kot bi le-ta namesto vrstic kakega manifesta skušal povedati, ali še bolje, z bučanjem in truščem razglasiti, da nekdo ali nekaj še vztraja tu spodaj (zraven Cirkulacije2 seveda tudi Hupa Brajdič) in da bo vztrajal še naprej, čeprav čez kako leto morda že v kakih drugih prostorih … No, bodi za zdaj dovolj te povsem subjektivne interpretacije in njenih namigov na pota in stranpota lokalne politike in z njo na upravljanje občinskih nepremičnin.
Ko sem v sklopu priprav na pisanje še enkrat več preletel program in biografije vseh nastopajočih, sem prišel do zaključka, da tokrat za spremembo pisci v svojih predstavitvah za javnost, pa naj bo ta še tako nišna, niso zapadli kakršnikoli želji po izražanju kreativne svobode, kot je to navada nadebudnih PR-ovcev kakih mainstream pa tudi bolj alternativnih festivalov, temveč so več kot le zadeli žebljico na glavico pri opisih tega, kar se je na odru na koncu izvajalo. Če bi bil len, bi tukaj lahko nanizal nekaj kopipejstov in morebitni bralec bi dobil povsem adekvatno zvočno sliko dogajanja.
Namesto da bi se držal dejanskega redosleda nastopov, bi na tem mestu raje pokupčkal in povezal v snop po dva izvajalca naenkrat, saj se mi zdi, da izraz teh dvojic v dobršni meri, ali vsaj v gesti, veže podobna rdeča nit. Večer se ni ne pričel ne končal s truščem, temveč umirjeno in meditativno. Otvoritev je pripadla Maši Močnik alias Morche s svojo, ne bom pretiraval, če zapišem, ekološko ozaveščeno eksperimentalo in zvoki žuboreče vode, ki je, vsaj tako se zdi, priljubljen in pogost motiv tovrstnih izvajalcev. Če mi je dovoljeno iti še dlje, bi lahko trdil, da je bil njen set neke vrste parodija newage zvočne kopeli: namesto da bi skušala z razpoložljivimi sredstvi materializirati simbiozo in harmonijo, s katerima se ponavadi povezuje mati naravo, raje s šumi, šelestenji in odmevi vseh vrst daje glas vsakemu posameznemu elementu le-te (narave, op. a.). Na svet smo tako za trenutek lahko pokukali s Pessojevimi očmi (jebat ga, če sem že začel z verzi, lahko najbrž tudi nadaljujem z njimi): »da so gore, doline, ravnine, / da so drevesa, rože, trave, / da so reke in kamni, / a da ni celote, ki bi ji to pripadalo.« Zvočna pokrajina, ki je na trenutke priklicala v spomin spektre in duhove Tangerine Dream, se je, ko se je naposled odvila pred nami in mimo nas, iztekla v bolj zasanjan kot pa bučen aplavz. Tudi zaključek festivala si je namočil svoja stopala v podobnih vodah. Sachko, interdisciplinarna umetnica, nam je postregla z ležišči (wait for it …), nestrkturiranim spektralnim zvokom in drone reinterpretacijo kakšnih Carbon Based Lifeforms. Da bi še ojačala ambientalnost svoje (z)godbe, je publiko povabila na provizorična ležišča, na katerih smo, z obrazom proti stropu, lahko opazovali projekcijo živopisanih, a medlo-megličastih abstraktnih tvorb v njihovem transformacijskem plesu, razkrajanju in postajanju. To celostno doživetje sinergije med zvokom in podobo je občasno dajalo vtis sakralnosti in rituala, pa tudi nokturna in rekviema.
Vmesna faza petkovega procesa je bila manj butična, zato pa bolj bučna. Najprej nas je iz hipnagogičnega vajba s šamarjem šundra zbudil Đabe Lajf oziroma Anže Galin – recimo, da lahko njegovo umetniško ime tolmačimo tudi kot đabe ti ta tvoj lajf, če ga lahko jaz v hipu raztreščim s svojimi zračnimi vibracijami. Nobenega dramaturškega loka, udarec direkt v faco in brez pojenjanja do zadnjega atonalnega tona. Repeticija naplastenih zvokov statike, ki jih v ozadju, sicer komaj slišno, v nekakšni bojni formaciji drži ritem bitov, v tem svojem ponavljanju možgane pretenta, da od časa do časa pričnejo slišati prisluhe in duhove mikromelodij. Monolitno. Vsekakor. Monotono? Občasno, a le do naslednjega haluciniranja viže, ki je morda sploh ni tam. Ko je Galin odvrgel mikrofon, sta zanj poprijela Sist En 343, Matjaž Galičič in Miha Novak. Podobno surovo, a hkrati precej drugače. Če je kdo izmed vas zaradi dogodkov doma in po svetu zapadel apokalipticizmu, potem vam njuno demonsko baražo vsekakor priporočam kot soundtrack našega časa. Zgoščenost, a obenem razslojenost njune godbe deluje kot vpeklohod, kjer različne plasti zvoka prehajajo na na prvi pogled neprepustno mejo med zvokom in glasom – kot bi iz samih globočin Gehene naenkrat začele z globokimi grlenimi vokali prepevati vse pogubljene duše in še peklenščki zraven. To ni bil hrup, to je bila orgija, opereta za zvokglas. Vsekakor vrhunec večera.
In naj bo po hrupu še hrup!
