16.-18. 7. 2026, Karavla/Breginj
Izkušnjam odprti ljudje smo se namenili v zakotne gozdove Breginjskega Kota, da bi doživeli vsakoletno večdnevno druženje Sajeta. Od njegovih začetkov v obliki ustvarjalnega tabora do prehoda v mednarodni glasbeni festival se je marsikaj spremenilo. A tako velikega koraka, kot je menjava lokacije, verjetno še ni bilo. Tolminska občina ima trenutno na čelu župana, ki sledi drugačnim načelom kot Sajeta. Vzdrževanje infrastrukture sotočja je postalo tako drago, da praktično dovoljuje samo množične festivale. Župan ni šel na roke Sajeti in tako pustil enega prvih festivalov na sotočju na cedilu. Pred hlastanjem kapitala se je Sajeta zatekla v bivše vojaško oporišče Karavla v prostranem hribovitem gozdu Kobariške občine. Reke ni bilo blizu. Pol ure hoda po klancu oddaljena Nadiža je sicer nudila osvežitev, a daleč od tega, da bi bila vpeta v festivalsko dogajanje, kot je bilo sotočje. Bili smo na otočku kulture sredi divjine. Pretekle izvedbe Sajete so omogočale lažje sobivanje festivalnikov in lokalnega mrčesa. V Breginju pa smo vdrli v kraljestvo veveric, lešnikovega gozda in vseh živih bitij, ki se prehranjujejo z našo krvjo; od komarjev, pršic, klopov in pajkov – vsega je bilo dovolj. Zato smo se radi zatekli k Nadiži, v nagcem prijazno okolje, brez nevarnosti pikov in čudnih pogledov, medtem ko smo se mazali z glino in potepali po strugi z dokolenskim vodostajem. Logistično prepreko razdalje med lokacijami so organizatorji reševali z organiziranimi prevozi do reke, pa tudi z mesta Kobariškega in nazaj. A bolj kot po pomlajevanju s hladno glino reke, smo hlastali po glasbi.
Dogajanje na glavnem odru sta prvi dan odprla Rok Zalokar in Nika Prusnik. V zasanjano improvizacijo je Zalokar vpletel elektronske klaviature, mikser in dva gonga, Prusnik pa svoje petje, besedo in ples. Z vztrajno umirjenostjo sta nas vodila po drobovju njunih intuicij. Če je bilo na trenutke premalo dinamično, se je proti koncu izkristalizirala jasna linija radikalne sproščenosti. Na žalost je bil njun improvizacijski set prekinjen zaradi napake tehniške ekipe, ki je za seboj pustila razočaranje, čeprav se je Zalokar nanjo odzval profesionalno in zaključil v slogi. Njun liričen uvod je bil nekaj, česar je v preostalem programu festivala včasih umanjkalo. Večina glasbe je bila namreč usmerjena v ritem, tudi tista domače zasedbe Grunt, ki spretno prevaja stare ljudske komade v sodobni glasbeni jezik. Pesmi so prihajale z Balkana, Pirenejskega polotoka in Bližnjega vzhoda. Glasovi so se izgubljali v poplavi rifov in ritmov izurjenih inštrumentalistov, pa vendar je srce teh ljudskih pesmi ostalo petje. Komade so izvajali brez poenostavljanja kompleksnosti ljudskega izročila in čeprav je bila ura za njihov nastop prezgodnja, nas je zasrbelo v petah in pričeli smo rajati. V dobrem vzdušju smo se nato preselili k zvokom afriškega kontinenta. Wiyaala in Yaga Yagas so bili z etno prezentacijo ganske kulture mogoče malo sporni. Spominjalo je na zgodnejše delovanje Josephine Baker, ko je bila podvržena samo-apropriaciji, ki se kaže v eksotifikaciji nezahodnih kultur. Vse skupaj je izpadlo misijonarsko, posebno z zvenom klaviature, podobne orglam evangeličanske cerkve. A množica je kljub temu veselo rajala naprej. V tematski razkorak smo stopili z BITOI, dansko-švedsko zasedbo treh vokalistk in kitarista. Koncert je bil čuječe narave, zapele so fonetični zapis oglašanja ptic in nas zvabile v zanimive razmisleke o tem, kaj jezik sploh je. Obenem se je poznalo, kakšno je njihovo jezikovno ozadje; švedščina in danščina. Svojo onomatopoetsko interpretacijo so oblikovale s fonetiko svojega maternega jezika, in s tem tudi vtis, da pojejo v obstoječem jeziku, čeprav je bil izmišljen. Z namernimi tišinami zasedba žal ni našla pravih ušes, dosti ljudi se je namreč družilo izven šotora, v katerem so se odvijali nastopi. Nova lokacija festivala prinaša tudi novo akustično lastnost: dretje ob šanku in glasni pogovori iz okolice šotora so večkrat preglasili glasbo z odra, posebno v tišjih delih. Med tišino, s katero so delale BITOI, je bil ta običajni festivalski šunder moteč. Pozno, mogoče tudi prepozno v noči sta začela svoje glasbene ideje upodabljati Vid Drašler in Samo Kutin. Zagotovo je bil to eden izvirnejših nastopov festivala. Drašler je na klasični bobnarski bateriji izvajal sosledja podobna melodijam, Kutin pa se je na svojem preperiranem hurdy gurdyu igral s frekvencami, ki jih je ustvarjal s trki različnih predmetov ob vrtljivo kolesce.
Drugi dan se je odvil programski sklop, ki je del projekta The Future of Feminist Performance. Prihodnji dogodki se bodo dogajali še jeseni v Celovcu, Novem Sadu in Trstu. Irena Tomažin je zaradi bolezni žal svoj nastop odpovedala. Druga iz predvidene trojice je bila srbska vokalistka Boa Beres. Povabila nas je v Voicing Hybrid Ecosystems. Svojo performativno prakso abstraktnega vokalnega plastenja vseh širjav glasovnega spektra je podkrepila s projekcijo posnetkov terenskih kamer v tropskem gozdu. Urejene so bile v ponavljajočo zgodbo prebivalcev gozda in njihovih bojev za preživetje. Z nežnimi in počasnimi gibi je ostala v pričakovanih okvirih seksistične družbe, z uprizarjanjem plenilca pa presegala mačističen pogled spolne binarnosti moški-ženska, plen-plenilec. Prehajala je med temi stereotipi in oponašanjem plena z grlenim petjem, ki velja v nomadskih družbah jugovzhodne Azije za pevsko prvino moško socializiranih oseb, in okornimi gibi, ki jih prevzameš v seksistični družbi, kjer se od moško socializiranih ljudi ne pričakuje telesno izražanje svojih čustev s plesom oziroma občutljivo in pozorno gibanje v prostoru. Igrala se je z dinamiko prevlade plenilca nad plenom, a ne samo s tem. S posnetki je prikazala verigo nadvlade, ki ni naravnana izključno na odnos med plenom in plenilcem, denimo, ko slon med napajanjem z vodo prežene žirafo. Ko pa se taisti slon sreča s krokodilom, pa le odkoraka mirno stran. Ulovili smo se v pasti svojih lastnih predpostavk o delovanju naših ekosistemom in v pasti antropomorfizma, ko hitro začnemo v obnašanju živali iskati smisel, ki ga prepoznavamo v človeških družbah. Mačističen moški nikoli ne bo tako eleganten in prefinjen, kot je gepard. Po drugi strani je Mačo z veliko začetnico prej kot kak divji merjasec, plen, ki ga gepard poje za malico. Tudi Katalin Ladik, veteranka sodobnega performansa, je delala s projekcijo. V živo je poustvarjala posnetke iz arhiva svojega dosedanjega umetniškega ustvarjanja. Odzivala se je na svoj lasten biografski video, kar je bila povsem bizarna, a popolnoma nova izkušnja, ki je marsikatero udeleženko v publiki pustila prevzeto. Škoda je bilo le, da je bil ta feministični segment tako strnjen, saj za feminizem nimamo časa le v petek zvečer.
Še pred feminističnim sklopom sta oder zavzela Italijansko-portugalski duo FFFK. Igrala sta se s povratnimi zankami njune potovalne noise opreme. Imela sta vsak po en mikser, kitarske pedale in DIY oscilator. Z njima sta zvočila hrupne glasbene verze, med njih in iz njih pa »recitirala ritme«, na katere bi skakali, mahali in majali, če bi ju doživeli pozneje v programu, v globini noči. Po nastopu Katalin Ladik pa je petčlanska domača zasedba Sujevera sestopila z odra, da smo jim lahko gledali pod prste. Vso svojo opremo so razložili na dvignjene praktikable sredi plesišča, tako da je občinstvo ustvarilo krog. S tem smo se približali občutku skupnosti, ki smo ga bili vajeni s prejšnjih Sajet na sotočju. Po eni uri improviziranja se je njihovo početje sprostilo do mere, ko niso našli konca igre. Popolni zaključek bi lahko bil z melodijo Internacionale iz glasbene skrinjice. A to je bil le začetek iskanja konca. Vsakič, ko so umirili konje, je iznenada priletel obad in pognal spet novo rundo jahanja. Sujevera se je zato soočala s smehom in tudi poslušalstvo je bilo zadovoljno. Manj zadovoljni pa smo bili nekateri, ko so se oglasili WaqWaq Kingdom. Predstavili so nam običajen japonski trap. Bilo je to malo razočaranje v primerjavi z ostalim glasbenim programom, četudi je projekcija zgodovinskih posnetkov maškarade z Japonske odtehtala njihovo enostavno izkoriščanje autotuna.
Zadnji dan festivala so se zgodili nastopi s predstavitvami glasbenih delavnic. Prvi je bil nastop delavnice makedonskega skupinskega petja z naučeno plesno koreografijo. Za tem pa se je inštrumentalna delavnica predstavila z duetom pozavne in vokala, ki sta nam pri-povedala pravljico o velikanu in vili. Medtem je tonske vaje že izvajal prvi bend tretjega večera, Još Gori, nova zasedba Aleksandra Stojkovića, poznanega kot vokalista in tekstopisca bivše zasedbe Goribor. Njegovi udarni verzi še gorijo. Spremljala sta ga Nenad Sinkauz z akustično kitaro, glasom in pultom elektronike ter Alen Sinkauz s kontrabasom in z ritem mašino. Za njimi je sledil sklop saksofonsko-bobnarskega eksperimentalnega jazza. Prva je bila tržaška zasedba Filaments of Existence. Giorgo Giaccobi je poleg svojega inštrumenta upravljal z računalnikom, s katerim je tkal zvočne filamente. Na bobnih je muzicirala Camille Colleti. Naslednja zasedba pa je bila že bolj izkušeni domači Etceteral, avdio vizualni trio z Marekom Fakučem na bobnih in Boštjanom Simonom s saksofonom. Odrsko prezenco širijo s projekcijo, ki jo v živo ustvarja Lina Rica. Zaplavali smo tudi v metalske vode z Green Milk From The Planet Orange. Japonski bend nam je že skoraj piflarsko razkazoval svojo vzdržnost v držanju napetosti, ne glede na tempo. S posedenima kitaristoma smo dobili občutek, da najboljši metal igrajo sedeči jazzerji. Škoda, da so peli v angleščini. Naglas je bil tako močan, da jih ni bilo moč razumeti, a kar šteje, je bil patos. Kot zadnji izmed nastopajočih je oder zapustil Zagrebški ABOP. Navlečeni na vsestransko stimulacijo čutov, so vabili na rejverski vlak z dimom, laserjem in simetrično odrsko postavitvijo.
Na festivalu smo sicer pričakovali več intervencij zunaj šotora, kot je bila predstavitev delavnic pri šanku in kuhinji, ali vsaj premik kakšnega koncerta na zelenico čez cesto, ki je samevala. Premik v sosednjo občino je dejansko pomenil sito za obisk tistih, ki so na Sajeti pristali naključno zaradi slovesa drugih festivalov na sotočju. Vsekakor je na letošnji ediciji izostal del sajetarskega ljudstva, ki jim je bilo sotočje domače, mogoče celo sveto. Karavla tovrstne čarobnosti še ne premore. A kaj je Sajeta? Strela z jasnega? Mistično bitje? Je kdo videl Sajeto? Mogoče bo trajalo še nekaj let, da nje čarobnost pride tudi v kraje obrečja Nadiže, kamor so odromali njeni pristaši.
