Intervju s francosko zvočno umetnico Lamino ter slovenskima umetnicama Ano Ščuko in Mašo Knapič, ki so skupaj ustvarjale na umetniški rezidenci in premierno nastopile na festivalu NiANSA.
Lamina, znana francoska zvočna umetnica Clarice Calvo-Pinsolle, deluje na presečiščih zvočne umetnosti, elektroakustične glasbe in potapljajoče izkušnje ambientalne glasbe, pogosto povezane s specifičnimi ekosistemi, ustvarjenimi iz naravnih materialov in v tesnem stiku z okoljem. Ti postanejo fantazemska okolja, mešanice naravnega okolja, v katerega so umeščeni, in samosvojih ekosistemov, v katerih se prepletajo naravni zvoki, elementi in sintetični zvoki ter zvočni efekti, ki podajajo neko drugo zvočno in fizično narativo. Na umetniški rezidenci v soorganizaciji festivala Sonica, festivala NiANSA in mednarodne festivalske platforme SHAPE+ je na letošnji ediciji festivala NiANSA v Rakovem Škocjanu več dni soustvarjala z umetnicama Ano Ščuko in Mašo Knapič. Ana Ščuka ustvarja v širokem umetniškem prostoru, od performativne umetnosti, grafičnega in modnega oblikovanja do bio in zvočne umetnosti, z različnimi materiali in digitalnimi kolaži. Maša Knapič gradi sisteme, samosvoje scenografije, ki vključujejo site-specific instalacije, rekvizite, slike, objekte in drugo, s čemer preizprašuje razmerja med delom in celoto. Skupno vsem trem je delo z materialom, objekti in fizičnimi lokacijami, ki pa jih z zvokom, gibanjem, mehaničnostjo in kinetiko presežejo, in ustvarijo samosvoje ekosisteme. Njihov nastop na festivalu bi lahko pavšalno orisali kot koncert potopitvene ambientalne glasbe, izkušnje, vtrte v prostor, v katerem je zvenela. A obenem je bil njihov nastop veliko več, mala scenska iniciacija različnih relacij med predmeti, prostorom in zvokom – zvokom materialov samih, evociranih z gibanjem in dihom, ter zvočenjem ob stiku z vodo in razgradnjo v njej. Hkrati je bila to tudi tehnološko posredovana izkušnja z zvočno ojačitvijo in zvočnimi efekti. V krhki zvočni sliki so se premeščali naravni zvoki okolja, vnaprej posneti terenski predmeti, elektronske zvočne teksture im mikrozvočni svet šumov, zvenov in mikroritmov predmetov v nenehnem premeščanju. Hkrati pa je šlo tudi za zelo domišljen odnos z okoljem samim in konkretnim poseganjem vanj. Z njimi se je pogovarjala fotografinja, vizualna umetnica in sosnovalka festivala NiANSA Urša Rahne.
Kako je potekal proces in kako ste se odločile za ta projekta?
Lamina: Povedati moram, da se prej nismo poznale, zato smo v dveh dneh zelo na hitro zgradile nekaj stvari, a smo se pred prihodom pogovarjale in si izmenjale nekaj idej, saj menim, da nas kiparstvo in instalacije zanimajo na podoben način. Ideja, o kateri smo se pogovarjale že prej, je bila, da bi ustvarile drugačen ekosistem, se zares potopile v kraj in delale z določenimi predmeti iz gozda, s kamni in glino, ter jih čim bolj organsko prilagodile zvoku in mehanskim objektom.
Ana Ščuka: Pravzaprav smo s seboj prinesle nekaj stvari in kombinirale predhodno izdelane stvari, skulpture in kinetične skulpture z inštrumenti, ki smo jih izdelale tu. Gre za kombinacijo ozadij našega dela z vzajemnim sodelovanjem. Mislim, da se je to res lepo združilo.
Clarice in Ana, ko smo vaju povabili na rezidenco, smo bili mnenja, da se bosta dobro ujeli, saj se obe ukvarjata z glino in zvokom, Mašo pa smo povabili, ker se včasih ukvarja s kinetično umetnostjo in tehnologijo.
Ana Ščuka: Počutila sem se zares udobno. To je pomemben del (smeh vse).
Lamina: Mislim, da smo se dobro povezale, skupaj smo se počutile zelo sproščeno. Prvi dan smo naredile nekaj inštrumentov iz rečne gline in si izmenjale nekaj izkušenj. Glina je bila v performansu res pomemben material. Ne kot žgana glasbila, saj nismo imele časa, da bi jih žgali. Obenem je bila ideja, da jih na koncu predstave uničimo tako, da jih raztopimo v vodi, kar ojača zvok. Prav tako smo igrale z žgano keramiko, ki sem jo prinesla iz Bruslja, in z Mašinimi mehanskimi skulpturami ter ustvarjale zvok s keramiko v vodi. Imela sem občutek, da je to nekakšen mehanski svet, prepleten z veliko organskega materiala. Posnele smo tudi zvok v okolici, kot je zvok vode, in ga uporabile v našem performansu.
Ana Ščuka: Ena od zanimivosti gline je, da lahko uporabite njeno akustično sposobnost v različnih stanjih. Akustika gline, ko je prežgana in ko je sveža, ko je tekoča in ko je trda, je zelo različna. Vse to so potenciali gline, ki jih ljudje običajno ne vidijo. Najbolj smešno je bilo vse uničiti, ker se čustveno navežeš na predmete, ki jih ustvariš. Vendar je tudi lepo videti in slišati, da ima predmet po uničenju še drugo življenje – ko je zvenel, ob tem, ko se je raztapljal.
Lamina: In to glino lahko ponovno uporabimo za druge skulpture. To je bil del koncepta. Želele smo ustvariti majhno prizorišče, kot majhen otok, objekte postopoma aktivirati z zvokom in ustvariti prehode z enega na drugega …
Ana Ščuka: … in v kombinaciji z Mašinimi kinetičnimi skulpturami se je ta otoček res lepo združil, tudi zato, ker Clarice dela tudi z elektroniko.
Maša Knapič: Te skulpture so tako preproste kot keramični predmeti, v bistvu jih narediš samo z vrtenjem (smeh). Mislim, da se je res lepo povezala naravnost keramičnih predmetov s prehodom v zvočni miks. S tem so objekti postali bolj živi. Kombinacija med analognim in elektronskim mi je bila zelo všeč.
Lamina: Zvočno smo jih ojačale tako, kot zvenijo same, nato pa z uporabo efektov ustvarile nekaj vzorcev. Všeč mi je bilo tudi, kako so tvoje skulpture povzročile zvenenje drugih skulptur in kako so s svojim učinkom razkrivale njihov zvok in ritmične značilnosti.
Ana Ščuka: To celotni zvočni kompoziciji doda še en sloj.
Res sem uživala. Počutila sem se bolj v prostoru in času ter prizemljeno.
Lamina: Že samo okolje je zelo navdihujoče. Zlitje s to pokrajino je bilo zelo navdihujoče. Vzele smo denimo skale iz gozda in jih nato vrnile vanj. Vse skupaj je bila res zabavna izkušnja.
Ana Ščuka: Da, res je bilo zabavno biti del okolja in biti ob tem seveda hvaležen, da je okolje zagotovilo material, ki smo ga lahko zbrale.
Oglejte si del nastopa Lamine, Ane Ščuka in Maše Knapič na letošnji ediciji festivala NiANSA, ki ga je posnela Viktoria Schultz:
