Reportaža z Zborovanja, 30. avgust, Švicarija, Ljubljana
Zasoplemu mi uspe, napol opotekajočemu se ob kolesu, pregristi na hrib v Tivoliju – kar priča predvsem o moji slabi pnevmološki pripravljenosti na kakršen koli že napor. Pred Švicarijo je kup otrok, zgleda, se praznuje rojstni dan … al’ neki, nimam pojma. Nihče od ljudi, ki se smukajo naokrog, mi ne deluje niti kot obiskovalec niti kot protagonist. Kontaktiram vodjo zborovanja, Tiso Nežo Herlec, in srčno upam (glej uvod z omembo zadihanosti ob vzponu na ne ravno težko dostopen hrib), da mi na manifestaciji ne bo treba sodelovati s svojimi ubogimi pljuči in strgalnikom od glasu, čeprav je Tisa nekaj dni pred tem ob neki drugi priliki, ko sem ji obelodanil, da bom pisal reportažo z dogodka, toliko da ne vztrajala pri tem. Hvala neobstoječemu bogu sem v tej igri trmoglavljenja zmagal. Kmalu se ob klopci, kjer počivam, pojavi še sama.
Vse skupaj spominja na zbor skrivnega društva ali sekte, saj nihče od posvečenih (mene, Tise in še dveh vokalistk, ki se nama kmalu pridružita) očitno ne ve, da se ima ta večer zgoditi javna vaja Zborovanja, čeprav so vrata nanjo vedno in povsod odprta vsakomur, bodisi nadobudnim novim glasovom ali firbčnim ušesom, kot so moja (Ste slišali? (Ne)vljudno vabljeni na naslednji termin!). Ampak dobro, kot nekomu, ki se giba po literarni sceni, so mi take situacije še predobro znane. Kot je razvidno že iz prejšnjih stavkov, ne traja dolgo, da ne bi vsi skupaj do kolen zabredli v motno mlakužo konceptov. Je to nastop, vežba, nekaj med enim in drugim? Je tisti koncept, ki se nahaja med vežbo in nastopom in ki ga iščemo, vodena improvizacija? Kakršenkoli oprijemljiv odgovor se je skupaj s cigaretnim dimom razpršil v daljšajočih se sencah okoliških dreves. Sledi šala, da se dandanes ne piše več samo recenzij o platah in nastopih, ampak tudi o vajah, a vse prisotne, vključno s samim sabo, pomirim, da gre tehnično gledano za reportažo – pomembna razlika!
Ne, vzamem prejšnje besede nazaj. Ne gre za skrivno društvo, gre za sekto! Na to zajebantsko misel me napeljejo predpriprave na sam akt prepevanja, oziroma bolje rečeno, izražanja z glasom ali glasovnega slikanja, ki sem jima bil priča. Če sem, nepoučen o delovanju zborov, ogrevanje glasilk v pripravi na sám akt petja nedvomno pričakoval, me je vseeno nekoliko presenetila neortodoksna predpriprava nanj. Prisotni so zaprli oči in se preko meditativne ter ilustrativno nazorne pripovedi Tise Neže, ki je v tej konstelaciji igrala neke vrste šamansko vlogo, povezali s telesom in svetom, ki ga obdaja. Sam sem medtem gledal ploščice na tleh in z nestrpnostjo čakal na sam the thing. No, tu se bom posul s pepelom. Če sem že priznal, da nimam pojma o delovanju zborov, potem ne morem kar čez palec trditi, da gre za neortodoksne prijeme, a nekako slutim, da to drugje najbrž ni v navadi – kakorkoli, kdo sem jaz, da bi sodil, vsem vpletenim je očitno sedlo in jih osredotočilo na svoja telesa, glasove in nove vokalne naloge. Basta. Po tej posvetitvi v misterije kartezijanskega dualizma se je naposled začelo zares.
Edicija Zborovanja, ki sem ji prisostvoval, je slonela na uporabi glasu kot inštrumenta, odzivanja na tujo melodijo, kopiranja, nadgrajevanja, remiksanja, soliranja, ki se od kolektivno razvijajoče melodije povsem loči, da vanjo spet ponikne ali pa se ji, nasprotno, zgolj asimptotsko približuje. Tisa Neža, čeprav duhovna mati projekta, ni bila ne konduktor, ne zatežen pedagog, niti vodja – kar, predpostavljam, itak ni njen namen. Vsak je pel po svojih zmožnostih (in te niso zanemarljive!) in potrebah, sama je zgolj postavila splošne in zelo raztegljive parametre, ki jih je nato vsako novo etapo nadgradila z novo spremenljivko, kar je dodobra razgibalo nastop, pardon, izvedbo nove v vrsti vaj. Predvsem v prvi polovici, pred edinim premorom in čikpavzo, so se iz vrlih, obdajajočih me grl (jap, dvakrat sem si, sedeč znotraj kroga pojočih, privoščil tridimenzionalno, immersive zvočno kopel), vile a cappella viže, ki so močno spominjale na zborovska dela avantgardista Györgyja Ligetija (glej naslov prispevka in, khm, 2001: Vesoljska odiseja …?), pri čemer so se mi po glavi prekopicevale različne misli in zamisli: najprej, zakaj se podobnih tehnik plastenja človeških glasov pogosteje, če sploh, ne poslužujejo producenti elektronske glasbe? V pasažah svojih komadov, kjer hočejo izzveneti kao deep in skrivnostno, naj raje uporabljajo semple tovrstnih koralov, ne pa sinte, zveneče kot drugorazredni demo posnetki Briana Ena, ki jih je ta iz sramu pred tem, da bi jih kdo našel, sam zakopal nekam v globine najbližjega rudniškega jaška. In drugič, da imajo zametki slišanega precejšen potencial, ne samo za ušesa, vajena avantgardnih prijemov preteklega stoletja, temveč tudi za poslušalce, ki jim je takšna poetika tuja. Vendar samo v primeru, če si, prvič, tega celoten zbor želi, in drugič, če jim uspe v tej improvizaciji najti ne skupni imenovalec, ki se ga je treba držati kot pijanec plota, temveč vsaj splošni, ponovljivi lajtmotiv, smer razvijanja melodike, splošno strukturo. Verjamem pa tudi, da je ta zametek samo promil tega, kar Zborovanje ob kakih drugih priložnostih in kje drugje ponuja kot svoj (ne)utečeni repertoar.
