Četrtek, 23. maj 2024, Klub Gromka, Metelkova mesto
Koncert se je tokrat pričel neobičajno pozno in sicer z namenom, da se počaka tudi na vse morebitne goste festivala Druga godba, ki se je pričel na isti dan. V Križankah sta poleg Ibrahima Maaloufa & The Trumpets of Michel Ange nastopila še Kimmo Pohjonen in Mats Gustafsson, oba dobra prijatelja nizozemske eksperimentalne zasedbe The Ex, ki jo je bilo vredno dočakati kljub pozni uri dogodka sredi tedna.
The Ex je namreč ena tistih zasedb, ki jo specifična nišna slovenska skupnost spremlja z budnim očesom že vrsto let. Zasedba namreč letos praznuje svojih petinštirideset let obstoja in to ni zanemarljiva številka, sploh pa ne za podzemno zasedbo, ki se posveča predvsem družbeno-kritičnim in političnim vsebinam. Poudariti je treba, da je zasedba leta 1979 vendarle štartala kot anarho punk skupina. Z leti in pod različnimi vplivi se je nato preoblikovala v izjemno neulovljivo fluidno obliko, ki se jo da v različnih časih in prostorih opisati z različnimi elementi stilov jazza, punka, noise rocka, improvizacije, no-wavea in premnogih svetovnih glasb.
Tudi sama postava zasedbe se je v teh za človeka relativno premnogih letih precej spremenila. Od prvotnih članov iz leta 1979 je ostal zgolj kitarist Terrie Hessels, bobnarka Katherina Bornefeld se je zasedbi pridružila šest let kasneje, torej leta 1985, kitarist Andy Moor se je pridružil 1990, dolgoletnega vokalista, ki je nastopal pod psevdonimom G.W. Sok, pa je leta 2009 zamenjal vokalist in kitarist Arnold de Boer. Kar nam najbolj bije v oči, je torej dejstvo, da trenutna postava ne vključuje basista, bend od leta 2012 nastopa s kar tremi kitaristi. Zavedajoč se tega, lahko brez problema ustavimo govorice, da so člani benda na začetku svoje glasbene poti žrebali, katere inštrumente bodo igrali, pa četudi je takrat šlo za povsem drugo zasedbo, ki si mogoče z današnjo deli le še isti naziv. Manko basista trenutna zasedba sicer rešuje tako, da so dvojico kitar Hessla in Moora zamenjali z baritonskima, zato, da ju lahko nižje uglasijo.
Koncert se je torej pričakovano začel pozno, nekaj po pol dvanajsti večerni uri, a bend je prišel na oder ves energičen in razigran, kot bi se njegovi člani šele dobro zbudili dve uri pred tem. Organizator koncertnega cikla Defonija, Miha Zadnikar, je še, kot se spodobi, napovedal ansambel, in s tem otvoril dogodek, ki so ga številčni obiskovalci kluba Gromka že komaj čakali. The Ex pa, kot rečeno, so po slušnih aparatih obiskovalcev v vse smeri s polno paro naprej usekali brezkompromisno. Če se je prijateljem prej zasedbo opisovalo kot jezen jazz, je bilo potrebno hitro popraviti opis v noise rock, močno navdahnjen z newyorškim no-wave gibanjem. Vse tri kitare so namreč šle vsaka v svojo smer, Bornefeld za bobni pa je bila tista, ki jih je prek ritma kot pastirica venomer prignala nazaj skupaj.
Zasedba je že vnaprej napovedala, da je za tokratno turnejo pripravila povsem nov, še neizdan material. Tako so trije kitaristi v prvi vrsti na odru, vsak po svoje, a vendar blizu en drugega, tako dejansko kot metaforično v zvoku bežali od Bornefeldijinega bobnanja in se k njemu vračali. Videti in slišati je bilo mogoče Moorovo eksperimentiranje z raznimi pripomočki, kot so skodelica za kavo, bobnarska palica, s katero je drgnil kitarske strune, in plastičen pokrov, s katerim je udarjal po magnetih svoje kitare, kar je nekaj časa na začetku nastopa soustvarjalo ritem.
Nekje na sredini nastopa je Bornefeld vstala izza bobnov, prišla pred mikrofon in ob zvoku ropotuljic in subtilni kitarski spremljavi tudi sama odpela eno skladbo. Potem se je vrnila za bobne, kjer se je kmalu odvila prava mala reševalna akcija, saj del tolkal ni bil pritrjen na bobnarsko postavitev. Takoj pri naslednji skladbi je postalo jasno, da se brez pripetih zvoncev koncert nedvomno ne bi mogel nadaljevati, saj se je ritem prek klasične bobnarske postavitve zvočno dotaknil še nekoliko bolj kovinskih zvokov, ki so se izkazali za enako dobre popotnike treh kitarskih ubežnikov. Če smo poprej bobnanje že primerjali s pastirsko vlogo, bi lahko za kovinski zvok bobnov dejali, da je prevzel vlogo električnega pastirja. Tega pa so obiskovalci ob pozni uri tudi skoraj že res potrebovali, saj se je v klubu v tej dobri uri razvil pravi plesni žur. Medtem ko so se obiskovalci pozibavali v sozvočju The Ex, je bilo na njihovih obrazih moč videti veselje, radost in ugodje.
Koncert ni trajal predolgo, po dobri uri je zasedba naznanila, da se nastop bliža h koncu. Kot se za staro-šolsko zasedbo spodobi, ni umanjkal niti bis, v katerem so zaigrali dve skladbi s svojih zadnjih dveh albumov, povsem za konec pa so prihranili svoj hit komad The Heart Conductor.
Zanimivo je spremljati razvoj neke zasedbe skozi čas, še sploh zasedbe, ki se večkrat vrne na isto prizorišče. Na koncu pa se vseeno pojavi vprašanje, ali ta ista zasedba še lahko konkurira vsem svojim prejšnjim izrazom, ali je vendarle nehote postala njihova senca? Pridemo kot poslušalci vedno po nekaj novega ali si želimo slišati vedno isto? Zasedba The Ex je že res lahko pripravila povsem nov material za turnejo, a vendar se je bilo na koncu težko znebiti občutka, da pa vendar poslušalci niso odnesli toliko novega ali da jih morda to tudi ni toliko zanimalo, kolikor so zgolj želeli odkljukati, da so videli ta kultni nizozemski eksperimentalni bend.
