Pričujoča objava je osma v večdelni seriji, katere namen je celostna objava magistrskega dela avtorice Valentine Prete. Delo, naslovljeno Avtorskopravno varstvo improvizirane glasbe, je izšlo leta 2018 pri ljubljanski Pravni fakulteti in je v celoti dostopno tukaj.
STREAMING
Tehnološki razvoj prinaša številne izzive za avtorsko pravo že vse od njegovih začetkov v času iznajdbe tiska v drugi polovici 15. stoletja. Zlasti v zadnjih desetletjih, v katerih hitrost napredka eksponentno narašča, so se oblikovali številni novi načini reprodukcije in distribucije avtorskih del, ki so vsakič znova prisilili zakonodajalce k preizpraševanju ustreznosti obstoječih avtorskih zakonodaj.
Zadnja pomembna revolucija, katere zametki segajo že v 60. leta prejšnjega stoletja in ki je vse do danes že vsestransko spremenila naš način življenja in komuniciranja, je digitalna revolucija, ki jo je sprožil internet. Njegove številne posebnosti, kot so globalnost, decentraliziranost in »multijurisdikcija«, so tako radikalno prevetrile sistem celotne kulturne produkcije, da smo po mnenju nekaterih najverjetneje priča koncu sistema avtorskega prava, kot smo ga poznali pred razmahom svetovnega spleta v devetdesetih letih.
Internet je med drugim omogočil dve novi obliki distribucije avtorskih del: internetno predvajanje oz. pretakanje (ang. streaming) in prenašanje (ang. download). Glavna razlika med njima je ta, da se pri prenašanju kopija digitalne datoteke shrani na uporabnikovem računalniku, pri predvajanju pa nastane zgolj efemerna kopija, ki se po uporabi zbriše in jo je za ponoven ogled potrebno ponovno pretočiti.
Ravno zaradi te prednosti je streaming do danes postal najdonosnejša in najpogostejša oblika konzumacije kulturnih vsebin, saj uporabnikom ne jemlje prostora na trdih diskih, poleg tega pa omogoča takojšen dostop do želenih vsebin. Predvajanje lahko poteka bodisi v živo (ang. live streaming), na primer tako, da določen radijski program poslušamo neposredno prek spletne strani, bodisi na zahtevo (ang. on demand), kjer je določena vsebina naložena v »oblaku« (ang. cloud), mi pa do nje dostopamo v želenem trenutku (tak primer je spletna stran z videoposnetki YouTube).
V zadnjih letih je opaziti razmah spletnih aplikacij, kot so Facebook Live, YouTube Live in Instagram Live, ki omogočajo uporabnikom, da svoja doživetja snemajo s pametnimi napravami in jih v živo delijo z internetno javnostjo. Ker je med drugim postalo izjemno priljubljeno neposredno prenašanje koncertov in podobnih avtorsko zaščitenih vsebin, se nam postavi vprašanje dopustnosti takšnega početja.
Sprehod skozi določbe ZASP
Pri vseh pretakanjih avtorsko zaščitenih vsebin gre nedvomno za uporabo del v netelesni obliki oz. za njihovo priobčitev javnosti. ZASP v svojem 22. členu našteva nekaj najbolj tipičnih materialnih avtorskih pravic, ki izhajajo iz netelesne uporabe, med katerimi izrecno ne navaja pravice neposrednega prenašanja v smislu, kot je zgoraj opisano. Ker seznam ni taksativen, je iz njega mogoče izpeljati še vrsto drugih upravičenj, ki so po nazivu in vsebini ustreznejša; materialnih pravic je namreč toliko, kolikor je znanih oblik izkoriščanja avtorskega dela. Na splošno bi lahko rekli, da so vse vrste live streaminga vsebinsko najbližje javnemu predvajanju, on demand streaming pa dajanju na voljo javnosti.
V zvezi z možnostjo subsumpcije live streaminga pod katero od že naštetih materialnih pravic lahko ugotovimo, da je slednje še najbolj podobno javnemu prenašanju iz 27. člena ZASP, ki pravi, da je pravica javnega prenašanja »izključna pravica, da se recitacije, izvedbe ali uprizoritve dela prenašajo po zvočniku, zaslonu ali podobni napravi zunaj prvotnega prostora ali kraja.« Pretakanje živega koncerta po spletu pravzaprav v vseh pogledih ustreza tej definiciji, saj gre za prenašanje izvedbe nekega glasbenega dela, to pa poteka s pomočjo naprave, ki se nahaja zunaj koncertnega prizorišča. Zakonodajalec je sicer uzakonil pravico še v času, ko internetno predvajanje še ni obstajalo, zato je tudi v komentarju zakona ponazorjena z zdaj že nekoliko obsoletnim primerom, ko obiskovalci razprodanega koncerta dogodek spremljajo preko ekranov, ki so nameščeni zunaj koncertne dvorane. Zlahka si namreč predstavljamo, da bi v isti situaciji danes to lažje in raje počeli kar od doma s pomočjo neposrednega prenosa.
Ali so za pretakanje v živo enako uporabljive tri radiodifuzne pravice (30.–32. člen ZASP), ostaja zaenkrat odprto vprašanje, saj gre vendarle za pravice, ki v osnovi zajemajo oddajanje radijskih in televizijskih signalov, in je zato njihova neposredna uporabljivost v digitalnem kontekstu lahko vprašljiva.
Pravica javnega predvajanja iz 28. člena je vezana na uporabo fonogramov in videogramov, torej zvokov ali videoposnetkov, ki so bili pred tem fiksirani na določenem nosilcu, kar vključuje tudi datoteke v digitalni obliki. O predvajanju fonogramov ne moremo govoriti v primeru live streaminga, kjer ne izhajamo iz predhodno obstoječega posnetka, lahko pa bi določbo uporabili za vse primere pretakanja on demand, kjer so fonogrami shranjeni na strežniku oz. v »oblaku« (ang. cloud), iz katerega se predvajajo na zahtevo uporabnika.
Ravno zaradi te lastnosti bi bilo pretakanje na zahtevo še veliko ustreznejše zajeti prav z določbo, ki uvaja pravico dajanja na voljo javnosti in zajema vse primere, ko se delo naredi dostopno na način, ki omogoča posameznikom dostop do njega s kraja in v času, ki ju sami izberejo. Gre za t. i. spletno pravico, saj se nanaša izključno na uporabo avtorskih del na svetovnem spletu. Ravno zaradi zahteve po poljubnem času dostopanja določba ne zajema prenosov v živo, saj so uporabniki pri njih vezani na določen časovni termin (torej na čas, ko se npr. koncert tudi v resnici odvija), zaradi česar vsebin ne morejo konzumirati takrat, ko bi si sami želeli.
Pravica javnega prikazovanja (29. člen ZASP) je nadalje uporabljiva za vse priobčitve del, ki so sama po sebi vizualne narave oz. ki jih vizualno percepiramo. Tipičen primer so avdiovizualna dela, pod katera so zajete vse možne oblike video izdelkov s skupno značilnostjo, da gre za zaporedje povezanih gibljivih slik, z zvokom ali brez, ne glede na vrsto nosilca. Pod avdiovizualna dela bi torej lahko uvrstili posnetek koncerta (ne glede na to, ali se pretaka v živo ali ne), če bi poleg tega izpolnjeval tudi pogoje iz 5. člena ZASP.
Vprašanje javnosti
Tudi tu je javnost, kakor pri številnih drugih zakonskih rešitvah, pomembno razmejitveno merilo, saj predstavlja okoliščino, od katere je odvisno, ali je za določeno uporabo dela potrebno predhodno dovoljenje avtorja ali ne. Vse netelesne oblike materialnih avtorskih pravic so namreč avtorskopravno relevantne le, če potekajo javno.
Osnovno definicijo javnosti najdemo v 2. členu ZASP, ki določa, da gre za »večje število oseb, ki so izven običajnega kroga družine ali kroga osebnih znancev«, ne opredeli pa minimalnega števila posameznikov, ki so za to potrebni, saj presojo prepušča konkretnemu primeru. V slovenski pravni literaturi se je utrdilo mnenje, da bi jih bilo okvirno potrebnih vsaj pet do osem.
Določba je prostorsko in časovno nevtralna, saj ne zahteva, da je javnost navzoča hkrati ali v istem prostoru. V primeru streaminga to pomeni, da za javnost šteje konglomerat različnih uporabnikov z vsega sveta kljub dejstvu, da praviloma vsak od njih deluje individualno. Iz tega izhaja, da pretakanje avtorsko zaščitenih vsebin brez dovoljenja avtorja kljub razpršeni uporabi generira ustrezne avtorskopravne posledice.
Kolektivno upravljanje
Za potrebe kolektivnega upravljanja praksa ločuje različne oblike pretakanja, ki ne glede na poimenovanje spadajo vse pod priobčitev del javnosti. Izraz webcasting se na primer uporablja za oddajanje radijskih ali televizijskih programov izključno preko interneta. Simulcasting zajema primere, ko se vsebine priobčujejo hkrati po radijskih oz. televizijskih valovih ter hkrati prek spleta (tak primer je npr. radio, ki ga lahko poslušamo tako z uporabo običajnega radijskega sprejemnika kot tudi posebnega predvajalnika na spletni strani). Izraz live streaming pokriva vse oblike neposrednega prenosa v živo, tj. tako prenose žive glasbe kot prenose, med katerimi se vrtijo fonogrami. Pravice na tako predvajanih delih se kolektivno upravljajo po enakih principih kot v prej opisanih poglavjih: v vseh primerih javne priobčitve avtorsko zaščitenih del obstoji dolžnost plačila nadomestila Združenju SAZAS, v primeru, da se jih priobčuje prek zaščitenih fonogramov, pa je potrebno nadomestilo dodatno poravnati še Zavodu IPF.
Edina izjema izmed različnih oblik priobčitve javnosti, ki je bila z novim ZKUASP izrecno izvzeta iz obveznega kolektivnega upravljanja, je pravica dajanja na voljo javnosti iz 32.a člena (1. točka 1. odstavka 9. člena ZKUASP), zaradi česar se pravice na delih, ki so na voljo v želenem kraju in času v obliki on demand streaminga (npr. javno predvajanje skladb z Youtuba), upravljajo individualno in ne obvezno prek kolektivne organizacije. Nasprotno pa se obvezno kolektivno upravljajo pravice v sklopu vseh oblik prenašanja v živo, ki po besedah predstavnika SAZAS-a spadajo med radiodifuzno oddajanje.
Streaming improvizirane glasbe
V vseh primerih storitev internetnega pretakanja on demand, pri katerih se glasba predvaja prek fonogramov, improviziranost nima vpliva na pravno kvalifikacijo, saj se zaradi predhodne fiksacije priobčitev improviziranih del obravnava enako kot priobčitev neimproviziranih. Avtorske pravice med prenosom koncerta v živo pa se tako kot pri javnem izvajanju upravljajo glede na to, ali gre pri tem za priobčevanje in predelavo avtorskopravno zaščitenega materiala (za kar se plačuje nadomestilo kolektivni organizaciji) ali pa gre za glasbo, ki je varstva prosta oz. ki je v celoti improvizirana in zato izvzeta iz obveznega kolektivnega upravljanja, saj predhodno še ni bila objavljena.
Za konec velja poudariti, da nam plačilo vstopnice za koncert še ne dovoljuje tudi snemanja in/ali neposrednega predvajanja le-tega na socialnih omrežjih. Če to počnemo brez predhodne pridobitve dovoljenja vseh udeleženih, s tem najverjetneje kršimo njihove avtorske, sorodne in osebnostne pravice hkrati. Ker je preverjanje obsežne količine objavljenih vsebin praktično nemogoče, pa ostaja snemanje v praksi nesankcionirano oz. s promocijskega vidika celo zelo zaželjeno, zaradi česar bi lahko celo šteli, da ima občinstvo zanj tiho privolitev avtorja.
