Torek, 22. april 2025, Klub Gromka, Metelkova mesto
Na aprilski Defoniji v Gromki je v Ljubljani ponovno nastopila makedonska trio zasedba Svetlost, tokrat okrepljena z dvema težkokategornikoma sodobne free jazzovske godbe, dobrima znancema naših koncertnih in festivalskih odrov – Kenom Vandermarkom in Paalom Nilssen-Lovom – ter ponudila redko intenziven primer koncerta, utopljenega v strukturirano napetost, ki jo dopušča in zahteva forma proste improvizacije.
Zasedba je bila v postavitvi blizu zamisli o dvoglavem power-triu: dve bobnarski bateriji (Nilssen-Love in Kristijan Novkovski), dve pihali (Vandermark in Ninoslav Spirovski), v sredi pa Deni Omeragić z električnim basom. Dvojni bas bi v tem kontekstu že predstavljal prekomernost – intenziteta, ki sta jo proizvedla oba bobnarja, je bila sama po sebi že na meji prekipevanja, ne zaradi zvočnega volumna, temveč zaradi zasičenosti metričnega premetavanja in prepletanja v maksimumih teksturnih podrobnosti.
Struktura nastopa je sledila ustaljeni formi sodobnega free jazza v kombinacijah tem in improvizacij, v katerih so se razdrobljeni metrični fragmenti vzporedno nizali, dvigali iz toka v diskretne enote in nazaj, v nezamejeno polnost, v resničen vrhunec godbe takšne vrste, izvršene s presežnim glasbenim obrtništvom ter občutnim zaledjem dni skupnih vaj in snemanja materiala. Jasno je bilo, kako na odru ni bilo naključij, čeprav je bila vsa glasba neulovljivo svobodna.
Enega vrhuncev večera so gotovo predstavljala dvoglasja klarinetov v skladbi Key Blanks, kjer sta Vandermark in Spirovski prepletla linije v prekrasno načrtovanih trenutkih timbralne čarovnije. Bil je to zgoščen trenutek introspekcije, »oko v orkanskem očesu«, kot ga je na svojem blogu imenoval sam Vandermark. Ti trenutki zadržane energije, kakršno je v segmentih koncerta izvrstno vzdražil tudi Nilssen-Love z razširjenimi zvočili, so v enaki meri kot brbotajoča intenziteta razkrivali izrazno širino zasedbe – glasba ni bila le silovita, temveč tudi pretanjena, pripovedna in dramaturško premišljena.
Nad vsem tem je stal električni bas Omeragića, ki je v zvočno sliko vnašal posebno maso in trdnost, pa tudi določeno punkovsko ali krautrockovsko agresivnost. To je še posebej prišlo do izraza v kompozicijah same zasedbe Svetlost, kjer je električni bas toliko izraziteje nosil funkcijo stabilnega jedra, proti kateremu so se zlivali in lomili pihalski izbruhi in tolkalni vrtinci. Občutna strukturna večsmernost, ki jo je zasedba tako vključila z izvedbami kompozicij tako Vandermarka kot Svetlosti, je jasno prispevala k dinamični raznolikosti celotnega večera.
Vandermark, ki se nikakor ne bi ustrašil komentarja s političnim podtonom o svojih rodnih ZDA in splošnih razmerah v svetu, je med koncertom delil tudi zgodbo o skladbi 44 Casinos, katere naslov je povezan z zanj presenetljivo velikim številom kazinojev, ki jih je opazil v Makedoniji. Ta element izraza nezadovoljstva in iskanja alternativnih skupnostnih oblik, kot je nenehno prisoten v zgodovini free jazza in svobodno improviziranih glasb, je bil tu izpostavljen povsem eksplicitno. Vandermark je predstavil svobodno godbo kot socialno alternativo, prostor solidarnosti in emancipatornega potenciala, obliko odpora. Afirmacijo skupnega, utelešenega v zvenu petih teles in njihovih instrumentov, ki so se podajali drug drugemu v pozornosti, skrbi in akciji.
Koncert je bil, kot že številni pred njim v Defoničnem in drugih kontekstih, na najvišjem nivoju po tehnični in izrazni plati v miljeju širših improviziranih glasb in free jazza. Takšni dogodki vzpostavljajo ljubljansko sceno na zemljevidu krajev, kjer se svobodna godba ne le vrti, ampak se lahko tudi rojeva na novo. Obiskovalci so to vedeli – klub je bil poln, odziv zveste publike pa intenziven in iskren.
Zasedbo Svetlost po tem sodelovanju očitno čaka nova faza: z novo izkušnjo, z novim profilom in, kot kaže, tudi z novo ploščo.
