Pričujoča objava je druga v večdelni seriji, katere namen je celostna objava magistrskega dela avtorice Valentine Prete. Delo, naslovljeno Avtorskopravno varstvo improvizirane glasbe, je izšlo leta 2018 pri ljubljanski Pravni fakulteti in je v celoti dostopno tukaj.
AVTORSKO DELO IN PRAVICE NA NJEM
Droit d’auteur v. Copyright
Pravo intelektualne lastnine je relativno mlada pravna panoga, ki je skozi zadnja desetletja zaradi potreb kapitalističnega gospodarstva in z njim povezane družbe znanja izjemno pridobila na pomenu. Ena od vej intelektualne lastnine je avtorsko pravo, ki se je zgodovinsko razvilo v dva vzporedna in v osnovi različna avtorskopravna sistema: kontinentalnega droit d’auteur in angloameriškega copyright.
Sistem droit d’auteur je pravno-filozofski konstrukt, ki izhaja iz prepleta različnih filozofskih misli in v središče razprave postavlja avtorja, tj. fizično osebo, ki je delo ustvarila. Eden prvih in najbolj znanih zagovornikov avtorske pravice kot »naravne« človekove pravice je angleški filozof John Locke, ki v svojem delu Dve razpravi o oblasti razume človeka kot edinega lastnika svojega telesa, zaradi česar je njegova lastnina tudi vse tisto, kar ustvari s svojimi rokami in s svojim intelektom. Na razvoj kontinentalne naravnopravne teorije so pomembno vplivali tudi drugi pogledi na razmerje avtorja do svojega dela, zlasti misli Kanta in Hegla. Avtorska pravica je tako v večini evropskih držav razumljena kot skupek moralnih in materialnih upravičenj, ki izhajajo iz avtorjeve ustvarjalne dejavnosti in izvorno pripadajo izključno njemu. Moralne pravice, ki varujejo avtorjeve duhovne in osebne vezi do svojega dela, so neodtujljive, neprenosljive in trajne, materialnim pravicam pa se je mogoče odpovedati ali jih prenesti na tretje osebe.
Copyright sistem, ki se je razvil v državah common law, nasprotno izhaja iz utilitaristične filozofije in sledi ekonomski logiki na način, da zasleduje maksimizacijo čiste družbene blaginje. Njegov cilj ni pravičnost, temveč čimvečja učinkovitost, ki se doseže z optimalnim ravnotežjem med izključnimi pravicami in omejitvami le-teh. Avtorsko pravo vidi kot sistem vzpodbude umetniške produkcije, ustvarjena dela pa naj bodo v čimvečji meri dostopna vsem. Avtorska pravica prestavlja predvsem finančno nagrado, ki avtorje in investitorje motivira k ustvarjanju in distribuciji del vselej in samo takrat, ko imajo od tega določene koristi. V center avtorskega prava zatorej ne postavlja a priori avtorja, temveč tistega, ki je s svojo investicijo omogočil nastanek dela in je nosilec premoženjskih upravičenj, ki iz dela izhajajo. Moralne pravice igrajo v tem sistemu bistveno manjšo vlogo in so za razliko od kontinentalne ureditve prenosljive tako na fizično kot na pravno osebo. To je privedlo do tega, da so imetniki avtorskih pravic pogosto velike korporacije (t. i. publisherji), na katere so avtorji iz časovnih, finančnih ali drugih razlogov prenesli svoje pravice z namenom upravljanja in izplačila nadomestil, od katerih publisherji vedno odštejejo svoj kos pogače.
Kljub zdaj že konvencionalni delitvi med droit d’auteur in copyright oz. naravnopravno teorijo in utilitarizmom pa Maja Bogataj Jančič v svojem delu utemeljeno opozarja na dvoje. Prvič, da tovrstno ločevanje površno zanemarja obstoj še drugih filozofskih utemeljitev (samo v ameriškem pravnem prostoru lahko na primer najdemo vsaj še tri), ter drugič, da postajajo razlike med tema dvema sistemoma vse bolj zabrisane. Slednje utemeljuje skozi vplive ekonomsko-utilitaristične teorije na evropskega zakonodajalca, ki v svojih direktivah primarno zasleduje predvsem ekonomske interese pred nagrajevanjem avtorja in to tudi bolj ali manj odkrito razglaša v preambulah. Kljub temu da težko rečemo, da je ekonomska racionalizacija naravnopravne nazore že popolnoma izbrisala iz kontinentalne pravne zavesti, je jasno, da vztrajno prodira tako v zakonodajo EU kot tudi v nacionalne pravne rede njenih članic.
Ekskurz o primatu ameriške kulture
Združene države Amerike so največja svetovna izvoznica intelektualne lastnine. Samo iz naslova avtorskih pravic se v državo letno izteče za okoli 1200 milijard dolarjev dohodka, kar predstavlja skoraj 7 % celotnega ameriškega BDP-ja in procentualno že presega marsikatero večjo industrijsko panogo. Obsežna distribucija glasbe, filmov, televizijskih programov in drugih ameriških vsebin po vsem svetu ne prinaša zgolj zajetnih dohodkov ameriškim imetnikom pravic, temveč z vsestransko »amerikanizacijo« družbe subtilno vsiljuje zahodne nazore v vse pore življenja tudi na drugi strani oceana. To je privedlo do bolj ali manj enoznačnega povpraševanja po komercialnih vsebinah in do oblikovanja enotnega »globalnega« okusa, kar se kaže v tem, da se hiti vodilnih ameriških producentov vrtijo na radijskih postajah po celem svetu.
Ker je sklepanje prostotrgovinskih sporazumov z ZDA in drugimi zahodnimi državami največkrat pogojeno z enakim nivojem varstva avtorskih del v tujini, pride ob tem pogosto do trka zahodnih pravil ob kulture, ki imajo zaradi konfucionističnih, budističnih ali islamskih tradicij diametralno nasprotne poglede na intelektualno lastnino. V nekaterih azijskih državah na primer intelektualne lastnine sploh ne dojemajo kot privatne lasti avtorja, temveč kot dobrino, do katere morajo vsi prosto dostopati. Močan javni interes po prostem širjenju kulture prav tako vidijo v številnih državah muslimanskega sveta.
Navkljub drugačnim tradicijam je copyright marsikje že pustil svoj pečat – tak primer je Kitajska, ki je bila zaradi zunanjih pritiskov prisiljena pristopiti k mednarodnim konvencijam in po modelu zahodnih držav korenito spremeniti svojo avtorskopravno zakonodajo. Zgovorno je tudi dejstvo, da je ratifikacija zahodno obarvane Bernske konvencije pogoj za članstvo v Svetovni trgovinski organizaciji (WTO) in jo je do
danes podpisalo že 176 držav.
Ironija hoče, da se sklicevanju na ameriško avtorskopravno ureditev in njene odmevne sodne primere ne bo mogoče izogniti niti v sami magistrski nalogi.
ZASP kot del kontinentalne pravne tradicije
Slovenija je po vzoru nemške ureditve prevzela sistem droit d’auteur in pravico do ustvarjalnosti celo zapisala v Ustavo (60. člen URS). Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP), ki je sedes materiae avtorskega prava, izrecno določa, da je avtor lahko le fizična oseba, ki je avtorsko delo ustvarila. Avtorsko delo definira v prvem odstavku 5. člena, kjer zajame ključne kriterije za njegov nastanek: stvaritev, izraženost, individualnost, duhovnost ter področje književnosti in umetnosti.38 Dela, ki kumulativno izpolnjujejo vseh pet predpostavk, so pravno varovana ex lege vse od trenutka, ko so na kakršen koli način izražena. Na tem mestu ni odveč opozoriti, da pravo ne varuje idej kot takih, saj bi slednje pripeljalo do (nevzdržne) monopolizacije človekovih misli, ampak zgolj manifestacijo ideje v obliki konkretnega avtorskega dela. Zakon za njegov nastanek ne zahteva nobenega registracijskega postopka, kar avtorsko pravico bistveno ločuje od pravic industrijske lastnine.
Ker raznolikega človekovega izražanja ni mogoče zapakirati v eno samo zakonsko definicijo, ostaja avtorsko delo namenoma odprt pravni standard, ki ga s konkretnimi primeri napolni šele sodna praksa. Posamezne kategorije v 2. odstavku istega člena so tako zgolj primeroma našteta najpogostejša avtorska dela, ki puščajo odprta vrata drugim in še nepoznanim oblikam umetniškega ustvarjanja.
Podobno odprte generalne klavzule lahko najdemo tudi v mednarodnih konvencijah, evropskih direktivah in drugi tuji zakonodaji. Bernska konvencija iz leta 1886, ki velja za prvo in najpomembnejšo mednarodno konvencijo na temo avtorskega prava in z nekaj dopolnitvami velja še danes, določa, da so književna in umetniška dela »vse stvaritve s književnega, znanstvenega in umetniškega področja, ne glede na način in obliko njihovega izražanja«, ter primeroma našteje nekaj deset najznačilnejših. Na isto določbo se sklicuje tudi mednarodni Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPs), sklenjen leta 1994 v okviru Splošnega sporazuma o carinah in trgovanju – GATT (danes WTO). Še bolj skopa je definicija v Univerzalni konvenciji iz leta 1952.
Pojem avtorsko delo se nadalje pojavlja v evropski zakonodaji. Različne direktive ga opredeljujejo različno glede na področje, ki ga urejajo, vsem pa je skupno to, da določajo kot edini pogoj za nastanek avtorskega dela izvirnost v smislu avtorjeve lastne intelektualne stvaritve. Sodišče EU se je do tega vprašanja prvič opredelilo leta 2008 v znani zadevi Infopaq I, kjer je tolmačilo pojem avtorsko delo za namene Direktive 2001/29/ES (t. i. InfoSoc direktiva). Ker naj bi ta temeljila na enakih konceptih kot ostale pred njo sprejete direktive, v katerih je določen pogoj izvirnosti, je razširilo takšno opredelitev avtorskega dela tudi nanjo, čeprav ga zakonodajalec v InfoSoc direktivi (namenoma?) ni definiral. Kritiki so odločbo videli kot nedopusten poseg v zakonodajno funkcijo, saj je sodišče de facto uvedlo enotno evropsko definicijo avtorskega dela, ki se mora razlagati avtonomno in neodvisno od nacionalnih ureditev.
