1912 Trnovo, Ljubljana, 17. oktober 2026
Skoraj točno leto dni je poteklo med »Sledi zatišje, nato pa, upamo, čimprej vihar v ponovno odprtih notranjščinah!«, zaključno povedjo izčrpne reportaže s Festivala 1912 Trnovo, ki sem jo spisal za ta isti portal, in prvim pravim koncertom v dvorani nekdanjega KUD France Prešeren oziroma Doma slovanskih kultur, kakor vam je pač ljubše. To zatišje je privzdignilo nemalo obrvi v močvirju, njegovi ožji in širši okolici, ter sprožilo val skeptičnih pošepetovanj dvoma o dejanski realizaciji projekta, ki v svoji velikopoteznosti pod eno in edino streho ne kani združevati zgolj heterogenih umetniških praks, temveč postati tudi eno izmed osišč aktivnega in participativnega družabnega življenja, odprto za morebitne nove, drugačne in drzne ideje, programe in manifestacije. Znotraj tesno povezane, a zaenkrat še vedno relativno majhne skupine pobudniških zanesenjakov je že zaokrožila šala, da lahko – dokler se povsem urejenih notranjščin dokončno ne odpre z zares gala in šik prireditvijo, ki placu s takšno tradicijo konec koncev tudi pritiče – vsak preddogodek smatramo za otvoritev v malem. In drugo soboto nazaj smo jo, nekateri že precej nestrpni, tudi dočakali. Ali če parafraziram slavni stih T. S. Eliota: takole se odpre 1912 Trnovo, ne s treskom, temveč s cviljenjem. Sam dodajam: ali z več epizodami cviljenja. A k temu dodajam še: mar res? Za cviljenje je bilo namreč vse skupaj precej bučno …
Začelo se je pravzaprav s situacijsko komedijo – v najžlahtnejšem pomenu te besede – in resnično smo morali tudi tisto soboto, na sam dan te male otvoritve torej, spet nekoliko (po)čakati. Medcelinska zasedba R999D z domovanjem v Ženevi, duet, ki ga sestavljata Paula Sanchez (vokal, violončelo, elektronika) in Gabriel Valtchev (bobni, elektronika), je večino večera preživela v boju s tehniko – sredi pravega malega mesarskega klanja s svojimi aparaturami, ki je najbrž trajalo celo dlje od samega nastopa. Vsake toliko časa so tisti bolj pogumni pokukali v dvorano in vljudno povprašali, ali je vse nared, nakar je sledil negativen odgovor. Tako nam ni preostalo drugega, kakor da še naprej žulimo svoje pivo in se pomenkujemo s člani njunega spremstva. To omenjam zato, ker se je ob tem predkoncertnem druženju zgodilo nekaj redkega: Doriana Selmija, v klasični glasbi izšolanega in podkovanega Francoza, smo namreč prepričali, da se impromptu pridruži programu in večer odpre – od vseh mogočih inštrumentov – s trianglom! Ko je bilo naposled vse pripravljeno, je mirno zasedel svoje mesto na stolu ob enem od mikrofonov in vanj odtrkljal kratko, a svečano, sakralno suito, ki ji je intenzivnost dodajal ali odvzemal v tesnem sodelovani s Sašom Kotnikom, trenutnim hišnim tonskim mojstrom, ki ga ta nenapovedani vpad več kot očitno ni niti malo zmedel.
R999D sta eden izmed skrajnih primerov tega, kaj vse bo med drugim ponujal glasbeni program 1912 Trnovo v, upam da, svetli bodočnosti. Eksperimentalni noiserski duo je tisto noč dokazal, da je bilo vredno čakati: ne samo na odprtje dvorane, ampak tudi na njun nastop. Odločitev, da ne bosta izkoristila odra, temveč se bosta ugnezdila kar v parterju, med butično (i)zbrano publiko, je prizorišče spremenila v boksarski ring. Poslušalci, razkropljeni okrog njega, smo tako lahko spremljali Mortal Kombat huronskih bobnov, distorziranih zvočnih zank, prebliskov čela na efektih in avtoritativnih krikov vokalistke. Mortal Kombat se tukaj ne omenja po naključju, saj sta naelektreno vzdušje in neposredna bližina vseh prisotnih celoten set spremenila v sceno ilegalnih bojev brez vnaprej določenih pravil spopada. Kakopak tudi njuna godba ni poznala ne omejitev ne pravil, čeprav je povsem organsko nihala med eksplozivnostjo in militantnimi tolkali ter prehajala v dobro naoljen groove v poljubnih kombinacijah omenjenih kompozijskih elementov. Vokalne melodije so se spogledovale s kričečim postpankovskim pripovedništvom in ritmiziranim, ziritiranim dretjem a la MC Ride, čeprav se jima je ob omembi Death Grips v pogovoru po koncertu to zdela nenavadna asociacija. Vse skupaj je trajalo dobrih trideset do petintrideset minut in je bolj nežnim ušesom zagotavljalo tinitus jutro za tem.
Prizorišče 1912 je z nastopom R999D in gostom presenečenja predvsem dokazalo, da ne bo streglo zgolj najmanjšemu skupnemu imenovalcu okusa, temveč bo svoja vrata odpiralo tudi izvajalcem in publiki s samega roba soničnega spektra.
