Podobno kot lansko leto smo na Centralala tudi letos v Cerknem izpeljali delavnico pisanja o glasbi. Tokrat je bil fokus nekoliko drugačen. S sodelujočimi pisci in pisko smo skušali razmišljati o alternativnih variantah glasbene kritike/publicistike, predvsem takšnih, ki zaobidejo hladne analitične pristope in dekonstrukcije golega zvočnega dogajanja. Skušali smo se bolj suvereno in razumno nasloniti na čustveno inteligenco, pri pisanju izhajati iz lastnih življenjskih izkušenj, pozabiti na nekatere recenzentske klišeje, sploh pa preseči tradicionalno vzvišeno, od običajne publike odtujeno vlogo recenzenta. Rezultati se zvrstijo tedensko.
Piše Jaša Potočnik:
Med 16. in 18. majem letošnje muhaste pomladi je v Cerknem potekala že 29. izvedba festivala Jazz Cerkno. Na tej točki že samozavestno tradicionalen dogodek, ki redno spodjeda idejo jazza kot ukalupljene in preživete forme, je letos znova poskrbel za prevetritev Cerkljanskega hribovja v tonih prostega jazza, elektroakustičnih eksperimentov in robne godbe. Kljub tej zavidljivi in pohvalni praksi pa je ena najpomembnejših lastnosti tega cerkljanskega običaja zagotovo njegova umeščenost v lokalni prostor, torej njegova prepojenost z živostjo in organskostjo skupnosti, kakršne denimo Ljubljanski Jazz že zaradi strukturne ločnice periferija-center preprosto ni zmožen.
Aktualni Jazz se je zame, recenzenta, (za razliko od lanskoletnega) začel z lastnimi rokami na volanu. Živahen preplet ovinkov je tokrat po zaslugi neumornega domačina, ki je drvel pred nami in s svojim slalomiranjem še nas priganjal k pritiskanju na plin, dokaj hitro minil, v prelestno dolinico Cerknega smo namreč prispeli že nekaj ur pred začetkom festivalskega dogajanja, kar nas je dodobra upočasnilo in prepustilo pričakovanju. Za takojšnji oddih je bila zaslužna fantastična pogostitev, katere sem bil kot recenzent deležen. Letos je namreč festival zaznamovala prenova hotela Cerkno, ki je organizatorje prisilila k iskanju zasilnih rešitev za goste in nastopajoče. Nekateri so stanovali v Idriji, drugi pa v gostišču, oddaljenem kakšnih deset minut vožnje. Prenova in posledična nedostopnost hotela je marsikomu utegnila otežiti festivalsko izkušnjo, jaz pa sem k sreči stanoval pri kolegici, ki na festivalu pomaga že vrsto let. Skupaj sva utegnila v miru preštudirati program prihajajočih dni: nastopali bodo tako novinci (domača na novo formirana »supergrupa« A.G.A.T., pa še neuveljavljeni berlinski jazzerji pod vodstvom Gala Goloba) kot tudi že uveljavljena imena mednarodne scene (Londončani Ill Considered in Darius Jones s triom). Razgiban pogovor se je prelevil v sprehod, ta pa v naglico in beg pred sivimi oblaki, s končno postajo pred šotorčkom z vstopnicami.
Že sredi popoldneva je namreč začelo deževati. Težke kaplje so zasule (pre)ozko strešico, ki je obiskovalce priložnostno odprtega Gabrijela ščitila pred nalivom. Tam se je nabrala pisana druščina bodočih obiskovalcev; vkup smo vlekli noge in se stiskali na klopcah, pili večerne kavice in v muhastem vzdušju prebijali še zadnje trenutke pred začetkom festivala, katerega prvi večer je v obliki nepovabljenega, a neodtujljivega odrskega gosta zaznamoval prav dež.
V nalivu smo stekli do prizorišča, pomalicali klasičen golaž in si privoščili kozarček, ko nas je že posedla prva točka večera. Slovensko-ameriško-belgijski kvartet Sama Šalamona na kitari, Ceneta Resnika na saksofonu, Michaela Formaneka na kontrabasu in Samuela Bera na bobnih je festival otvoril s svojo premierno formacijo, ki je (vsaj na papirju) kanila združiti adute vseh priznanih muzičistov. Rezultat je bil morda zaradi kombinacije Formanekove nedavne bolezni in Berove odrske zadržanosti nekam zmeden. Resnik je v svoji virtuozni maniri vsem prisotnim razkazal širjave razpona svojih dihal z neumorno in glasno igro, ki je Berovo prefinjeno bobnanje potisnila v ozadje. Formanek je kontrabas drgnil in ubiral kot njegovemu stažu mojstra basista pritiče, pa vendar sta se z igrivim bobnarjem vedno znova srečevala z zamikom, morda ujeta v zankah lastnih raziskovanj … Šalamon, še en mojster svojega inštrumenta, je imel v določenih delih mnogo prostora, zapolnjeval ga je s finim, razgibanim igranjem, ki je skušalo parirati Resnikovi vlogi, a je slednji kljub temu vedno znova prevladal. Takšna je bila pač narava godbe, neuravnovešena, a ne neprijetna za poslušalca, ki je znal ceniti v pravem trenutku izvedene individualne prebliske. Nastop razigranega kvarteta nas je zapustil v pričakovanju prihajajočih koncertov in postavil standard poslušanja letošnjih muzik.
Dež se je v času odmora razvnel. Majali smo se na klopeh jedilnice, oviti v odejo belega šuma. Čez tla so lili tanki curki vode, ko smo se sprehodili do sedišč, v tem šundru so imeli nastopiti ameriško-litvanski Jones Jones. Zasedba si je med seboj razdelila za vsaj dobro stoletje izkušenj z improvizacijske scene; sestavljajo jo Mark Dresser na kontrabasu, Vladimir Tarasov na tolkalih in Larry Ochs na saksofonih. To je trojček sivolasih veteranov, katerih korenine segajo v osemdeseta in post-novovalovsko avantgardo, pregurali so vse, kar se je pregurati dalo, poslušalstvu pa so v primerjavi z uvodnim kvartetom na cerkljanskem odru postregli s popolnoma drugačno filozofijo saksofona. Od prvega trenutka dalje so godli nežno in ustrežljivo, z uvidom in rešpektom do navidezne, krhke celote, ovite okoli njihovih teles. Bili so statični, zamišljeni, a neizpodbitno mojstrski. Venomer so se poigravali tik nad zaveso deževnega šuma; mestoma so kapljam celo odstopili privilegij prvinske teksture, ob kateri so preparirana tolkala šumela kot skale in prelomi v počasnih strugah. Saksofon je bil predvsem del celote. Ochs je neprenehoma pihal in sopel, izvabljal daljše in krajše melodične štrene, se predajal tudi piskom in abstrakcijam, a nikdar ni bilo moč reči, da je ušesa in oči prevzel on sam. Na oder se je trojica podpisala z uravnoteženostjo in uigranim, skoraj meditativnim nastopom, ki je v spremstvu plohe pobožal še najbolj hladna ušesa …
Od tu dalje se je dan začel že vleči, kajti začel se je kot delavnik, nadaljeval z vožnjo in počasi zaključeval v neke vrste polovični omotici utrujenosti in glasbe. Zadnji so nastopili na novo formirani »supergrupaši« A. G. A. T., torej Aleš Valentinčič, alias Brdonč, na kitari, Gal Furlan na bobnih, Andrej Kobal na elektroniki in Timi Vremec na bas kitari. Brdonč in Furlan zadnja leta dokaj redno sodelujeta pri Klopotčevih izdajah, slednji pa je skupaj z Vremcem poznan kot eden vodilnih članov novega vala primorskih kreativcev in mladih Kaučičevih učencev, melodično-ritmične harmonije tako zasedbi zagotovo ne manjka. A. G. A. T. so igrali Valentinčičeve komade, torej neke vrste rokersko fusion progresijo, osredotočeno na precizno komponirane, hitre vložke in trenutke virtuoznosti (pri čemer ni manjkal niti obvezni bobnarski solo). Vse skupaj bi bilo dokaj neposredno, če se ne bi na Valentinčičevo prošnjo zasedbi pridružil še Kobal s svojo kaotično elektroniko. Zankasta, doneča in rohneča zmešnjava je križem-kražem zapolnila cel šotor, medtem ko je na prvi posluh od Kobala povsem ločen trio godel po jasnih linijah. Šele z naostrenimi uhlji in očesi je bilo moč zaznati občutno, a pritajeno sodelovanje; butanje kaosa v so-skladju z melodičnostjo, navihano poigravanje s pričakovanji komponiranega. Fin, kompleksen in intriganten zaključek večera, ki nas je zapustil s primerjavami saksofonističnih filozofij v mislih, hkrati pa napovedal tudi bolj elektronsko obarvan festivalski petek. Sledil je spanec boljše sorte.
Petkov dan smo povečini prebili željni festivalskega nadaljevanja. Spomini izven glasbenega dogajanja so zbledeli in se zmešali s sobotnim dopoldnevom: krajša tura po Cerknem, obisk partizanskega spomenika na vrhu okoliškega hribčka, ogled Cerkljanskega muzeja in njihove fantastične zbirke iz bolnice Franja, ki je bila zaradi poplav preseljena v nadstropje muzeja, ter občudovanje posvetila iz stiropora Tončkovi hiši, poznani tudi kot nekdanji C.M.A.K. Cerkno. Zakaj stiropor? Dve kamniti plošči so že ukradli, pa so se, preden bi sledila še tretja, očitno Cerkljani odločili za preventivo.
V muzeju je bila na ogled še priložnostna instalacija Pod bukvami avtorice Ide Hiršenfelder alias beepblip, ki je težke, počasne fragmente dromljenja združevala z vizualno podobo, ki je zame vsled moje srednješolske biologije ostala zgolj neznanka, ukleščena med kapljami barve in mikroorganizmi. Pod bukvami pa ni zgolj muzejski eksponat, šlo je namreč za dobro premišljen geolokacijski sprehod, umeščen v neokrnjeno obrobje Cerkna, pri čemer je vsak nadobuden sprehajalec prejel slušalke za poslušanje zvokov, kuriranih izpod prstov beepblip. Za sprehod, ki je na papirju trajal slabo uro, so bile naše noge malenkost preutrujene, smo pa zato ostali v muzeju in ujeli začetek petkovega glasbenega dogajanja.
V Glasbeni šoli, podstrešju velike muzejske zgradbe, so nastopili mladi jazzerji iz Berlina, izbrani iz množice prijavljenih, ki so se potegovali za nastop na letošnjem, tokrat drugem Jazz Inkubatorju. Lani so inkubator, ki obljublja tudi izid žive plošče, otvorili domači Bop En Bras, letos pa je njihovo mesto prevzel študentski trio pod vodstvom violončelista Gala Goloba. Preprosto poimenovani Gal Golob trio so bili, kot rečeno, Ljubljančan Golob na čelu, Rus Efim Brailovskiy na altovskem saksofonu in Avstrijec Steven Moser na bobnih. Pogovor z njimi lahko slišite v spletnem arhivu Radia Študent.
Mladeniči so igrali skupek Golobovih skladb, v grobem zraslih na mešanih filozofijah novega jazza, melodične kompozicije in proste improvizacije. Predvsem bobnarju so dodelili obilico svobode, njegovo virtuozno, razposajeno igranje je odmevalo po podstrešju. Nastop tria je odražal njihovo mladinsko držo, navdušena, igriva godba, brez rigidnih struktur, s čelom, speljanim skozi serijo kompleksnih zvočnih efektov, in saksofonom, ki se ni nikdar kanil umiriti. Trojica si je medsebojno neprestano dokazovala svoj prav, ujeta je bila v neskončni dinamiki vleke in potiskov, se odbijala od svojih meja. Ideje Golobovih kompozicij so se mestoma porazgubile, a so jih slej ko prej prizemljile emotivne, melodične pasaže. Za nekaj skladb se jim je na odru pridružil še Marko Črnčec, eden bolj priznanih slovenskih klaviaturistov. Njegov fantastično fluiden slog je temeljil na bliskovitih rafalih virtuoznosti, ki je sicer bila sama po sebi pohvale vredna, a je marsikje godbi pridodala (po mojem okusu) še preveč eklektike. V spremstvu Črnčeca se je trio zvočno in idejno gledano nekam potuhnil, a je glasbenikom uspelo nastop kljub temu suvereno zaključiti z Golobovo balado, posvečeno svojemu komaj rojenemu nečaku.
Ostali smo brez časa za globlje premisleke. Pred samim vhodom v glasbeno šolo nas je pričakala poulična godba Tač-Mi Brass Banda, skupine simpatičnih dedcev, ki je v veseljaškem slogu preigravala zimzelene hite širšega okoliša. V spremstvu banda smo počasi odkolovratili čez Cerkno in se znašli udobno posedeni pred krožnikom slastnega jabolčnega zavitka. Po četrtkovem razmeroma ubogem obisku je petek predstavljal pravo nasprotje. Morda so šle zasluge polepšanemu vremenu, morda pa nahajpanim Ill Considered, šotori so bili polni ljudi vseh starosti, ki so si prišli ušesa napast v zelene doline.
Prvi so se na petkov oder povzpeli The Elephant. Zasedbo je vodil Gabrielle Mitelli, ki je že lani nastopil z Zlatkom Kaučičem in Disorder At The Border, tokrat pa je kažin zakuhal s Pasqualom Mirro na vibrafonu in Cristianom Calcagnilejem na bobnih. The Elephant so se vedli imenu primerno, godli so razmeroma počasi, pri čemer se jih je držal močan pridih veličastnosti. Včasih so zavili proti hip-hopu, včasih proti baladam, tu pa tam je predvsem bobnarja neslo v smeri soulastih sedemdesetih, vse skupaj pa so uspeli začiniti s prefinjenim elektroakustičnim kaosom. Mittelli je v trobento in mikrofon malodane izlil svojo dušo, The Elephant pa so fascinirali vse, od starih do najmlajših, v fontano ob robu šotorišča se je namreč nabasalo kakšnega pol ducata malčkov, ki so očarano spremljali krasna valovanja.
Sledili so Avstrijci Radian, ki so publiko s svojim fantastičnim kombinatom no-wavea, elektronike in krautrokerske repeticije popeljali v psihadeličen sen. Spremljal sem jih slabih dvajset minut, potem se mu je mudilo na snemanje priložnostnega intervjuja s triom Gala Goloba, ujel sem le še močan aplavz, ki je naznanjal njihov odhod.
Zadnji nastop večera je pripadel londonskim svobodnjakom Ill Considered. Po zaslugi svoje robne drže in brezkompromisno gruverske improvizacije so se v zadnjih letih znašli na smetanastem vrhu londonskega jazzovskega podtalja. V Cerknem so nastopili kot klasičen, originalen trio, katerega začetki segajo v leto 2017, torej v postavi Idrisa Rahmana na saksofonu in Emreja Razmanogluja na bobnih, katerima se pridružuje še Liran Donin na električni bas kitari. Trojica je nedavno izdala svojo novo ploščo, Precipice, ki pa se z njihovim »živim« nastopom ni zmožna kosati. Energija, ki jo Rahman skozi efektiran saksofon pošilja v prostor, je preprosto nečloveška, ne, onkraj človeška. Medtem ko sta bila Donin in Razmanoglu ukročena na vajetih žametno mehkih, intrigantnih gruvov, je Rahman pihljal in čaral melodije, medtem ko sta nabijala surove, zamaščene ritme visokih obratov, pa si je dal duška. Skozi svoj oluščen saksofon je sopel, kričal in brez predaha projiciral vsak košček svojih onemoglih pljuč. Soočeni smo bili z nepremostljivo surovostjo, z igro, ki je venomer uspela ostati in the pocket, s plodovi nedoumljive stopnje razumevanja med člani zasedbe. Dinamiko so uspeli gnati od šundrastih višav do melodičnih objemov novega londonskega jazza, pri vsem skupaj pa so ostali do pike improvizirani. Ill Considered so zaključili v zvezdniškem slogu, poželi gromek aplavz in potrdili letošnjo edicijo Jazz Cerkna kot še eno fantastično postojanko na neskončnem raziskovanju takšnih in drugačnih odvodov sodobne jazzovske godbe.
Letošnji Jazz je raztural v maniri lanskega, katerega je, sodeč po prvih dveh dneh dogajanja, celo presegel. Zagotovo se spet slišimo naslednje leto na jubilejni tridesetki.
Preostanka festivala se zaradi obveznosti nisem udeležil. Kljub temu sem prepričan, da je sobotni večer postregel s še eno porcijo dih-jemajoče jazzovske poslastice.