Pričujoči tekst je nastal v sklopu ljubljanske edicije Centralala delavnice glasbene kritike, ki je trenutno v poteku. Pisci in piske besedil nosijo različno razvita predznanja in se v splošnem raztezajo od čistih začetnikov do že bolj zverziranih glasbenih novinarjev oz. kritikov.
**Pišeta Pia Štarkl in Milena Pantović**
RECENZIJA ČETRTEGA RECITALA .ABECEDA: UVOD V KOMPOZICIJO 21. STOLETJA
V četrtek, 28. septembra, smo v Cankarjevem domu obiskali četrti recital inštituta .abeceda: Uvod v kompozicijo 21. stoletja. .abeceda med drugim kurira tudi ansambel mladih profesionalnih glasbenikov, ki se ukvarjajo z novo glasbo. Tokrat so se na programu zvrstile skladbe gostujočih in rezidenčnih glasbenikov. Sedeže dvorane Duše Počkaj so v dokaj malem številu napolnili skladatelji, znanci nastopajočih, morda nekaj naključnih obiskovalcev in seveda par glasbenih recenzentov.
Koncert so ob osmi uri začeli Oskar Longyka (violina), Sebastian Bertoncelj (violončelo), Miha Firšt (kontrabas), Meta Pirc namesto Hane Žvagen (flavta), Anže Plesnik Zupanc (klarinet), Alenka Jezernik (tolkala) in Tilen Draksler (dirigent). Pri skladbi Belerofontov let Eve Ostanek, ki so jo omenjeni glasbeniki izvajali, se je bilo težko izogniti vtisu, da glasba izžareva določeno slovesnost in veličastnost. Temu občutku so bistveno prispevala različna razpoloženja, prepletajoča se skozi vso kompozicijo, spreminjajoči se tempo glasbe in prehodi, ki so vsa ta razpoloženja brezhibno povezovali. Kompleksna izvedba tolkalke je še posebej pritegnila pozornost, saj je subtilno prehajala od enega inštrumenta do drugega, vsak od njih pa je imel distinktiven zvok in učinek.
Kompozicija Dvom in upanje Otmara Taberja je poosebljala to, kar sam naslov nakazuje – nasprotujoči si celoti, ki se kljub navideznim razlikam uspešno dopolnjujeta. Glasbeniki Jules Monnier (viola), Anže Plesnik Županc (klarinet) in Andraž Malgaj (harmonika) so se namreč v prvem delu četrtkovega koncerta osredotočali na romantične, lahkotne melodije do trenutka, ko je prišlo do prehoda na bolj živahne. Ta prvi del je dal vtis zasanjane filmske glasbe, le-ta je kasneje dobila bistveno drugačen ton in razpoloženje in kljub očitnim razlikam ustvarila zaključeno in harmonično celoto, ki je zaradi svoje dinamike gledalce držala v napetosti in ustvarila vtis, da je čas hitro minil.
Sledila je krstna izvedba skladbe Parametric formalisations studies Fernanda Egida. Nastopili so Oskar Longyka (violina), Anja Kralj (violina), Jules Monnier (viola), Sebastian Bertoncelj (violončelo), Miha Firšt (kontrabas), Lovorka Nemeš Dular (klavir) in Alenka Jezernik (tolkala). Skladba nas je postopoma uvedla v srhljivo ozračje, kjer so bili za napetost zaslužni predvsem bobni, čisto posebni preseki neprijetne zvočnosti pa so bili doseženi z nenadnimi gromovitimi udrihanji po klavirju. Ob tem so tolkala dodala element skrivnostnosti v splošno čutečo srhljivost. Če je bila idejna zasnova zadnje skladbe prvega sklopa prevpraševanje vpliva spomina na dojemanje časovnosti v glasbi, so tu zanimivi omenjeni hrupni preseki, saj so ravno ti dajali jasen vtis nekakšne časovnice skladbe.
Po premoru je nastopil Urban Megušar na violončelu. Zaigral je tri skladbe (bypass, FRAMED, contaminant), med katerimi se je najbolj vtisnila v spomin zadnja izvedena skladba, naslovljena contaminant, ki jo je napisala Darcy Copeland. Ta je bila namreč podkrepljena z različnimi zvočnimi efekti, med katerimi je najbolj izstopal zvok piskanja, ki je prav rezal v uho, ob čemer je spreminjal na pritisk v ušesih. Tudi sicer so se porajale misli, da je bilo glasbo čutiti v telesu, prej navedeno pa je konkretna poslušalčeva izkušnja Copelandinega izhajanja iz telesne izkušnje zvočnosti pri svojem glasbenem komponiranju. Ozirajoč se na občinstvo, je bilo videti, da si je kar nekaj prisotnih zatiskalo ušesa. Zvočni efekti so v kombinaciji z disonančnim igranjem violončela ustvarili vtis napetega ozračja. Ob zvočni nepredvidljivosti so se kar slikale podobe nekakšnega vojnega polja, kjer so zvočni efekti hitro dobivali vizualne podobe v mislih, denimo podobo spuščanja cevi s plinom ali korakanja četic. Vseskozi se je vzdrževala napetost, močan pa je bil tudi sam zaključek tega nastopa, saj je piskanje prešlo v tišino. Naštete vojne podobe očitno niso bile čisto naključne, skladateljica naj bi namreč v delu obravnavala aktualno problematiko destrukcije okolja. Ob tem je zanimiva njena idejna zasnova, in sicer da je kreacija na neki točki hkrati tudi destrukcija.
Koncertni večer je sklenila skladba Opus I. – compositions for .meta, katere avtor je Dre A. Hočevar. Nastopili so Oskar Longyka (violina), Domen Kužnar (viola), Urban Megušar (violončelo), Brina Kren (saksofon) in Jan Kopač (kitara). Izvedba je zahtevala, da se obiskovalci, večina nas je temu sledila, usede na sedeže, postavljene na oder, s hrbtom obrnjeni proti nastopajočim. Poseben sedežni red je seveda predrugačil poslušalsko izkušnjo, saj je omogočil bolj osredotočeno poslušanje, hkrati pa puščal hecen občutek sebe kot izpostavljenega dela performansa. Temu je bilo med drugim tako, saj je nekaj poslušalcev vseeno ostalo na svojih običajnih sedežih, s čimer so se tekom nastopa naši pogledi srečevali. Nastop je trajal slabo uro, ob čemer so se morda porajali občutki, da traja nekoliko predolgo ob sicer že doseženem učinku. Nastop je bil namreč zastavljen na način, da so se glasbeniki posamično ali družno izpostavljali z nastopi na svojih inštrumentih, ki so jih kontinuirano začenjali z uvodno predstavitvijo svojega imena. Tekom nastopa je bila najbolj očitna ponavljajoča fraza clausula infra X. Kaj hitro je bilo prepoznati zastavljen vzorec nastopa, tekom katerega so sicer pritegnili posebno pozornost predvsem glasovi v različnih tonalitetah. Ti so delovali skoraj nezemljansko, s čimer so pri poslušalcih, ki so bili prvič soočeni s takšnim nastopom, predstavljali nekaj povsem novega.
Četrta izvedba recitala .abecede je ponudila pester program, zaznamovale so ga zanimive idejne zasnove posameznih skladb, ki so odprle veliko okenc za razmislek o modernističnem pristopu do glasbe, posebej zanimivih za posameznike, ki so se na koncertu kompozicije 21. stoletja znašli prvič. S tem povezano so se v spomin zaradi svojih izstopajočih elementov najbolj vtisnile skladbe Parametric formalisations studies, contaminant in Opus I. _ compositions for .meta.