AVTORSKOPRAVNO VARSTVO IMPROVIZIRANE GLASBE #9

Pričujoča objava je deveta iz zadnja v večdelni seriji, katere namen je celostna objava magistrskega dela avtorice Valentine Prete. Delo, naslovljeno Avtorskopravno varstvo improvizirane glasbe, je izšlo leta 2018 pri ljubljanski Pravni fakulteti in je v celoti dostopno tukaj.

ZAKLJUČEK

Po obravnavi položaja improvizirane glasbe z različnih vidikov lahko ugotovimo, da je obstoječa avtorskopravna zakonodaja v ničemer posebej ne diskriminira, saj ji tako kot ostalim glasbenim delom nudi ex lege varstvo v trenutku njenega nastanka. Vprašanja, povezana s fiksacijo na materialnem nosilcu, so namreč vezana izključno na države, ki to izrecno zahtevajo kot pogoj za nastanek avtorskega dela.

Izkazalo pa se je, da so težave drugje. Ker SAZAS v primeru v celoti improviziranega koncerta ni pristojen za pobiranje avtorskega nadomestila iz naslova priobčitve dela javnosti, saj gre vselej za prvo (in zadnjo) živo izvedbo, naj bi se male pravice v takih primerih urejale individualno. Pogojnik ni izbran po naključju – v praksi se po načelu »nisem dolžan SAZAS-u, torej nisem dolžan nikomur« namreč redko zgodi, da bi bilo improvizatorjem poleg honorarja za izvedbo nastopa sploh izplačano kakršno koli nadomestilo iz naslova avtorskih pravic. Tudi če bi želeli za to izrecno pooblastiti kolektivno organizacijo, bi jih pri tem oviral 7. člen ZKUASP, ki postavlja pogoj objavljenosti v vseh primerih kolektivnega upravljanja, tudi prostovoljnega. Ker se tudi v praksi celoten sistem obračunavanja nadomestil opira na bazo prijavljenih glasbenih del, bi kolektivna organizacija najverjetneje zavrnila upravljanje pravic na skladbah, ki jih ni mogoče registrirati, saj bi ji to predstavljalo le nepotrebno in ekonomsko neupravičeno anomalijo.

Da so možne drugačne rešitve, dokazuje francosko avtorsko združenje SACEM. Ta izjemoma omogoča, da se nadomestila tudi v takih primerih pobirajo prek kolektivne organizacije, kljub temu da v celoti improvizirana glasbena dela po naravi stvari ne morejo biti del obstoječe baze avtorskih del. Pri tem izrecno določa tudi poračunske deleže: 12/12 nadomestila za glasbenike v primeru čiste improvizacije, 4/12 pa v primeru improviziranja čez obstoječe zaščitene teme, razen v primeru, da so v sporedu izvajanih del izrecno navedena drugačna razmerja in se nadomestilo takrat obračuna prorata temporis. Izvedeni repertoar je poleg tega možno posredovati elektronsko, kar bistveno olajša birokracijo. SAZAS slednjega žal še vedno ne omogoča niti ne razlikuje višine nadomestila glede na delež improviziranosti, zato bi se bilo glede tega dobro zgledovati po tuji ureditvi.

Da je bila improvizacija vedno del glasbenega ustvarjanja in da bo to tudi ostala, pričajo vedno nove eksperimentalne plesno-glasbene kulture. Tak primer je le nekaj let star algorave, pri katerem glasbo generirajo algoritmi, ki nastajajo v živo med improviziranim pisanjem računalniške kode (ang. live coding). Razvoj tehnologije bo v prihodnosti zagotovo omogočil še druge inovativne oblike improviziranega ustvarjanja in za vsako od njih bo moralo avtorsko pravo poskrbeti, da bo kot najvišja oblika kreativnosti enako pripoznana in predvsem ustrezno nagrajena. Kako bo pravo ravnalo v trenutku, ko bo za svoje improvizacije zahtevala avtorska nadomestila tudi umetna inteligenca, pa najbrž še nihče nima jasnega odgovora.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *