AVTORSKOPRAVNO VARSTVO IMPROVIZIRANE GLASBE #4

Pričujoča objava je četrta v večdelni seriji, katere namen je celostna objava magistrskega dela avtorice Valentine Prete. Delo, naslovljeno Avtorskopravno varstvo improvizirane glasbe, je izšlo leta 2018 pri ljubljanski Pravni fakulteti in je v celoti dostopno tukaj.

RAZLIČNE STOPNJE IMPROVIZIRANOSTI DELA 

Znotraj iste skladbe lahko razmerje med tujimi in novimi avtorskimi prispevki zelo varira in  sega od minimalnih predelav pa vse do improvizacije v svoji najčistejši obliki. Glede na to,  kolikšen delež glasbenega dela je improviziran, jih lahko v grobem razdelimo na tri skupine:

dela z nič ali zanemarljivim deležem improvizacije, 

dela, ki so delno improvizirana, 

dela, ki so v celoti improvizirana. 

V prvo kategorijo lahko uvrstimo skladbe, ki izvajalcu dopuščajo le omejene možnosti  odstopiti od napisane partiture oz. ustaljenega načina igranja. Z relativno fiksno definiranim  tempom, harmonijo, melodijo, formo in pogosto tudi besedilom je namen avtorja ta, da  skladba zveni in se izvede vselej enako. Ni si težko zamisliti, da lahko v to skupino uvrstimo  precejšen del popularne, predvsem komercialno naravnane glasbe pa tudi številna klasična  dela. Tako kot si npr. pop pevka privošči odpeti refren nekoliko po svoje, a še vedno znotraj  določenih okvirov, je klasični glasbenik v kadenci sicer svoboden glede tempa, izvedbe  okraskov, dolžine vdihov in drugih detajlov, v preostalem pa mora slediti partituri. Kljub  določenemu manevrskemu prostoru improvizacija nima večje vloge znotraj te skupine  glasbenih del niti se improviziranje od glasbenikov ne pričakuje. 

Ker je njihov ustvarjalni doprinos premajhen, da bi zadostil kriteriju samostojne duhovne  stvaritve, ne morejo postati soavtorji, tj. imetniki avtorskih pravic na izvedenem delu,  temveč pridobijo na svojih interpretacijah zgolj sorodne pravice izvajalca. 80 Ko torej  glasbeniki poustvarjajo tuja glasbena dela in pri tem ohranjajo vse njihove bistvene  sestavine, ne dosegajo zadostne ustvarjalne ravni, da bi lahko govorili o predelavi, temveč  gre zgolj za posege v obstoječe delo, iz katerih ne nastanejo nove avtorske pravice.81 V  primeru, da glasbenik ne interpretira zgolj repertoarja tujih avtorjev, temveč izvaja tudi svoje  avtorske skladbe, pa je hkrati imetnik izvajalskih pravic na svoji izvedbi ter imetnik  avtorskih pravic na svojem delu kot takem. 

Druga kategorija zajema skladbe, kjer ustvarjalci solirajo čez obstoječe glasbene teme, v  živo miksajo različne fonograme ali kako drugače predelujejo obstoječa avtorska dela, pri  čemer je njihov kreativni vložek že tolikšen, da izpolnjuje pogoj samostojne individualne  stvaritve. Ravno zaradi prepleta avtorskih pravic različnih avtorjev znotraj istega dela je ta  spekter ustvarjanja z vidika avtorskega prava najzanimivejši, še posebno zahtevna pa je  ravno razmejitev med deli prve in druge skupine. 

Eden najbolj tipičnih primerov soliranja čez obstoječo glasbeno strukturo je jazz standard s  klasično formo AABA 82, pri katerem glasbeniki najprej odigrajo celotno skladbo z  originalno melodijo, nato pa se vrnejo na začetek in čez iste harmonične postope drug za  drugim improvizirajo nove melodične linije. 

Jazz standard je kot vsako izvirno glasbeno delo v prvi vrsti varovan kot celota, ki je  sestavljena iz izvirne kombinacije osnovnih glasbenih prvin – melodije, harmonije in ritma – čemur je večinoma dodano tudi besedilo. Glavna melodija, ki se po navadi odigra čez prvih  osem ali šestnajst taktov in je v žargonu poimenovana tema (ang. head), predstavlja poleg  naslova najrazpoznavnejši element skladbe, po katerem glasbeniki identificirajo različne  jazz standarde, ko npr. razpravljajo o seznamu skladb, ki jih bodo odigrali na koncertu.  Ravno zaradi njene močne individualne narave je tema znotraj jazz standarda praviloma še  dodatno zaščitena kot samostojna kreacija. 

Z avtorskopravnega vidika gre torej v primeru jazz koncerta za zanimiv preplet avtorskih in  sorodnih pravic. V delu, kjer band igra jazz standard z originalno melodijo, ki je v skladu z  določenim notnim zapisom ali zvočnim posnetkom, govorimo o izvajanju tujega dela, saj  glavni elementi skladbe niso v ničemer bistveno spremenjeni. Ko pa preidejo na dele, kjer  prosto improvizirajo, je posameznikov kreativni doprinos že tolikšen, da lahko govorimo o predelavi prvotnega dela. Med soliranjem služi jazz standard zgolj kot harmonska in  ritmična podlaga za ustvarjalne spremembe, ki so dovolj izvirne, da konstituirajo nove,  samostojne avtorske pravice na predelani skladbi. Ker prvotno delo ostaja zaznavno tudi v  predelavi (tj. med soliranjem), govorimo vselej o odvisnem oz. izvedenem delu.83 Seveda ni  izključeno, da je že celoten aranžma v tolikšni meri izviren, da pride z njim do predelave celotne skladbe in ne le njenega solističnega dela. 

V tretjo kategorijo lahko uvrstimo vsa glasbena dela, ki nastanejo popolnoma spontano,  brez partiture, predhodnega načrtovanja ali vnaprej določenih pravil, zaradi česar so tovrstne  glasbene prakse med vsemi potencialno najbolj kreativne in raznolike. Med vsemi so v  največji meri odraz skupka enkratnih in neponovljivih okoliščin – trenutnega počutja  glasbenikov, njihove interakcije, odziva publike, akustike dvorane ter vsesplošne atmosfere  na koncertu. Vnaprej ni predvidena niti dolžina izvedbe; ta se običajno odvije v enem kosu  in glasbeniki zaključijo z igranjem takrat, ko tako želijo oz. začutijo.84 Primere tovrstnega  svobodnjaškega ustvarjanja predstavljajo najrazličnejše prakse svobodne improvizacije,  spontani jam sessioni ter druge podobne oblike prostega in nekonvencionalnega igranja. 

Avtorskopravno gledano so v takih primerih vsi izvajalci hkrati tudi avtorji glasbenega dela,  ki nastane, saj igrajo sočasno in se pri tem ne opirajo na nobene obstoječe teme, temveč je  vsa glasba izvirno njihova. Tovrstni koncerti praktično vedno izpolnjujejo pogoje za  nastanek soavtorstva iz 12. člena ZASP; ustvarjalni prispevek vsakega soavtorja mora biti  vsaj tolikšen, da bi ga lahko šteli za samostojno avtorsko delo, priti mora do skupnega  sodelovanja in končni izdelek mora predstavljati nedeljivo celoto. Vsak od soavtorjev je  soimetnik pravic na celotnem delu, kar pomeni, da o njegovi uporabi odločajo skupaj,  njihovi deleži pa se lahko določijo sorazmerno z dejanskim prispevkom.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *