Četrtek, 8. junij 2023, Cukrarna
Če smo kdaj stiskali raztreseni sladkor v vdolbini krožnika za kavno skodelico z desertno žličko, nas ta zvok, sedaj močno ojačan, spremlja po kleti Cukrarne. Beli pesek se lomi pod vsakim korakom. Tisoče hkratnih malih zlomov sladkornih kristalov širi znan šum. Zaslišimo ljudsko pesem. Ne vemo, od kod prihaja, začutimo le, da se nenehno bliža. Lahko bi nas premestila v neko namišljeno preteklost.
Te sladkobne lome, otroško igrivost in varljivi občutek povezanosti z vsem pradavnim prekine vdor delavke v modrem kombinezonu, ki momlja taisto pesem. Ko prinaša kile sladkorja, se naša oblazinjena zatopljenost v spomine hipno razprši: sladkor dobi tretjo dimenzijo – produkcija, upognjena obremenjena telesa, smrdeča zgodovina. Pozabili smo, da smo v nekdanji tovarni, v Cukrarni, tovarni sladkorja, kjer švic diši po karameli.
Delavka se poskuša oglasiti v slogu Irene Z. Tomažin. Obupa. Vokalizirano telo ne nastopa na enem izmed impro-koncertov, pač pa je v delavnici; ustna votlina zveni kot mehanska kolesja, kovinski udarci, strojni zobniki. Z glasom ozvočena mašinerija zaobjame prostor. Delavka polni preluknjano, na vrvici visečo vrečo s sladkorjem. Vreča se guga levo in desno. Delovne ure odtekajo v kilogramih sladkorja.
Občinstvo stoji, preklada se z noge na nogo, usedlo bi se. Modri kombinezon poskrbi tudi za stole, prihajajo, vendar ne nevidno kot po navadi. Delavka jih hrupno namešča za navzoče, ki nestrpno čakajo, da sama dokonča svoje repetitivno preglasno postavljanje stolov v polkrog. Pohitijo do dobrega sedeža, hrup bi se lahko že končal, a se ne neha. Tomaž Grom (tokrat v vlogi oblikovalca zvoka) ga je zajel: postaja vedno hrupnejši, dokler ne preplavi ves prostor. Občinstvo (po)končno sedi in stremi v Ireno Z. Tomažin v modrem kombinezonu, ki med dvema gorama sladkorja ob ljudski pesmi na električnem kuhalniku pretvarja sladkor v karamelo. Zadiši po temno oranžni snovi, performans se lahko začne.
Opisani uvod v zgodnje-junijski performans Irene Z. Tomažin – vzorec razlitega glasu, odtis karamelnih stopinj – ponudi niti, ki jih umetnica skozi dogodek vešče prepleta. Performerka konceptualizira prav prostor svojega nastopa, pri čemer tega ne stori le prek giba in glasu, temveč vzame v zakup tudi razvejano zgodovino Cukrarne, ki ji služi kot rdeča nit tako na vsebinski kot tudi na formalni ravni. Seveda prikličemo v spomin pesnike moderne, vendar je izhodišče – morda nekoliko pozabljena – delavska zgodovina tovarne sladkorja. Napak bi bilo sklepati, da gre le za slavospev proletarcem. Moč predstave leži v njeni zmožnosti, da s sorazmerno preprostimi in ponavljajočimi se performativnimi gestami istočasno razpira različne dimenzije preteklosti. Prav zaradi omejenosti sredstev na gibe in zvoke se lahko hkrati nanaša na različne časovnosti, razredne pozicije in življenjske poti. Z zgodovinarskim posegom ne moralizira o pregovorni lahkotnosti bivanja znotraj urbanih prostorov in z njo sploščeni zgodovinski zavesti obiskovalcev o samem objektu, pač pa nas brez arogance ali želje po vrednotenju toka zgodovine usmerja na vsem skupno, v umetničini različici nadvse poetično, neusmiljeno odtekanje časa in z njim povezano bledenje spomina.
Arhivski citati, repetitivni strojni zvoki in ljudska pesem tkejo zvočno mrežo, ki skupaj z nekaj prostorsko ločenimi postajami ter motivom giba, ki jim pripada, sestavljajo kolaž minulih človeških eksistenc, povezanih s prostori Cukrarne. Ljudska glasba, ki jo nemalokrat ne reflektirano povezujemo s še nedotaknjeno naravno idilo, je tako bolj povezana z umazano industrijsko vodo, tuberkulozo in prekipevanjem življenja. Avtomatizirani gibi – transport sladkorja s samokolnico, polnjenje preluknjane vreče, topljenje sladkorja na električnem kuhalniku ali neutrudno pihanje, skorajšnje potapljanje, v kup sladkorja – v svoji izpostavljenosti dobijo ambivalenten, estetiziran status, saj po eni strani napotujejo na težavnost fizičnega dela, po drugi strani pa Tomažin najde v njih svojsko liričnost. (Estetsko izredno učinkovito je denimo metanje belega sladkorja v belo steno, ki ob njej pada in se valovito lomi.) V prostoru razporejene postaje in zvok pa niso nepovezane enote, temveč skozi trajanje performansa postajajo zliti, soodvisni elementi, ki pripovedujejo vedno bolj zapleteno zgodbo Cukrarninih usedlin. Tovarna sladkorja, ki je nekoč nudila takt življenjem, ali, kot izpostavi eden izmed izbrskanih arhivskih citatov, kar je »dajalo toliko luči«, se je v požaru raztopila v karamelo, ki so jo prebivalci Ljubljane v vedrih zajemali iz reke. Ta ironično poetičen, večpomenski konec obdobja Irena Z. Tomažin postavi kot centralni motiv performansa: v ognju pretvorjen sladkor v karamelo je za delavce pomenil smrt tovarne, za Ljubljančane slaščice, za pesnike hiralnico, za državo nacionalno umetnost, za nas nov kulturni prostor in z njim ponovno možnost … dela. In o čem drugem naj bi pela ljudska pesem, kakor ravno o tej zgodovinski spirali?
Spretnost performansa Irene Z. Tomažin se razkriva v prefinjeni mehkobi in otroški igrivosti, s katero uspe zajeti vso kompleksnost življenja, ne da bi zapadla v estetizirano idealizacijo zgodovinskih naracij ali pa v pompozni zagovor večvrednosti Umetnosti nad »plehkostjo« vsakdana. Ali kot je zapisala kustosinja dogodka Mara Anjoli Vujič: »[A]vtorica prostor izvedbe vzpostavi kot asociativno polje, znotraj katerega se čas razteguje, zgošča in krči ter kanalizira skozi telesnost zvoka oziroma skozi telo kot zvočilo. Plastenje notranjih zvočnih pokrajin in odmevov časa poraja vprašanje, kako je zgodovina prisotna v sodobnem telesu oziroma koliko preteklost oblikuje našo sedanjost in prihodnost.« Redki so dogodki, ki ne pretrgajo zaobljube svojih opisov, prav tako so redki opisi, ki se do črke natančno prilegajo dogodku. Še redkejši so dogodki, ki s poetičnostjo giba in geste presegajo poetičnost promocijskih besed, in s tem občinstvo pustijo skoraj obnemelo.
