Podobno kot lansko leto smo na Centralala tudi letos v Cerknem izpeljali delavnico pisanja o glasbi. Tokrat je bil fokus nekoliko drugačen. S sodelujočimi pisci in pisko smo skušali razmišljati o alternativnih variantah glasbene kritike/publicistike, predvsem takšnih, ki zaobidejo hladne analitične pristope in dekonstrukcije golega zvočnega dogajanja. Skušali smo se bolj suvereno in razumno nasloniti na čustveno inteligenco, pri pisanju izhajati iz lastnih življenjskih izkušenj, pozabiti na nekatere recenzentske klišeje, sploh pa preseči tradicionalno vzvišeno, od običajne publike odtujeno vlogo recenzenta. Rezultati se zvrstijo tedensko.
Piše Urška Paradiž:
V petek, 17. 5., sem se na večernem delu drugega festivalskega dne festivala Jazz Cerkno vrnila v čas spominov, v čas svojega odkrivanja in spoznavanja glasbe skozi film in obratno, od katerega sem se v trenutnih časih hitrejšega tempa in drugačnega stila življenja nekoliko odtujila. Jazz Cerkno je zame ustavil čas, me upočasnil, me premestil na mesto brezčasja, na mesto, kjer glasbo in svoje doživljanje le-te obdajajo vonji narave (in kalamarov), kjer je moje doživljanje pristno, iskreno (veselo, čustveno, sitno in vse vmes) – moje.
Kljub temu da je Jazz Cerkno bolj ali manj striktno glasbeni festival, ki je letos praznoval že svojo 29. edicijo, me je doživljanje in razumevanje glasbe nastopajočih glasbenikov in njihovih skupin na začetku in sredi večera popeljalo skozi spomine na scene različnih filmov in stilov režiserjev in na koncu do svojih »sanjskih« vizij, ki so bile posledica zmesi sladke utrujenosti in mehko-kaotične improvizirane glasbe.
Petkov večer festivala so otvorili The Elephant, italijanski eksperimentalni jazz trio, ki prepleta zvoke piccolo trobente, vibrafona, tolkal, glasu in elektronike. Njihovo poigravanje me je – predvsem zaradi mestoma nekoliko počasnejših, mehkih in ponavljajočih ritmov, a hkrati raztreščenega (zvočnega) dogajanja – zelo hitro popeljalo v svet Davida Lyncha, še posebej v njegov Mulholland Drive. Ta svet sem sicer na žalost hitro zapustila, saj me elektronski prehod, ki je sledil začetnemu zvočnem eksperimentiranju, zaradi prve asociacije na Skrillexa – tako zaradi osvetlitve odra, specifične postavitve glasbenikov in samozavesti sredinskega, elektronskega glasbenika kot tudi zaradi samega, resnično rezkega elektronskega zvoka, čigar barva se preprosto ni dobro postarala – ni prepričal. Ta kratek moment podobnosti med glasbenimi ustvarjalci je bil zame bistven. Pomenil je spremembo scene in počutja, spremembo smeri, obrat proti dol. Od tiste točke naprej se zame The Elephant niso več dvignili. Elektronski del je kmalu zamenjala precej izstopajoča in nekoliko »popovska« melodija glasu, začinjena s telefonskim/megafonskim vokalnim efektom, ki je stilsko neskladnost le še stopnjevala. Kaotičnost in zvočno razburkanost je sicer krotil bobnar, igral je in na splošno izgledal kot kak muzičist, ki se je prej kalil v garaži kot pa na konservatoriju. Bil je steber skupine, držal je obliko, kolikor se je le dalo. Ponavljajoči bobnarski ritmi, ki so občasno spomnili na triphopovske – še posebej, ko se je z njimi začel prepletati glas trobente – so skupaj z improviziranim igranjem vibrafonista in trobentača postopoma pripeljali do konca prvega koncerta.
Po prvem odmoru je sledil nastop drugega tria večera in sicer avstrijskih Radian. Njihova glasba, v kateri se prepletajo zvoki basa, električne kitare, elektronike in bobnov, zagotovo ni čistokrvno jazzovska, kvečjemu ambientalna, postrockovska in filmska. Zvočno obličje Radian me je prijelo za roko in vodilo v dolge scene filma Jima Jarmuscha Only Lovers Left Alive, kjer trajajoči kitarski akordi spremljajo svet in počutje glavnih likov filma – od krvi zadeteh vampirjev Adama in Eve. Za razliko od prvega tria, me je ta uspel obdržati v teh sladko-temačnih scenah in občutku, podprtimi z dobro uporabo kitarskih efektov ter elektronskih zvokov in zanimive ritmike.
Z velikim zadovoljstvom po »odkritju« novega-starega banda (njihovi začetki segajo v drugo polovico devetdesetih let) in z malenkost nestrpnosti, saj je moja utrujenost dosegla drugo stopnjo, sem pričakala zadnjo skupino večera, head-linerje Ill Considered.
Ill Considered so angleška jazz skupina, ki jo sestavljajo saksofonist, basist in bobnar in ki skozi improvizacijo prepletajo najrazličnejše glasbene sloge, od spiritualnega jazza, prek drum’n’bassa, pa vse tja do afrobeata. V publiki se je počutje občutno spremenilo, nastal je lep kontrast prejšnjemu. Iz temačnejše, počasnejše in bolj introvertirane avre smo zakorakali v ekstravertirano, plesno (čeprav brez fizičnega giba pri večini poslušalcev), živo. Na začetku je saksofonist, ki je igral vlogo frontmana in neprestano zapolnjeval vse kotičke odra (tako zvočne kot lokacijske), prevzel večino moje pozornosti zaradi tako in drugače glasnih in močnih improviziranih melodij, a postopoma sta se mi pred oči in v uha približevala bobnar in basist, ki sta odlično igrala svojo ritemsekcijsko vlogo.
Kombinatorika bobnarske ritmike in basovskih pasaž je bila v svoji nekompleksnosti, izčiščenosti izredno polna. Skupaj z energijo in malone otroškim veseljem basista ob igranju in splošnem uživanju v glasbi so neverjetno zapolnile prostor. Kljub energični dinamičnosti nastopa je moje dobro počutje premagala utrujenost, ki pa se je vendarle izkazala za produktivno – vsaj v smislu gole izkušnje, dojemanja glasbe in dogajanja na odru v danem trenutku. Prinesla je lastno filmsko sceno, ki se je zgradila v začetku omenjenega, mamljivo zasanjanega psihofizičnega stanja. Vodila je v nepopisljiv, absurden prizor: saksofonista, ki je neprestano vihravo in melodično poskakoval sem ter tja, je zamenjal pravljični junak in bobnar, temelj, srčni utrip in dih skupine, se je spremenil v velik nos. Basist je do samega zaključka ostal srečen, poln otroškega navdušenja nad glasbo, del katere je bil. V opisanem absurdu scene in glasbe, ki ga je v splošnem težko razložiti, popolnoma nesmiselno pa na silo racionalizirati, sem uspela ostati kar lep čas, a konec sem vseeno pričakala budna in prisebna.
Letošnji festival je bil zame popotovanje skozi čas, lokacije, filme, glasbene žanre in sebe. Skozi sebe, v različnih stanjih budnosti in prisebnosti, kar je pripeljalo do moje lastne filmske scene, ki je zagotovo bila otrok vseh prej naštetih asociacij glasbe na različne filme ter stanja, do katerega nas lahko pripelje zmes dovolj (in ne preveč!) kaotičnih in kompliciranih melodij in kolikor toliko ponavljajočih ritmov. Pozitivno presenečena sem bila tudi nad izbiro glasbenikov in žanrov, ki so se prepletali na odru (ki sicer za ta festival ni nič novega), nad tem, kako je lahko jazz zelo širok pojem in se z leti čedalje bolj širi. S festivala sem odšla zadovoljna, z novimi glasbenimi, zvočnimi in vizualnimi spoznanji. V pričakovanju naslednjega festivala Jazz Cerkno in še več žanrske raznolikosti in širine programa, ki jo bo ta nedvomno prinesel.
