Pisanje s časovno distanco ni zgolj preprost privilegij nepoboljšljivega prokrastinatorja in njegovega čezvse kompleksnega položaja. Je marveč tudi naklepna priložnost, da zadeve predstavimo radikalno drugače, s posebnim premislekom. Koliko knjig, glasbenih albumov in nenavadnih nastopov po medmrežju, vzemimo, smo zgubili med pandemijo!? Nemara je prav danes čas, da iz pozabe potegnemo, kar je bilo v tisti izjemni situaciji, ko dejavnost nikakor ni zastala, povsem spregledano in je sfrlelo mimo. Toda o tem in takšnem gradivu s še večjo zamudo kdaj drugič. Premislek nas, če se vrnemo k osnovni tematiki, obogati, obenem pa nam, kajpak, odvzame tisti čar, ki ga ponudi takojšnja reakcija, denimo radijska recenzija, podana hipoma, zgolj nekaj ur po dogodku. Drznimo pa si zapisati ugotovitev, da se z distančnim podjetjem ognemo brzopletosti, torej je odlog tudi del boja proti neznosni postmodernistični navadi, po kateri se radi gibljemo s svinčnikom po goli in gladki površini. Zdaj lahko posežemo celo tja med raskave čeri, kar je pred pomladjo, vnovično zasičenostjo s koncerti in prvimi festivali vsekakor celo nujno.
Polotimo se torej zdaj s to mislijo 60. Jazzfesta Berlin, ene izmed najstarejših in programsko najpogumnejših prireditev te vrste v Evropi. In sploh ne edinega radikalnejšega festivala jazza v mestu. Sprotne zabeležke smo že zdavnaj zabrisali proč oziroma smo z njih na papir prerisali tisto osnovno začrtanost, ki nam lahko rabi za »oddaljeni pogled«. Veličastna prireditev se je odvila na začetku novembra 2023, torej tik pred glasbeniško potovalno hibernacijo, zimo, ki v Berlinu mahoma prejme še dodatek nenehne sivine, kajpada po novem brez snega, izrazito kratke dneve in tisti najzoprnejši dež, kar jih je, ki se nikakor ne razvije v kak naliv, a obenem noče in noče ponehati … Berlin bi ne bil Berlin, ko bi tudi v času festivala ne bil ohranil številnih špilov Echtzeitmusik, kakor se v adornovsko-eislerjevskem modernističnem žargonu po nemško pravi godbi, ki nastaja pred našimi ušesi in ki ne obstoji brez skupnosti, torej improvizaciji, eksperimentu in sorodnim rečem. Dasipak te niso nujno jazzovske, jih velja v festivalskem kontekstu vsekakor omeniti: Jazzfest Berlin bi se namreč lahko v veliki meri sestavil iz glasbene srenje, ki je prišla z vseh vetrov in zdaj bodisi živi ali pa – po novem, ko gredo najemnine za sobe in stanovanja nezadržno gor – životari v velemestu, katerega muhe sežejo tako daleč, da še dandanes, ko se vsekakor lahko pohvali s statusom prestolnice, osrednjega gojišča robnih in pogumnih muzik, nima centralnega oziroma enotnega obveščevalnega organa. Tako najdemo štiri, pet objavljenih špilov na večer na enem najavnem mestu, še zmerom pa, vzemimo, ostaneta dva dobro prikrita, do katerih se je treba prebiti kako drugače, še največkrat s skrivnostnimi obvestili, da bo prizorišče najavljeno pravočasno. Jazzovski festival, na katerem bi zbrali zgolj to improvizatorsko druščino, bi bil prav dostojna prireditev, s čimer že koketiramo z realistično, prav nič pretirano izjavo, da je Jazzfest Berlin pod umetniškim vodstvom Nadin Deventer (ta je bila že poprej kuhana in pečena kot zadolžena za festivalsko produkcijo) od leta 2018 takšne sorte, da je zelo blizu najzahtevnejšima odjemalki in odjemalcu muzike pri nas: Postrgajmo po Jazz festivalu Ljubljana, Jazzu Cerkno, (Ne)poslušnem, Brda Contemporary, vzemimo, klubske špile med Bistrico ob Sotli, Vrhniko, Lokavcem, Hupo Brajdič, ŠKUCem in Gromko, pridodajmo kakšno oddajo, dve, z Radia Študent, Zagoričnika in Trdana na programu Ars, pa prejmemo v glavnini natanko to, kar nam ponudi Jazzfest Berlin. Ne pozabimo še na dovolj blizka Jazz Festival Skopje in na tistega v avstrijskem Saalfeldnu, s pridodatkom, da se slednji raje nagiblje k New Yorku, Nadinin Berlin pa najde svojo slast v Chicagu. Tudi zato je pisec tehle vrstic lahko dovolj pomirjen, saj smo precej zasedb z njegove 60. edicije slišali tudi pri nas, nekatere celo prej ko vesoljna Nemčija. To je seveda tudi plod »mreženja« na konferencah in drugih sestankih EJN (Europe Jazz Network), katerega lovke sežejo tudi globoko v naše kraje in katerih nasledkom bi nemara utegnili očitati nepotizem, monopolizem ali kaj podobnega, a k sreči odtehta, da se ne zibljejo v udobju kakšnih tradicionalističnih, revivalističnih ali sredinskih brbotanj (no, med njimi je bolj muljasto in kalno), pač pa radi tvegajo in nas posledično, kajpak tudi lepo razporejeno po kontinentu in zatorej ustrezno ceneje, seznanijo s karseda veliko mikavnimi novostmi, tudi s precej revolucionarnimi praktikami.
Naj se zdi sociologu kulture in glasbe kričavo opozarjanje na razne obvezne kvote oziroma klic k uravnoteženostim še tako liberalistično oziroma je, kakor vemo, velikokrat tudi kontraproduktivno, vsiljivo in nerodno (naj mi bo dovoljena karikatura: »Joj, dejmo na program še kakšnega črnca, eh, raje črnko, žensk nam manjka, pa bomo ubili dveh muhi!«), mora pripomniti, da programsko vodstvo Jazzfesta Berlin to izvede nonšalantno, ko da gre za najnormalnejšo stvar pod soncem: kvečjemu z diskretnim in občasnim opozarjanjem med najavami koncertov in skoz promocijsko gradivo. Tako smo imeli starostni razpon na odru med osmimi in 85. leti (toliko jih namreč šteje domači avantpianist Alexander von Schlippenbach), prvo festivalsko besedo sta imeli glasbenici (Mary Halvorson in Sylvie Courvoisier), in število glasbenic je bilo vobče impozantno, slišali smo, navsezadnje kar tri vrhunske – in glasbeno povsem raznolične – trobentarke: Susano Santos Silva, Steph Richards in Ellen Arkrbro. In ko je Nadin Deventer napovedovala koncert slednje, je za njen septet, ki sicer prihaja iz štirih ne-nemških držav, prav pri vseh sedmih nastopajočih lahko ponosno še nanizala: »Iz Berlina … Iz Berlina … Iz Berlina …« … Otroci? Bilo jih je veliko, kakih 60, ki so nastopili že prvi večer, ko so zaključili svojo udeležbo na ImproCampu in z glasovi in teleščki, razporejeni po balkonu in odru, interpretirali dodobra improvizirano kantato Apparitions.
Zvedava otroška obličja med dinamično delavnico glasbe / zvoka, ki sta jo vodila Paal Nilssen-Love (bobni, tolkala) in Juliana Venter (glas) iz zasedbe Paal Nilssen-Love Circus (fotografija Camille Blake / Jazzfest Berlin).
Ko smo obiskali eno izmed tistih delavnic na ImproCampu, ki so se razporedile še v festivalski čas, smo po otroških obličjih in opravah zaznali, da njihovi starši očitno prihajajo z vsega sveta. Opazujoč to pisano veselje pa smo hipoma začutili precejšnjo grenkobo: Kako je mogoče, da tako širnega sveta celo v velemestu ni med obiskovalci, obiskovalkami? Ti so izrazito beli, in podobno je tudi na vseh rednih večerih, kadar se daje Echtzeitmusik. Nikogar »od drugod«, nikogar obarvanega, nikogar drugače oblečenega … Pa saj je prav podobno zapaziti tudi v New Yorku. Obiskovalska segregacija pa prejme tudi mučno zavest o starostnem prepadu. Vaš poročevalec se sam pri sebi po tihem šali, da na festivalih in koncertih po Avstriji in Nemčiji že četrt stoletja opaža, da je med mlajšimi, pa jih ima danes že čez šestdeset … Generacija, ki je bila konec šestdesetih let XX. stoletja priča udarnim začetkom evropske improvizacije in free jazza, sicer v zadnjem času opazno zapušča tale svet, a kar je ostaja, je še zmerom v prvih bojnih vrstah. Pred dvema desetletjema je preživela celo svoje lastno godrnjanje spričo nezadržnega množenja elektrofonskih podvzetij. In festivali jazza, tudi tisti, ki predočajo bolj tvegane vsebine, niso imuni na tako imenovane connaisseurs – to so zlasti tipi v poznih srednjih letih, nadišavljeni in v dragih oblekah, s kakšno rutko krog vratu, ki imajo očitno dovolj denarja, da pokupijo precejšnje število plošč in knjig, a je njihova navzočnost dovolj strastna, da so mnogi med njimi tudi finančni podporniki rednih klubskih dejavnosti, improvizacijskih arhivov, dokumentacije in delavnic. Vsaj v večjih okoljih je tako, pri nas takšnih zavzetežev, najsi na pogled še tako zoprnih, žal, ni.
Jazzfest Berlin je dovolj pregleden, zadeve se sicer zdaj pa zdaj časovno malce prekrijejo, a so festivalska prizorišča umeščena tako, da z malce pospešeno hojo lahko celo mirno skombiniraš dvoje špilov, če si že ne vzameš počitka, poležavaš na velikih blazinah v prvem nadstropju osrednje stavbe (Berliner Festspiele) ali si tam pač ogleduješ video posnetke s starih festivalskih koncertov, brskaš po priročni knjižnici ali se poglobiš v dobro odbrano historično diskografsko prezentacijo Henryja Threadgilla (o njem več prihodnjič!), ki jo je vkup zložil Brent Hayes Edwards, profesor angleščine in literarnih ved, sicer tudi mojstrski sopisec Threadgillove avtobiografije Easily Slip into Another World (2023).
Susana Santos Silva (igrala je v triu »Laying Demons to Rest«, v katerem sta še Fred Frith in Mariá Portugal; fotografija Camille Blake / Jazzfest Berlin).
Ko smo v poročevalski vlogi na osrednjem prizorišču Jazzfesta Berlina, sedimo na ravno prav udobnem (ne mehkem ne trdem, na tako rekoč delovnem) sedežu na balkonu ene izmed najlepših dvoran, kar jih premore Evropa: Haus der Berliner Festspiele. Njeni začetki sezajo v obdobje »družbe kulture«, in čeprav je gradnjo, roko na srce, spodbudila ameriška okupacijska oblast, v njenem poslanstvu prepoznamo staro in akademsko prepričljivo razkrinkano »nemško ideologijo«: Kultura je prejkone žlahtnejši nadomestek za umazane posle politike (kakor za čas od Goetheja sem ugotavlja sociolog Wolf Lepenies). Ameriški trik, s katerim so Nemčijo po nacionalsocializmu popeljali na pot eksistencialistične demokracije (za občutek demokratičnosti v državi so dovolj natančno in pravočasno odmerjeni paketi popularne kulture, zlasti filmov, muzike in, kajpak, ustreznih blagovnih igračk), je kazalo prenesti na novo raven. Zid je bil zgrajen že eno leto in pol pred tem, živci so popuščali. Ko je 1. maja 1963, torej slaba dva meseca pred slavnim Kennedyjevim obiskom mesta, tedanji župan Berlina Willy Brandt ključe novega hrama predal častitljivemu gledališkemu režiserju in intendantu Erwinu Piscatorju (o čemer lepo pričuje okvirjena fotografija nad službeno recepcijo, kjer se gre h garderobam, k tehniki in v zaodrje), se je poslanstvo osredotočilo k enemu samemu cilju. Piscator in drugi intendanti – predvsem s področij teatra in sodobne klasične glasbe – so dobili mamljivo, a organizacijsko in produkcijsko zahtevno nalogo: Zahod Berlina naj se čimprej seznani s »svobodo in novostmi v kulturi in ustvarjalnosti«: Eugène Ionesco, Samuel Beckett, Living Theatre, John Cage, Pina Bausch … Prvotni naziv stavbe oziroma dejavnosti je bil zelo direkten: Theater der Freien Volksbühne (za razloček od stare, dobre Volksbühne, ljudskega gledališča, ki je ostalo na sovjetskem Vzhodu in kot tako »ni bilo svobodno«) … Desetletja historične distance in današnji položaj od zvezne republike finančno izdatno podprtih dejavnosti v prelepi, zdaj tudi diskretno obnovljeni stavbi, dokazujejo, da je bila naloga spolnjena bolje od vseh pričakovanj. Edinole z eksistencialistično demokracijo se ni mogla meriti in se tako, kot dobro spoznavamo zadnja desetletja tudi pri nas, ne more meriti še danes.
Festival dobro izrabi par dodatnih prizorišč v kulturnem centru, tako tudi sam oder, ko se publika iz dvorane z 999 sedeži privabi kar tjakaj, koncerti pa potem imitirajo klubski vrvež, ima pa tudi izvrstne pogoje za pogovore, delavnice in vaje. Sodeluje tudi z dvema različnima klubskima prostoroma, pri čemer ugotovimo, da ni prav jasno, zakaj gredo nekateri špili tjakaj in niso del »osrednjega programa«. Verjetno gre za dovolj težavne programsko-logistične odločitve, kar je travma vsakega festivala te velikosti. Prvi klub je A-Trane, ki deluje od leta 1992 in v svojem rednem programu v glavnem predstavlja straight-ahead oziroma ekonomsko zanesljive zadevščine, kar se za časa festivala dodobra radikalizira. A-Trane je po opremi in pohištvu sodeč precej snobovski jazzovski klub, a osebje kljub temu deluje dovolj prijazno in je vsekakor dobrohotno do razrednih širjav, kakor jih pozna in predstavlja festivalsko okolje. Drugo prizorišče je Quasimodo tik zraven nič manj slavnega kinematografa Delphi na Kantstraße, klub obče muzične prakse, umeščen v lično zanemarjen untergrunt, ki takšno in drugačno muziko predstavlja že od leta 1977. Tjakaj se lahko na dveh ravninah s stranskimi mizami in stoli zbaše kakšnih 300 ljudi, torej je prizorišče prav tiste velikosti, ki jo trenutno, vzemimo, v Ljubljani zelo pogrešamo. Oder je v Quasimodu še kar hecen, kajti po višini je do stropa tam še manj prostora kakor v klubu Gromka. V Quasimodu in na koncertu v preddverju Haus der Berliner Festspiele pa je občutljivo uho nekajkrat zaznalo krepak kiks pri ozvočevanju. Vse na svetu ni ravno dub ali kaj podobnega, torej je povsem odveč in moteče, kadar pri jazzovski godbi tonski tehnik pusti odprte subwooferje: basovski boben in kontrabas »po naravi« pač nimata tistih frekvenčno dodatnih, poudarjenih globočin … Toda mirno lahko zapišemo, da je bilo ozvočenje zvečine optimalno.
Steph Richards (s svojimi Power Vibe je nastopila v klubu Quasimodo; fotografija Peter Gannushkin / Jazzfest Berlin).
Dodatni program festivala je bil udaren in je lepo dopolnil tisto, kar je ponudila sama godba. Tako smo si lahko ogledali svetovno premiero portreta staroste improvizacije in novega jazza Alexandra von Schlippenbacha z naslovom Tastenarbeiter (režija Tilman Urbach, Nemčija 2023), kar bi lahko dovolj duhovito in posrečeno prevedli kot Tipkarski delavec, vnovič pa smo lahko užili tudi vrhunsko ritmizirano filmsko klasiko, imenovano tudi »celuloidna improvizacija« Step Across the Border (režija Nicolas Humbert in Werner Penzel, Nemčija 1990), ki je navzlic številnim protagonistom in protagonistkam pravzaprav pripoved o takšnih in drugačnih potovanjih, ki jih opravi Fred Frith. Ta je bil predstavljen že prej, in sicer v poučnem intervjuju, ki ga je z njim opravil Peter Margasak: Sveži upokojenec Frith v njem spregovori o razmerju, ki ga univerzitetni sistem ZDA goji do poučevanja improvizacije in eksperimenta, o subtilnih razločkih po državah ter o osebnem načinu, kako se je v različnih obdobjih svojega pedagoškega dela spopadal tako z okorelostmi kakor s pričakovanji. Margasak se je pred koncerti oziroma dejavnim obiskom Berlina pogovoril še z Marhe Lea, Silke Eberhard, Marlies Debacker in z Andrewom Cyrillom. Vse omenjence in še preštevilne mične dodatke, ki so pospremili festivalske delavnice in pogovore, si lahko ogledate tukajle:
https://www.berlinerfestspiele.de/en/jazzfest-berlin/stories/2023/story-un-learning-jazz?
Na izvrstni razstavi »Videl sem zid«, ki je bila na ogled v novi potsdamski Hiši umetnosti Das Minsk, smo videli tudi Louisa Armstronga, ki je imel leta 1965 s svojimi All Stars po mestih v Nemški demokratični republiki (NDR) 17 koncertov, in to v precej velikih dvoranah, ki so sprejele tam med 2.000 in 3.000 obiskovalk in obiskovalcev, tako da je čisto blizu resnici domneva, da ga je videlo in slišalo okrog 45.000 ljudi. Konceptualno izzivalna in krepka razstava je ponudila tudi poslušanje vinilnega bootlega s tedanjega koncerta v Berlinu, na ogled je bila čisto prava Armstrongova trobenta, njegovo na zid ovešeno misel o Moni Lisi (»A lotta cats copy the Mona Lisa, but people stil line up to see the original.«) pa je z druge stene pogledovala slavna početverjena Mona Lisa Andyja Warhola. V posebni sobi so se avtorji razstave pozabavali s še eno slavno osebnostjo, ki je videla zid, in razobesili vzhodnonemške slikarije o njenem obisku. To je bila črnska revolucionarka, profesorica, politična aktivistka in teoretikinja, članica Komunistične partije ZDA Angela Davis, ki je v NDR, potem ko je bila v ZDA obtožena terorizma in bila po krivici aretirana, povzročila pravo pravcato ljudsko evforijo, saj je socialistična država v svojem protiimperialističnem zanosu med letoma 1970 in 1972 uvedla širno kampanjo Milijon vrtnic za Angelo z razglednicami in pismi v podporo po krivici hudo preganjani ideološki zaveznici. Tedaj je nastala tudi cela vrsta umetniških del od plakatov do velikih olj na platnu, ki so upodabljala njeno življenjsko pot, razne življenjske situacije in ki so segla tja do fantastičnih alegorij. Pozneje, ko je prejela skromno štipendijo za poučevanje v Frankfurtu na Majni, je Davis, ki naj bi bila prišla v NDR že v šestdesetih, tudi obiskala Vzhod in bila tam sprejeta z vsemi državniškimi častmi. Tematika o razmerju med Angelo Davis in NDR je sicer v zadnjem času predmet več razstav po Nemčiji, leta 2020 pa je izšla tudi zajetna študija raziskovalke Sophie Lorenz: »Schwarze Schwester Angela« – Die DDR und Angela Davis. Kalter Krieg, Rassismus und Black Power 1965–1975.
Louis Armstrong kuka in se reži izza zavese v Friedrichstadt-Palast, Vzhodni Berlin, med koncertom s svojimi All Stars 20. marca 1965 (zbirka Berliner Verlag / Archiv; fotografija: DDR Fotoerbe / Helmut Raddatz). Z razstave I’ve Seen the Wall / Videl sem zid v hiši umetnosti DAS MINSK, Potsdam.
Morda bo tole, kar vam je prebrati za današnji sklep, zvenelo banalno, toda podpisanemu in še prenekateri obiskovalki, obiskovalcu festivala (zlasti takšnim z nizkim pritiskom ali nemara depresivno in kako podobno motnjo) med večurnim poslušanjem k osredotočenosti in pripravljenosti za naslednje godbene podvige proti večeru zelo pomaga skodelica krepke kave. Šanki Jazzfesta Berlin so sicer ponujali prelestne preste in pir, kave pa ni bilo nikjer. Mimogrede: kave, pomislite, ni na voljo niti na Jazz Festu v – Sarajevu! Akreditirani, ki nismo bili dovolj iznajdljivi, da bi s seboj ponesli polno termovko, smo v Berlinu to reševali z interno kantino v kleti Haus der Berliner Festspiele, v katero nas je že prvi dan pred prvo tiskovno konferenco napotila prijazna receptorka. V kantini je delala italijanska ekipa, ponujala tudi izvrstno in poceni hrano, mir za koncentracijo, predvsem pa so tam imeli – kavo, in to očitno dovolj dobro in učinkovito, da smo lahko z izostrenim očesom in budnim ušesom pripravili tole reportažo, ki prejme celo svoje nadaljevanje s popotovanjem po programskih vrhuncih. In teh sploh ni bilo malo.
